Zelenko, Karel (1925–)

Zelenko Karel, slikar, ilustrator in oblikovalec keramike, r. 15. sept. 1925 v Celju vrtnarju Alojziju in Barbari r. Sprung, živi v Ljubljani. Po meščan. šoli v Celju je obiskoval 1940/1 umetnoobrtno šolo (prof. F. Kralj) v Lj. in 1941–3 v Gradcu. Štud. je na ALU na Dunaju 1943/4 grafiko ter v Lj. 1945–9 slikarstvo in kiparstvo (1949 diploma iz grafike pri B. Jakcu, iz kiparstva pri B. Kalinu), 1949–51 specialko za grafiko (B. Jakac) in 1951–2 za slikarstvo (G. Stupica). 1945 (maj.–nov.) je bil scenograf in lik. organizator pri Okrož. ljud. prosveti in Ljud. gled. v Celju, od 1950 živel v Kamniku in delal v tovarni Keramika (zdaj Svit), od 1954 učil na Šoli za oblikovanje v Lj., od 1959 je svoboden umetnik; 1960 se je z družino preselil v Lj. Študijska potovanja: Belgija, Francija, Italija in Nizozemska. – Član DSLU od 1952 (1963–4 tajnik, 1964–5 preds.), predsedstva Kult. skupnosti Sje 1971–75. – Nagrade: 1962, 1964 in 1968 odkupne na razst. jsl grafike v Zgbu, 1964 Prešernovega sklada, 1974 vstaje slov. naroda. – Odlikovanje: 1979 red dela z zlatim vencem.

Razstavljal je prvič 1945 v Celju (Prva povojna razstava lik. umetnikov Celja), nato samostojno več kot 30-krat, npr.: Lj. 1953–4, 1956 (z V. Lakovičem in W. Möllerjem, kat.), 1960 (z V. Lakovičem in J. Pirnatom), 1963 (kat.), 1973 (s P. Černetom), 1975, 1976 (z ženo Sonjo, vse s kat.), 1978, 1985 (grafike, slike, ilustracije in keramika 1960-80, kat.); Kamnik 1954 (z L. Homarjem in ženo), 1979 (z ženo in sinom Rokom, kat.); Kranj 1958; Mrb 1962, 1974 (z ženo), 1978, 1985; Celje 1963, 1973 (z ženo), 1978; Piran 1968 (s F. Oblakom in z ženo); Koper 1974 (z ženo); Ravne na Kor. 1974 (z ženo); Novo mesto 1976 (z ženo); Solkan 1976; Žalec 1976; Slovenj Gradec 1978; Tolmin 1978; Velenje 1978; Bled 1979; Zemono 1979; Laško 1987 (z ženo in še tremi člani družine); po Jsli: Zgb 1962, 1974; Bgd 1963 (vse kat.); Subotica 1974 (z ženo); Bačka Topola 1974 (z ženo); Dubrovnik 1976; Poreč 1985. V tujini je razstavljal mdr. v ZRN: Cuxhaven 1955, 1969 (kat.), 1978 (kat.); Hamburg 1969, Duisburg in Säckingen 1970 (obakrat z J. Boljkom, kat.); Lindau in Kempten 1977 (obakrat z ženo, kat.); Dortmund 1978; Köln 1978 (kat.); Ratingen 1979; v Belgiji: Bruselj 1967 (kat.), 1971, 1975, 1978; Liège 1968; Antwerpen 1969; It.: Trst 1962; Videm 1968; Milano in Legnano 1985 (obe kat.); na Nizozemskem: Amsterdam 1968 (z V. Makucem in T. Stegovec); v Franciji: Pariz 1972 (kat.). Sodel. je na razst. slov. grafike v Berlinu (1955) idr., jsl v Zgbu (od 1962) in pogosto na mednar.: Lj. (od 1957, bienale), Berlin (od 1965, Intergrafik), Lugano (od 1965, Bianco e nero), Aleksandrija (1959, bienale), Buenos Aires (od 1968, bienale), Menton (Francija, od 1972, bienale), Ibiza (od 1972, Ibizagrafic), Biella (It., 1973, Premio Biella), Frechen (ZRN, od 1976, bienale), Fredrikstadt (Šved., od 1976, bienale). – Obj. je monografijo Grafika. Graphik, Gravures, 1978 (224 reprod., uvod I. Sedej, z biobibl).

Grafike v tehniki jedkanice, ki jo včasih zrahlja z dodatno akvatinto, ostajajo kljub razmahu sodobne barvne grafike dosledno črno-bele ter nadaljujejo mojstrstvo in komunikativnost starejše slov. generacije (B. Jakac, M. Maleš, R. Debenjak, M. Pregelj), ki je utemeljila t. i. lj. grafično šolo. Z. ne prikazuje konkretnih dogodkov, temveč svojo čustveno in umetniško reakcijo ob pogledu nanje. Značilni so lahkotno obrisna, filigransko dognana črta ter motivi, vzeti iz glumaškega in cirkuškega okolja (klovni, zverinjaki, plesalke, akrobati idr.), ki pa se kasneje razširijo. Z. se namreč nostalgično ozira za izginjajočim, izumirajočim (starinar, pogrebci, starci) in prikazuje tako rekoč celoten »theatrum mundi« (J. Mesesnel, Delo 1985, št. 267), živi in mrtvi svet v sožitju in nasprotju, sredi njega pa antijunaka, človeka, ki je postal ujetnik in suženj urbanega in s potrošniškimi dobrinami prenapolnjenega okolja, kakršno je sam ustvaril. Že ob prvih razstavah so kritiki omenjali soliden slikarski slog, sproščeno izpeljavo, izvirno, nevsakdanje prikazovanje prostora, smisel za humor, ki se mnogokrat prerodi v trpko ironijo, npr. Prodajalka srečk je invalidka v vozičku. Njegov opus, pa naj gre za risarsko mojstrske in subtilne grafične stvaritve ali za barvno izredno dognana in pretehtana slikarska dela, deluje kot nenavadna enciklopedija človeške reve, bede, pa tudi utišane in nekoliko grenkobne poezije (F. Zalar, Dnevnik 1985, št. 328).

Ilustriral je štev. knjige, mdr.: D. Kette, Otroške pesmi in povestice (1950); T. Čufar, Tovarna (1951); I. Franko, Zahar Berkut (1958); F. Bevk, Razbojnik Saladin; N. G. Černiševski, Kaj delati; V. Stefánsson, Eskimo Kek (vse 1959); A. Dumas, Črni tulipan (1968, 1978); E. A. Poe, Maske rdeče smrti (1972); A. Cerkvenik, Ovčar Runo (1978; M. Tršar, Beseda o ilustratorju); Ch. Brontë, Sirota iz Lowooda (1980); D. Mevlja, Cehovski soneti (1982); N. Grafenauer, Skrivnosti (1983, 1986); S. Šali, Sijoče mračine (1985); M. Košuta, Zidamo dan (1987). Za zbirko Gubčeva knjižnica (Lj.–Zgb, 1973) je narisal portrete pisateljev. Z-ova ilustr. je samosvoja, oblikovno raste iz grafičnega dela in se ne zgleduje pri priznanih ilustratorjih.

Keramiko je razstavljal največkrat skupaj z grafikami, samostojno pa npr. v Lj. (1976, skupaj z ženo, kat. z uvodom I. Sedeja). Njegova grafika in keramični krožniki so kljub različnim tehnikam in prijemom zanimiva celota. V načelu isto hotenje in odnos do sveta obvladuje navidezno dekorativno plast keram. stvaritev. Pri njih pa se – v nasprotju z grafiko – pojavljajo barve, ki imajo povsem isto funkcijo kot črta na belem listu papirja. Izdelke uporabne umetnosti je Z. dvignil na visoko raven umetniške izpovedi (prim. uvod I. Sedeja v kat., Celje, 1973).

Žena Sonja r. Rauter, oblikovalka keramike (r. 11. jun. 1918 v Novem mestu, poročena 1950), je obiskovala šolo za umetno obrt 1933–8 v Lj. in 1938–40 v Pragi. Študirala je kiparstvo 1946–9 na ALU v Lj. (diploma 1949 pri B. Kalinu). Ustvarja keramične figure, reliefe, krožnike ipd. Pobudo je našla pri maked. narodni noši z bogastvom barv, arhaičnimi oblikami in razkošnimi detajli narodne ornamentike. Tako so nastale živobarvne, do pol metra visoke, stožčasto oblikovane ženske postave s togo držo in mirnimi potezami obličja, samo roke so včasih prikazane v gibanju. Prvič je razstavljala 1953 skupinsko v Lj. Samostojno: Kamnik 1954, 1979; Piran 1968; Celje 1973, 1978; Mrb, Ravne, Subotica, Koper, Bačka Topola 1974; Novo mesto, Lj., Žalec 1976; Lindau, Kempten 1977; Brežice, 1980 (vse z možem). Sodelovala je na razstavah: Uporabna umetnost Jsle (Moskva, Kijev idr. mesta ZSSR 1968), 1. Trienale keramike na 7. Likovnom susretu (Subotica 1968), 6. Concorso ceramica d'arte (Cervia 1968), Troisième biennale internationale de céramique d'art (Vallauris 1972), Bolzano (1977), Sarajevo (1978, Prvi sarajev. trienale unikat. oblikovanja), Zgb (1986, Prvi svijet. trienale).

Sin Rok, slikar (r. 28. okt. 1951 v Ljubljani), živi in dela v Grožnjanu. Študiral je slikarstvo 1970–4 (diploma 1975) na ALU v Lj. Značilna zanj je trojna tematika: istrske vedute, podobe s potovanj po evropskih velemestih ter ženski portreti in akti z erotičnimi in psihol. poudarki (Pričakovanje, 1980). Prvič je razstavljal v Kamniku (1973, z očetom in materjo; kat.), potem samostojno v Lj. (1978–9), Grožnjanu (1973, 1975, 1977), na Bledu (1977), v Brežicah (1980), Kranju (1980, kat.), Mrbu (1981), na Reki (1983), v Novem mestu in Zgbu (1984), Umagu (1984, 1987), Izoli (1986) itd.

Prim.: ELU; J. Dokler, NRazgl 1955, 228; Avtoportret na Slovenskem, 1958 (L. Menaše, biobibl podatki); F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961; A. Bassin, NRazgl 1963, 163; 1970, 337; 1975, 561; M. Tršar, Delo 1968, št. 314; I. Sedej, Obz 1969, 911–21; L. Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon, 1971; Š. Čopič, Sinteza 1972, št. 23; T. Frković, PDk 1973, št. 198; Slov. lik. umetnost 1945–1978, I, 1979, 76 (M. Stelè-Možina), 185 (S. Bernik, biobibl s sliko); T. Pregl, Slov. knjižna ilustracija, 1980; A. Fras, Celjski zbornik 1988, 289–98. – Intervjuji: Delo 1976, št. 136 (S. Sitar); 1978, št. 82 (V. Jarc); Teleks 1982, št. 14 (J. Zadnikar); T. Pinter, Umetnik v ateljeju, 1984, 252–7 (spraševal J. Bassin, vse s slikami). – Upodobitve: avtoportreti 1948, 1955 (z družino), vse olje; 1968, tempera; 1973–5, olje; J. Savinšek, plastika (prim. Umetniki in spremljevalci, 1981). – Za Sonjo: I. Sedej, Razstava grafik in keramike (kat. ob razst. v Celju, 1973). – Za Roka: J. Mesesnel, Delo 1978, št. 125; 1979, št. 99. Zdč.