Zdešar, Anton (1871–1945)

Zdešar Anton, cerkveni zgodovinar, r. 11. jan. 1871 na Ljubgojni pri Horjulu kmetu Tomažu in Mini r. Logar, u. 18. apr. 1945 v Jastrebarskem (Hrv.). Po osn. šoli v Horjulu, klas. gimn. 1882–90 in začetem bogoslovju v Lj. je jul. 1891 vstopil v Misijonsko družbo (lazaristi) v Gradcu, končal redovno bogosl. šolanje in bil 1896 ord. Na graški univ. je dosegel 1904 doktorat z dis. De evolutionismo religioso, nato predaval dogmatiko na redovni šoli in deloval med graškimi Slovenci. 1913 je postal prvi superior v Mirnu pri Gor., se 1914 udeležil občnega zbora Misijonske družbe lazaristov v Parizu, kjer pa so ga ob izbruhu 1. svet. vojne internirali kot avstr. državljana (gl. Bg 1917, 240–3, 267–8, 336–9; 1918, 15–7, 85–7, 203–5, 283–4; ni zaklj.). Vrnil se je 1917 v Lj., 1919 bil imenovan za prvega ravnatelja novoustan. slov. province usmiljenih sester (pozneje jih vpeljal mdr. tudi v Bgd), živel v porušenem samostanu v Mirnu (gl. Bg 1919, 16–7), ga kot superior obnavljal, hkrati misijonaril po Gor., dokler Italijani niso dosegli, da je 1932 zapustil Miren. Prišel je v Jslo, 1932–5 bil predstojnik samostana v Bgdu, 1938–40 spiritual v škofovih zavodih v Šentvidu pri Lj., nato voditelj usmiljenih sester v Radečah pri Zidanem Mostu. Spomladi 1941 se je umaknil pred Nemci na Hrv.; v Jastrebarskem je u. med bombardiranjem tik pred koncem vojne.

Poleg poklicnega in organiz. dela je veliko pisal. Duhovnovzgojne članke je obj. v Bg (1904–5, 1909–12, 1920: Šola kršč. popolnosti; 1913: čudodelna svetinja). Knjižno je izšlo: predavanje Die wundertätige Medaille … (Gradec 1910); Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje … po nauku bl. L. Grinjona Montf. (1912, 1918², s poročilom o vojnem razdejanju mirenskega gradu); Apostol kršč. ljubezni sv. Vincencij Pavelski (Gor. 1934). Obsežno monogr. pa franc. izvirniku (Petra Coste) je pripravljal do smrti, a je izšla šele postumno v red. St. Žaklja: Sv. Vincencij Pavelski, I–III (Bgd 1979–81, ciklostil, z biogr. podatki o Z-ju). Na zgod. področje je posegel s knj. Kratek obris zgod. usmiljenih sester sv. Vincenc. Pavelskega (1937), v kateri je po virih natančno opisal zlasti prve čase njihovega delovanja na Slov., s tem rešil štev. drobne podatke iz slov. cerkvene in soc. zgod. Isto snov je pod drugim vidikom (s točno navedbo virov) obdelal v razpravi Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas (BV 1940). Biogr. sta študiji o horjul. rojaku Greg. Smrtniku-Töttingerju (BV 1939) in knj. Blaženi Justin De Jacobis (1940). — Z-jeve zgod. in biogr. spise odlikuje natančnost, pozornost do drobnih podatkov, iz katerih sestavi prijetno pisan mozaik celote in bistveno obogati domačo zgod.

Prim.: r. matice Horjul (ŠkALj); izv. gimn. Šentvid 1938/9, 15; 1939/40, 11; Vestnik Društva Jeglič 1939/40, št. 20–2, 304;. 1940, št. 23–4, 331; S 1941, št. 167 (s sliko); R. Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gor. 1979, 129. Slk.

ZDEŠAR Anton, duhovnik, član Misijonske družbe, publicist, r. 11. jan. 1871 v Ljubgojni, župnija Horjul, u. 18. apr. 1945 v Jastrebarskem, kjer je tudi pokopan. Oče Tomaž, mati Marija Logar. V Gradcu je bogoslovne študije zaključil z doktoratom. V duhovnika je bil posvečen 19. jul. 1896. V stari Avstriji je opravljal katehetsko službo. 17. dec. 1913 je prišel na Mirenski Grad kot prvi superior nove postojanke lazaristov. Naslednje leto je kot poslanec družbe potoval na generalno družbino zborovanje v Pariz in na povratku po nesrečnih okoliščinah kot avstrijski državljan padel v francosko ujetništvo, ki se je končalo šele 1917. Na Grad se je vrnil 26. mar. 1918, ko je s sobratom Pircem v odsotnosti domačih župnikov upravljal kar devet okoliških župnij. 1919 je bil imenovan za ravnatelja usmiljenih sester v Jsli. Bil je tudi spiritual v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Lj., 1926 pa se je še v tretje podal na Grad, tokrat vendarle za daljše obdobje. Sploh pa je njegov življenjepis izrazit odraz prelomnosti časov, v katerih je Z. živel, kaže pa nam tudi vso razgibanost Misijonske družbe in ne nazadnje še kleno pokončnost Z-jeve osebnosti. Grad je moral zapustiti pod pritiskom fašističnih oblasti, iz Grobelj so ga izgnali Nemci; Gradu je sledil Bgd v Srbiji, Grobljam Jastrebarsko na Hrvaškem. Letalska granata je tu do smrti zadela Z-ja in njegovega nečaka, tudi lazarista Štefana Bastiča. – Z. je bil znan kot voditelj duhovnih vaj, posebej rad se je ukvarjal tudi s publicistiko. Pisal je v verske časopise, Bogoljub ga je poimenoval za pridnega sotrudnika. V tisku je izšlo nekaj njegovih knjig, npr. Blaženi Justin de Jakobis in Zgodovina usmiljenih sester. V Jastrebarskem je po Costu sestavil obširen življenjepis sv. Vincencija, ki je izšel po Z-jevi smrti kot razmnoženina. Z. je bil mož velikih talentov, ki mu je družba zaupala odgovorne službe, na Grad pa s sobrati napotila v oznanjevalni premik v gor. in trž. škofiji.

Prim.: Liber Confratrum in Monte Grad ab anno 1913 usque ad 19... ; Bogoljub, posebej 1914, št. 10 in 1916, št. 1; Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje, kraljice src, Lj. 1918; življenjepis v provincialnem arhivu v Lj.; Anton Pust, Mirenski Grad pri Gorici, Miren 1986 (druga dopolnjena izd., Miren 1991).

B-n