Zarnik, Valentin (1837–1888)

Zarnik Valentin, politik in pisatelj, r. 14. febr. 1837 v Repnjah pod Šmarno goro, u. 30. marca 1888 v Ljubljani. Oče Jurij in mati Ana r. Špelak sta bila gostača in kmečka najemnika. Ok. 1840 se je družina preselila v Lj., kjer je oče dobil službo delavca v Cukrarni; v Repnjah se je rodila še hči Marija (1839), v Lj. sinova Matija (1843–1903), ki je bil nazadnje župnik v Srednji vasi v Bohinju (prim. F. S. Finžgar, Zbr. delo VII, 67–9, 72, 386) in Bernard (1846–71), umrl kot načelnik žel. postaje v Lipovini na Hrvaškem (SN 1871, št. 20). Oče je bil skrben in strog vzgojitelj, kljub revščini naročnik N in ZD; ko je Cukrarna 1857 pogorela, je ostal brez zaslužka, nato je bil mestni delavec najnižje stopnje; u. je 27. dec. 1872 (N 1873, 7; SN 1873, št. 1).

1842 je Z. začel obiskovati šempetrsko šolo (prim. LZ 1881, 27–30); tukaj se je sprijateljil s F. Erjavcem. 1843 je prestopil na »šenklavško šolo« (normalko) in 1847 na gimn. Vsa leta je okušal bridkosti proletarskega otroka (ib. 245–9); od 2. gimn. razreda si je pomagal s poučevanjem, obenem se z osebno prizadevnostjo naučil franc., angl., ital., nekoliko tudi ruščine. Posebno sta vplivala nanj prof. P. Petruzzi in K. Dežman. Po maturi 1855 je odšel na Dunaj, poslušal 4 sem. zgodovino, zlasti J. Aschbacha in J. F. Jägra, ki mu je prigovarjal, naj se pripravi za docenturo na padovanski univerzi. Vendar je jeseni 1857 prestopil na pravo in ga dokončal v zimskem sem. 1861; na Dunaju je ostal še do jeseni t. l., doktorat pa dosegel 1864 v Gradcu.

Doraščajoč v času Bachovega absolutizma si je zgodaj prisvojil narodne in demokratične ideje ter nagnjenje do slovstva in politike. V gimn. se je pridružil »vajevcem«, na Dunaju se uveljavljal v slov. študentski družbi, zlasti ga je zanimala svetovna politika. Ob zač. ustavne dobe je pošiljal v N in Ost u. West obširne dopise iz drž. zbora, se 4. jan. 1861 z drugimi dun. visokošolci obrnil do K. Dežmana glede ustanovitve slov. polit. časnika, po njegovem odpadu pa se ostro razšel z njim. Isto leto je spremljal L. Tomana k Šafarikovemu pogrebu (Štirje dnevi v zlatni Pragi, N 1861, št. 28, 32, 34), kjer je spoznal polit. zavednost češ. naroda in občudoval praške kulturne spomenike. Že tačas se je vnel za jsl idejo in se bliže seznanil s Strossmayerjem. Jeseni 1861 je na priporočilo M. Ožegovića odšel za vzgojitelja k baronu L. Rauchu v Lužnico blizu Zgba in tu ostal šest let. V Zgbu je obiskoval F. Erjavca, I. Tuška, A. Kosa-Cestnikovega, se shajal s hrv. narodnjaki in politiki. Rauch mu je zagotovil profesuro na zgb pravni akademiji, toda ko se je ta začel obračati proti nar. politiki, je Z. v avg. 1867 službo odpovedal in odšel s Hrvaškega. Cilj mu je bila slov. politika. Kot odvet. koncipient pri J. Ploju v Ljutomeru je bil med ustan. čitalnice (zač. 1868), njen tajnik in pripravil 1. slov. tabor (Ljutomer 9. avg. 1868). To leto je upal, da dobi tajništvo pri trg. in obrtni zbornici v Lj. (Levstiku 21. apr. 1868); ker se to ni posrečilo, se je v zač. okt. 1869 preselil v Brežice k R. Razlagu, konec jan. 1870 pa v Mrb k H. Lorberju. Tu se je sprijateljil z A. Tomšičem in J. Jurčičem. Sept. 1871 je prišel v Lj. v pisarno J. Ahačiča, napravil 1877 odvetniški izpit in odprl samostojno pisarno (SN 1877, št. 79). V zakonu z zdravnikovo hčerjo Ano Kos (1872) je imel tri sinove: Miljutina (gl. čl.), Igorja (u. 17. maja 1885) in Borisa (gl. čl.). 1885 je začel bolehati za vodenico, se brezuspešno zdravil v Rogaški Slatini in pri bratu Matiju v Bohinju. Njegovo smrt so občutili kot veliko izgubo za slov. radikalno politiko, kar je ob njegovem pogrebu posebno poudarjal ožji prijatelj J. Vošnjak (gl. čl.).

Čeprav se je Z. že zgodaj nagibal k politiki, je njegovo zanimanje najprej veljalo slovstvu. Prvi dopis je poslal kot sedmošolec s počitnic na Raki (N 1854, 284); tu omenja uspehe šolarjev v slovenščini pri preizkušnji na koncu šol. leta. Tačas se je priključil sošolcem »vajevcem«. V dveh zv. Vaj, ki so ju pisali med jun. 1854 in febr. 1855 in ki sta se ohranila v Z-ovi zapuščini (faksimile 1968, spr. beseda J. Pogačnik), sta njegovi povesti Katarina (1. zv.) in Povodni mož (2. zv.). Katarina se godi za franc. okupacije na Dolenjskem; povest je kasneje hotel prirediti za SG (prim. 1862, 403). Tega ni storil, pač pa je predelal Povodnega moža pod naslovom Ura bije, človeka pa ni! (SG 1862); tukaj je na izviren način uporabil pripovedko o povodnem možu, ki se zaljubi v lepo Marjeto in ji ugonobi ženina. Spis Nektere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovskem (2. zv.) ima izrazit polit. značaj. Na zač. navaja motto iz L. Börneja, v razpravi pa očita carju, da je opustil Moskvo s staro narodno preteklostjo ter zidal Petrograd, ki ni nič ruski; v državo so začeli prihajati Nemci, Francozi, Angleži in Italijani, prevzemali važnejše službe, popačili narodni jezik, ga izrinili iz omikane družbe ter potujčili tudi slovstvo; posebej povzdiguje Puškina, ker je zajemal motive iz ljudske poezije. Politično ozadje ima tudi »povest iz sedanjega življenja« Maščevanje osode (SG 1862), ki se motivno opira na vstajo Poljakov 1830 in na boj Hrvatov zoper Madžare 1849. Najbrž je tudi ta povest nastala še v dijaški dobi, verjetno objavljena v izgubljenem 3. zv. Vaj.

Vendar Z. ni bil rojen pripovednik, bolj ga je mikalo glosiranje neposrednega, zlasti polit. življenja. Že v vajevskih spisih je opazna zgod. in polit. snov, zlasti slovanska. Po romantični beletristiki se začenjajo humoristično-realistični in satirični spisi iz dunaj. parlamentarnega in študentskega življenja. Veliko pozornost je zbudil Obraz deržavnega zbora (N 1861, 176–177), kjer karikira posamezne politike, posebej nemške centraliste; članek so prevedli najuglednejši nemški, češki, poljski in madž. časniki (prim. ib. 235). Drug tak spis je Življenje deržavnih poslancov na Dunaji (ib. 229, 235–6). Domoljubno-satirična so Pisma slovenskega turista, naperjena proti narodnim in polit. razmeram na Kranjskem ter šibajo zlasti nemškutarstvo (ib. št. 33, 44, 46, 48, 49, 51, 52). Zoper sramotilno brošuro Fr. Keesbacherja Eine Thierfabel aus Krain (1861) je spisal groteskno farso Don Quixotte della Blatna vas, načrt tragične komedije v štirih dejanjih, s predigro in petjem, za rabo prihodnjih dramatikov, nekoliko v prozi, nekoliko v priprostih verzih načrtal Servantes mlajši (Zgb 1862, ponatis i. l.). Zaradi splošne domneve, da je nemško brošuro spisal Dežman, je Z. v Don Quixottu upodobil Dežmanov odpad in pokazal na sramoto, da je nekdanji slov. pesnik prešel v germansko Walhallo. Da je Z. delal tudi priložnostne humor. verze, priča 1859 Erjavcu poslana Pesem od Guske, ko se je hčerka nožarja Hoffmanna zaročila s prof. kandidatom A. Heinrichom. Humoristična sta bila najbrž tudi spisa Šiška in Roženpoh, ki ju je verj. 1863 poslal Levstiku za pripravljajoči se almanah v Bleiweisovo počastitev (gl. Naprej 1863, št. 37, 43; pismo Levstiku 13. febr. 1864). Posebna zvrst take beletristike so Originali iz domačega življenja (N 1862): Stara pomahana glava, Matevž Lisica, Čudni možje, Pater Jeriho. Te podobe iz dun. dijaškega življenja so bile tako neposredne, da so sodobniki spoznali njihove modele, smešenje nemškutarstva in nemštva v Patru Jerihu pa tako pikro (zlasti po nerodnem Bleiweisovem pripisu), da sta se pisec in urednik le s posebno izjavo (N 1863, 31) izognila tiskovni tožbi, Z. pa je Originale ustavil.

Priprava na rigoroze in misel na profesuro sta Z-a usmerjala v strokovni študij. Ponovno se je oglasil s potopisom En teden na Dolenskem (N 1865), kjer pripoveduje o izletu lj. sokolov čez Krško in Novo mesto, ki sta se ga udeležila tudi Erjavec in Z. Narodopisen značaj ima Dom žajfje kulture (SG 1866), ki opisuje življenje bizoviških peric. Originale iz domačega življenja je nadaljeval šele čez pet let. V novem, najobsežnejšem »originalu«, Slovenskem Nikodemu (N 1867–8), smeši nar. nezavednost, bojazljivost in odpadništvo. Iz pisem Levstiku (19. marca, 21. apr. in 23. sept. 1868) je razvidno, da je Nikodema hotel še posebej izdati v Lj., a se mu ni posrečilo. Originale bi bil nadaljeval še v SN, toda politično delo mu je zavrlo satirično in humor. beletristiko. šele v odlomku Nekoliko črtic iz polupreteklega časa (LZ 1881) je v mladostne spomine vpletel tudi svoj drastični humor. — Od zbranih spisov, ki jih je ur: I. Železnikar in napisal življenjepis, je izšel le 1. zv.: Pripovedni spisi (1888).

Liberalni nazori so pobudili Z-ovo časnikarstvo. Kljub Bleiweisovemu noviškemu monopolu se je zgodaj zavzemal za polit. list. Po neuspelem prizadevanju pri Dežmanu je prišlo novo upanje ob Vilharjevem Napreju. Proti koncu 1862 je pisal Levstiku, da v Vilharjevi napovedi pogreša jasnega programa in polit. načrta; ni potreben beletrističen, temveč polit. list. Kot urednik naj gleda, da se Vilhar ne bo zaletel: »Politika naša, mislim, je ta, da narod budimo, budimo, budimo iz zaspanstva na vseh voglih, kjer se le da, poslej pa svoje mestjanstvo«. O tem določno pravi: Ker so Novice za preprosto ljudstvo in za kmeta, naj bi bil Naprej za meščanstvo, toda ne sme biti pisan v literarnem, pač pa poljudnem domačem jeziku, ker so že Novice začele hrvatiti. Svojo svobodomiselnost zdaj še podreja narodni edinosti; sam je sicer proti duhovščini, vendar jo bo treba še deset let pustiti pri miru, »ker so še zmirom prvi in najpoglavitneji steber naše narodnosti.« V Naprejevih člankih bi morala biti kakor rdeča nit jsl ideja in še deset let bo treba ohraniti edinost, brez polit. strank, zato se je treba ogibati vsake polemike z Novicami, pač pa bi v uvodnih člankih morali kritizirati naše javno življenje, posebno birokracijo. Kljub tem nasvetom in kljub temu, da Levstika ponovno prosi, naj popravlja njegove spise, ker ne zna pisati lepega jezika, ni izpričano kako Z-ovo sodelovanje pri Napreju.

Polit. publicistiko obnovi 1867, neposredno po slov. zmagi na deželnozborskih volitvah. V duhu taktike, ki jo je 1862 napovedal Levstiku, razumemo članke; 21., 26. in 30. januar (N 1867, 43–5); Naša duhovščina in sedanje volitve (ib. 85–7), tu brani enakopravnost in polit. svobodo duhovnikov; Naš narod leta 1867 (ib. 126–8) govori o narodni zavednosti, hvali duhovščino in ženstvo, ki sta pripomogla do zmage. Programatične so Nektere važne dolžnosti novih slov. poslancev na Kranjskem (celovški S 1867, št. 18), s poudarkom, da je prva dolžnost poslancev uvedba slov. jezika v dež. zboru. V zaskrbljenosti pred dualizmom govori O solidarnosti slovanstva v Avstriji (ib., št. 21), poudarja pomen slovanske sloge v federativni državi, zlasti potrebnost zveze Slovencev s Čehi. Ker so se nekateri poslanci (J. E. Barbo, A. Gariboldi, A. Zois in F. Terpinc) nagibali k neki srednji stranki, kot posredovalci med Slovenci in Nemci, je v čl. Stranka posredovanja (N 1867, 145–6) odločno nastopil zoper take poizkuse ter poudaril, da naše nar. razmere, zlasti na Kor. in Štajerskem, zahtevajo radikalnost: »Kadar gre za obstanek naroda, naj je velik ali majhen, ne sme biti nobene stranke, nobenega deljenja med narodnjaki, nobenega posredovanja«; šele ko dosežemo nar. pravice in bo rešeno naše nar. vprašanje, se bomo samo po sebi delili v polit. stranke, zdaj pa bi bile stranke nesmiselne. V članku Trije turisti (ib. 320–2) smeši dopisnike LT, dun. Die Presse in graške Tagespost, ki v nem. duhu poročajo o slov. krajih; članek je poln nar. pol. bodic.

Pri ustanovitvi SN je bil Z. eden glavnih organiz. in sodelavcev. Pomembna je zgod. razprava Gibanje načela narodnosti posebno z ozirom na slovansko politiko preteklega leta (SN 1868, št. 5, 10, 20); razprava je v krajši obliki izšla že v SGp (1868, št. 6 in 11). V njej opozarja na zmote poslancev, ki so glasovali za dec. ustavo, zato je k naslovu postavil v SGp pripombo: Odgovor slovenskim dualistom. Ko prikazuje osvobodilno gibanje evropskih narodov in narodnosti, ga postavlja na pravice materinega jezika in na voljo do popolne polit. svobode; s posebnim zanosom govori o ital. zedinjenju in njegovih voditeljih. Z enako zavzetostjo je spremljal francosko politiko. Ob franc. pruski vojni piše o franc. domoljubju: »La belle France« (SN 1870, št. 143); v članku Alzasija in Lorêna (SN 1871, št. 4–9) se je zavzemal za samoodločbo ljudstva in svetoval, naj bi polit. društva in tabori protestirali proti nemški aneksiji teh dežel po pravu močnejšega. Pomembna je razprava Pad Francoske in Slaveni (ib. št. 40–55). Ob simpatijah za Francoze posebej kritizira napačno politiko Rusije, vidi veliko nevarnosti v zedinjeni Nemčiji in pravi, da se na Francijo in Rusijo ne smemo zanašati, da se moramo okleniti Avstrije in si v njej s solidarnim postopanjem vseh Slovanov pridobiti položaj, ki nam gre, vtisniti Avstriji slovanski značaj. V vseh teh člankih se čuti velika izobrazba in široko polit. obzorje. Nedokončana »socijalno-politiška študija« Bivša parižka komuna in socijalizem (N 1871, št. 26–47) je z izjemo uvoda in nekaterih dodatkov izvleček iz knjige Kapitalismus und Socialismus, ki jo je bil 1870 izdal v Tübingenu A. Schäffle, 1871 minister v Hohenwartovi vladi.

Ni težko ugotoviti, zakaj je med 1873 in 1878 v publicistiki molčal: njegova osrednja misel, da je rešitev Slov. v Zedinjeni Sji in jsl skupnosti, je bila v času nem. centralizma in raznarodovanja nemogoča. Zato se je svobodoljubje umaknilo v splošna polit. vprašanja. V predavanju v lj. čitalnici O zjedinjenji ital. naroda (SN 1878, št. 165–75) je ponovno in z zanosom govoril o zgod. ital. osvobodilnega gibanja. O evropski politiki se je razpisal v čl. »Green Erin« (SN 1881, št. 12–37); ob »zeleni Irski« se ni dotikal samo zgod. Irske in njenih osvob. bojev, temveč vpletal tudi druge evropske polit. razmere. Prav tako splošnega pomena je čl. Gambetta-Gladstone (SN 1883, št. 9), ko negativno ocenjuje ureditev sodob. republik, predvsem očita Franciji nevednost o osvob. slovanskih gibanjih na Balkanu, Angliji pa sebičnost v vzhodnoevropski politiki. Ruskih razmer se dotika v uvodnikih (SN 1883, št. 80 in 90), kjer spremlja boj med demokrat. silami in carskim samodrštvom. Eden zadnjih njegovih polit. člankov govori o rodoljubju Daniela Licharda in o razmerah na Slovaškem (LZ 1883, 199–202).

Kot neposredni politik se je Z. najprej uveljavil na taborih. V oklicu za 1. slov. tabor (SN 1868, št. 51) je pojasnil njihov pomen, v vabilu nanj (N 1868, 246) pa poudaril, da naš narod »stopi s tem djanjem iz čitalniškega radovanja in rajanja prvikrat samostalno na politiško polje«. Iz poročila Prvi slovenski tabor (SN 1868, št. 55–7) se jasno čuti Z-ova vodilna moč. Od 18 taborov 1868–71 na Štaj., Prim., Kranjskem in Kor. je govoril na devetih: prvič v Ljutomeru 9. avg. 1868, nato v Žalcu 6. sept. 1868, Sevnici 2. maja 1869, Vižmarjih 17. maja 1869, Ormožu 8. avg. 1869, Cerknici 12. jun. 1870, Bistrici pri Pliberku 31. jul. 1870, Žopračah pri Vrbi 28. sept. 1870 in Zg. Buhlji pri Grabštajnu 6. avg. 1871. Povsod je navduševal za Zedinjeno Sjo, terjal pravico slovenščine v drž., dež. in cerkv. uradih, govoril zoper potujčevanje ter bil sploh najbolj priljubljen govornik; Bleiweis ga je imenoval »oče slov. taborov«.

Nasprotje do starih je v njem naraščalo že od dec. ustave 1867, vendar se je podrejal potrebam enotnega slov. nastopanja in si želel pripraviti pot do politike. Zato je značilen njegov članek Dr. E. H. Costa (SN 1868, št. 7–8), ki brani staroslov. prvaka zaradi dogodkov med sokoli in nemškimi turnarji 1867. Konservativci so že zgodaj neradi prenašali zaupnice, ki jih je dobival z raznih strani; posebno lj. šempetrska zaupnica (SN 1869, št. 128, 132, 133, 138) jih je razdražila (N 1869, 360–1). Z-ova nar. polit. radikalnost se ni ujemala z njihovo previdnostjo, vendar se je v zač. podrejal njihovemu vodstvu. Še 1870 je hotel pisati Tomanov življenjepis (gl. N 1870, 293).

Ko je bilo 1869 izpraznjeno mesto dež. poslanca za trebanjski okraj na Dol., je kandidiral, vendar je zaradi odpora staroslovencev v svojem programu moral izjaviti, da se v verskih in šol. zadevah strinja s politiko večine dež. zbora (N 1869, 154; SN 1869, št. 56). Še težje je šlo pri volitvah 1870, ker je na banketu po taboru v Cerknici govoril, da duhovniki v politiki ne bodo več komandirali; tudi zdaj je moral iskati poravnavo. Taktiziranje za mandat in razumljivo uklanjanje pred konservativci mu je zameril Levstik ter objavil v Pavlihi (1870, 22) karikaturo: Z. sedi na tleh med dvema stoloma. V dež. zboru se je uveljavljal z radikalno odločnostjo, zlasti glede zahteve po Zedinjeni Sji in slov. uradovanju ter ostro zavračal nemške in nemškutarske ustavoverce. V zač. je bil član peticijskega in ustavnega odseka. Pomemben je bil njegov federalistični govor ob adresni debati 30. avg. 1870 (gl. SN 1870, št. 103; N 1870, št. 44–8). Njegov je tudi anon. članek V pojasnjenje (SN 1870, št. 145), kjer govori o vsebini jsl ideje. Slovenci ne odstopamo od Zedinjene Sje, temveč svoj polit. program po postavni poti samo dopolnjujemo, nikomur na škodo in krivico. Dozdaj smo se vojskovali za Nemce, čas je, da skrbimo zase. Simpatij do naših južnih bratov, naj žive v Avstriji ali v Turčiji, nam najmanj smejo očitati Nemci, ki so svoje simpatije metali po vsem svetu, kjerkoli je živel kak Nemec. 21. dec. 1871 ga je dež. zbor izvolil v drž. zbor, toda ker ni hotel na Dunaj, je 23. febr. 1872 ta mandat izgubil. Na zasedanju dež. zbora nov. in dec. 1872 je še sodeloval s staroslovenci, kar je vodilo do spora z Razlagom (SN 1873, št. 1), Svetcem (N 1872, 401; SN 1872, št. 141, 143–6, 148–9) in V. C. Supanom, ob končnem razporu spomladi 1873 pa je bil ob Vošnjaku in Jurčiču eden glavnih voditeljev slov. liberalne stranke.

Kmalu je prišlo do osebnega obračuna s Costo in Bleiweisom. Povod je bilo poslovanje Banke Slovenije, kjer je bil Z. v upravnem odboru in eden izmed ravnateljev. Njegovo Poslano Costi (SN 1873, št. 113) je sprožilo Costov odgovor (N 1873, 159–60). Ostra napetost je nastopila okoli občnega zbora banke (gl. N 1873, 144, 151, 167–8, 176, 180–1; SN 1873, št. 100, 106–7, 120, 124); Z. se je 11. junija 1873 odpovedal članstvu v upravnem odboru in ravnateljstvu (N 1873, 199), svojih 10 delnic pa podaril nar. društvom (SN 1873, št. 134, 204). Z Bleiweisom se je udaril ob volitvah t. l. zaradi dopisa iz Trebnjega (N 1873, 251), nakar je sledila vrsta Z-ovih Poslanih (SN 1873, št. 179, 220, 232, 242), kjer neobzirno razkriva dogodke med seboj in Bleiweisom od 1862 naprej (gl. tudi N 1873, 324–5). Na volitvah v drž. zbor 23. okt. 1873 je v notranjskih in gorenjskih mestih zaostal tako za nem. kot za starosl. kandidatom. V dež. zboru je odločno nastopal zoper ponemčevanje osnovnega in srednjega šolstva ter preganjanje slov. uradništva (SN 1874, št. 230–1). Vedno je nastopal z odkrito besedo: ko je 1874 šlo za zvišanje plač dež. uradnikov, je bil odločno zoper tajno razpravo, češ »mi dež. zbor smo gospodarji dež. odbora in dež. uradnikov«. Po Costovi smrti je bil z nem. in slov. liberalnimi glasovi izvoljen za dež, odbornika (12. maj 1875–16. okt. 1878), postal je tudi član dež. šolskega sveta. Po obnovi sloge je trebanjski deželnozborski mandat zamenjal s postojnskim, prav tako v kmečki kuriji (1877). Okt. 1883 ga je iz odpora do elastične politike večine slov. poslancev odložil, pri ponovnih volitvah 25. avg. 1884 pa propadel.

Posegal je tudi v lj. občinsko politiko. Ker je Lj. 1868 prešla v nem. roke, so bili stari več let zoper udeležbo pri volitvah, zanašajoč se na ugodno spremembo volivnega reda, mladi z Vošnjakom in Z-om pa so hoteli v boj. šele 1875 so se oboji zedinili ter postavili svoje kandidate. 1879 je prišel v obč. svet tudi Z. in ostal do 1887, ko se mu je zaradi bolezni odpovedal. Po slov. zmagi 1882 je bil na njegov predlog sprejet na magistratu slov. uradni jezik in so bile poslovenjene lj. mestne šole.

V polit. delu je užival simpatije, v svoji taktiki vzbujal tudi nasprotja. Kljub radikalnosti je bil premalo vnet za stvarno delo in večkrat tudi nedosleden. Prizadevanje za dež. odborništvo so mu ožji prijatelji zamerili kot častihlepje; da 1872 ni hotel v drž. zbor, so pripisovali njegovi komodnosti. Kljub tem očitkom je bila njegova skrb za prebujanje in utrjevanje slovenstva vztrajna in uspešna. Kot govornik se je udeleževal ustanovitev čitalnic in njih prireditev: 1862 v Škofji Loki, 1868 v Ljutomeru, narodnih veselic pri Veliki Nedelji, v Središču in Ormožu, čitalnice v Mrbu in Lj. Imel je tudi zveze z delav. gibanjem na narodni osnovi, bil 1872 med snovatelji Nar. tiskarne, nasvetoval, naj se SN spremeni v dnevnik. 1881–1885 in od 26. 2. 1886 do smrti je bil preds. upravnega odbora Nar. tiskarne, 1872 in 1873 je bil tudi starosta lj. Sokola, 1872 med ustanovitelji Slov. pisateljskega društva. Govoril je na Jenkovi slovesnosti v Kranju 1873 (prim. SN 1873, št. 226), na Jurčičevem grobu (SN 1881, št. 106), v korist Mandelčevega spomenika je predaval v lj. čitalnici o svojem popotovanju od Pontebe do Vezuva (prim. LZ 1882, 253), 12. marca 1885 je v Lj. predsedoval banketu v čast S. Gregorčiča (prim. Sn 1885, 92–3).

Zgodovinskega pomena je njegova vnema za slov. gledališče. Na seji dež. zbora 22. sept. 1869 je zagovarjal prošnjo Dram. društva za dež. podporo, utemeljeval razpis nagrad za izvirna slov. dela, potrebnost dramske šole ter odločno zavračal Dežmana in Nemce, ki so njegovemu predlogu nasprotovali; tu je pokazal veliko razgledanosti v dramatiki in poznanje evropskega gled. 1875 se je potegoval, da dobi Dram. društvo lože dež. odbora; 1871–1874 in 1879 je bil društveni odbornik. Navdušenje za domačo gled. umetnost dokazuje članek Slov. dramatično društvo in »Jamška Ivanka« (SN 1871, št. 46), zanimanje za češko glasbo poročilo o Dvořakovi operi Dimitrij Samozvanec (Nova češka opera, LZ 1882, 760–1).

V njegovem neumerjenem, po hitrem uspehu stremečem značaju je bilo marsikaj neurejenega in nezadržljiv temperament ga je zavedel v prenagljene odločitve. Kljub vsemu je ostal čist in pošten nar. bojevnik. S širokim obzorjem je bil eden prvih polit. in socialnih publicistov. Bil je učinkovit govornik; njegova beseda je bila sočna, nič literarno izlikana, večkrat neizbrana. V polemiki je bil neobziren, njegova domiselnost in izvirna primerjava pa močno orožje proti nasprotnikom, zlasti tujim.

Psevd.: Servantes mlajši, D. d., Dr. V. Z., Dr. V. Z-k., Y., Z., 5., H. 5. — Prim.: r. in m. matice Vodice in Lj., šempetrska ž. (DAS in Mat. služba Lj.); katalogi lj. normalke in višje gimn. (MALj); zapuščina, dokumenti in pisma gl. Katalog rkp NUK; EJ; NE; SGL; Glaser; Grafenauer II, 424–9; Lončar 39–41; Prijatelj, Kersnik; isti, SKSZ; Šuklje I; isti, Sodobniki 120, 123, 160, 183; Trstenjak 65; Vošnjak; Zssl II; — Zbrano delo: F. Erjavec, I, 45 do 49, 57, 72–3, 79–81; J. Jurčič, X, XI; S. Gregorčič, III, 403; F. Levstik; — 7, (I. Hribar), Sn 1887, 172–3, 188–90; — nekrilogi 1888: E št. 27, 28; F. Levec, LZ,305–8; LZg 646; LW št. 400; N 109–10; S št. 75; SN št. 75; SP 129–30; SS 114; — I. Ž(itnik), KMD 1889, 67–71 (s sliko); NZ 1909, 11–3, 1910, 37; Sn 1916, 180; J 1922, št. 266; DS 1931, 479, 494–5, 497–9, 502; J. Logar, Levstikov zbornik 1933; M. Gorše, Dr. V. Z., 1940; F. Koblar, S. Gregorčič, 1962; V. Melik, Volitve na Slov., 1965, 162, 263, 338, 354, 357; F. Koblar, Dokumenti SGM 1967, 43–50; D. Kermavner, Zč 1970, 21–3; V. Melik, Pariška komuna v sočasnem slov. tisku, Kron 1971, 1–7; isti, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, Zč 1972, 85–98; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München, IV, 1981. — Slike: Pavliha 1870, 22 (karikatura K. Klíča); Sn 1887, 177; ASK. Kr. + Melik