Zarnik, Boris (1883–1945)

Zarnik Boris, biolog, r. 11. mar. 1883 v Ljubljani politiku Valentinu (gl. čl.) in Ani r. Kos, u. 13. jan. 1945 v Zagrebu (pok. najprej na Mirogoju, 24. dec. 1945 po želji v oporoki prepeljan v Srednjo vas v Bohinju in pokopan ob grobu strica Matije Zarnika, tamkajšnjega župnika, pri katerem je preživljal počitnice po smrti svojega očeta). Osn. šolo in klas. gimn. (1893–901) je obiskoval v Lj. Od 1901 je študiral medicino na univ. v Jeni, 1903 odšel za 2 in pol meseca k prof. St. Apatyju na univ. v Kološvaru (Rom.), da bi se seznanil z najnovejšo mikroskopsko tehniko. Nato se je vrnil v Nemčijo, v Würzburg, kamor so ga pritegnila predvsem citološka raziskovanja biologa Th. Boverija. Vpisal se je na med. fak., a hkrati razisk. delal na zool. inšt. Boverija in bil 1904 »summa cum laude« prom. za doktorja naravoslovnih ved (filozofije). Okt. 1904 ga je Boveri izbral za asistenta na svojem inšt. Čeprav je bil že absolvent med. fak., je na prigovarjanje Boverija študij medicine opustil, se posvetil razisk. delu in ostal 11 let Boverijev prvi asistent. V počitniških mesecih se je izpopolnjeval na zool. postajah (Trst 1905, Villefranche-sur-mer 1906) ter na inšt. in v muzejih v Nemčiji, Italiji, Švici, Franciji, Avstriji, Češki, Poljski, Rusiji in Madžarski. 1910 je postal priv. docent za zoologijo in primer. anatomijo ter večkrat nadomeščal Boverija, ko je odhajal na večmesečna znanstv. potovanja. V zim. semestrih 1910/1 in 1912/3 je bil na razisk. delu na zool. postaji v Neaplju. Jan. 1915 je bil izvoljen na univ. v Würzburgu za izr. prof. Zaradi Boverijevega slabega zdravja je prevzel poleg predavanj tudi upravo inštituta, ki so ga prav tedaj na novo gradili. Okt. 1915 se je poročil s Heleno r. Verenkamp iz Düsseldorfa.

Konec 1915 je sprejel mesto red. prof. za zoologijo in primer. anatomijo v Carigradu. Tu je zgradil nov, najsodobneje urejen biol. inšt. Predavanja mu je v začetku asistent prevajal stavek za stavkom v turščino, a kmalu se je jezika toliko naučil, da je mogel predavati sam. Komaj pa je bil inštitut dograjen in urejen, je 1918 dobil vabilo iz Zgba za sodelovanje na novi med. fak. Ker je želel delati na domači univ., je vabilo sprejel in se avg. 1918 preselil v Zgb. V nekaj letih je bil že tretjič postavljen pred težko nalogo zgraditi in urediti zahtevni vseučiliški zavod. S tem delom, ki ga je povsem zaposlovalo vsaj pet let, si je postavil trajen spomenik. Celo zastopniki Rockefellerjeve ustanove, ki je sofinancirala ureditev laboratorija za kulturo tkiva, so izjavili, da niso nikjer našli bolj idealno urejenega inštituta. V objavah Methods and problems of medical education (1930) je izšel podroben opis inštituta (The Morphologic-biological institute of the State university at Zagreb), v katerem je tekel pouk biologije, histologije in embriologije in ki je brez podvajanja smotrno zadovoljeval vsa tri področja glede laboratorijske ureditve, aparatur in skupne knjižnice. Kot izgradnji zavoda tako je tudi pouku na fak., kjer je 23 let predaval vse tri predmete, posvečal veliko truda in pozornosti. Vedno aktualna in zanimiva predavanja je povezoval s praktičnimi vajami in demonstracijami, govoril je prosto in tekoče ter svoje besede sprati ponazarjal s shematičnimi risbami, ki so bile prave male umetnine. Iz predavanj so študentje po stenogr. zapiskih sestavili skripta, ki so dosegla veliko štev. izdaj, tudi še po njegovi upoko jitvi. Konec 1940 je na povabilo lj. Univ. pristal na sodelovanje in predaval po smrti P. Grošlja eno šolsko leto biologijo na Med. fak. v Lj. Vojne razmere pa so nadaljnje sodelovanje preprečile. — Bistveno je sodeloval pri izbiri kraja (Split) in izdelavi načrta za oceanografski zavod ob dalmatinski obali. S sodelavci je ust. še antropološko sekcijo Sociološkega društva v Zgbu in organiziral antrop. proučevanje hrv. naroda. Bil je preds. oz. dolgoletni odbornik Hrv. prirodosl. društva.

Njegovo znanstv. delo zajema razna področja biologije, histologije in embriologije. Pomembna so že prva raziskovanja ožilja, spolnih organov, jeter in srednjega črevesa pri škrgoustki, ki ima kot pripadnica najnižjega poddebla strunarjev izreden pomen za primerjalno anatomijo in filogenezo vretenčarjev: Über segmentale Venen bei Amphioxus und ihr Verhältnis zum Ductus Cuvieri (Anatomischer Anz., Jena 1904); Über Zellenauswanderungen in der Leber and im Mitteldarm vom Amphioxus (Zool. Jb., Abt. für Anatomie u. Ontogenie, Jena 1905), Über abnorme Lage and Ausbildung der hinteren Gonaden von Amphioxus (Anat. Anz., Jena 1909). Z razpravami o histologiji in mikroskopski anatomiji ledvice pri kljunatem ježku in primerjavi z ledvicami plazilcev je razjasnil do tedaj povsem neznano arhitekturo ledvice plazilcev: Über den Bau der Reptilienniere (S. B. der physikalisch-medizinischen Ges., Würzburg 1909), Uber den Bau der Niere von Echidna (ib.), Vergleichende Studien über den feineren Bau der Niere von Echidna and der Reptilienniere (Jenaer Zft fur Naturwiss., 1910). Raziskoval je razne črvaste zajedalce in opisal razvojni ciklus sesača malega metljaja: Über den Entwicklungszyklus von Dicrocoelium lanceatum (S. B. phys: med. Ges., Würzburg 1910). Na zool. postaji v Neaplju je proučeval spolne kromosome in kromosomski ciklus pri zaškrgarjih (zbral veliko materiala za monografijo o tej skupini polžev): Über den Chromosomenzyklus bei Pteropoden (Verh. d. deutschen zool. Ges., Leipzig 1911), Über die Diminution des Chromatins im Ei von Creseis (Pteropoda) (Compt. rend. du Congr. national de Zoologie, Monaco 1913), Über die Chromosomes der Mollusken I. Samen- and Eireifung and Befruchtung bei Creseis acicula (Archiv fur Zellenforschung, Leipzig 1914). Proučeval je tudi nekatere bolj splošne probleme: Über funktionelle direkte Kernteilungen (S. B. phys: med. Ges., Würzburg 1905), Über eine neue Ordnung der Protozoen (ib. 1907), Über die Entstehung des Hermaphroditismus (ib. 1914), Zur Kenntnis der statischen Organe (ib. 1915).

O rezultatih svojih raziskovanj je poročal na znanstv. kongresih. Njegova dela so bila pogosto citirana ne le v področni literaturi, ampak tudi v splošnih učbenikih. Njegovi znanstv. dosežki pri raziskovanju škrgoustke so napotili ured. odbor široko zasnovanega priročnika Handbuch der Zoologie (gl. ured. W. Kükenthal), da ga je 1914 naprosil za obdelavo poglavja o brezglavcih (Acrania). Tudi po prihodu v Zgb je ostal kljub obsežnemu organizacijskemu, upravnemu in pedag. delu plodovit pisec strok. razprav. V Spomenici v počastitev 70-letnice prof. D. Gorjanovič-Krambergerja (1925/6), kjer je tudi opisal delo tega priznanega antropologa, je objavil razpravo: O etologiji plesiosaurija, sa prinosima o mehanici kralježnice recentnih sauropsida. Napisal je več strok. razprav za Liječ. vjesnik, Zgb (1919: O značenju poredbene i eksperimentalne metode u biologiji; 1928: O stvaranju lentoida iz eksplantata šarenice), Godišnjak sveučil. u Zgbu (1929: Kritički prinosi teorije nasledivanja krvnih grupa) in Medicin. pregled, Bgd (1930: Vjerojatnost pozitivnog nalaza kod ispitivanja krvnih grupa u svrhu isključivanja očinstva). — Da bi biologijo postavil v službo naroda in človeštva sploh, se je končno posvetil problemom človeka in evgenike. Kot urednik biol. dela Hrv. enc. je napisal več temeljitih prispevkov, mdr. obširni študiji Čovjek (IV, 1942) in Dvojci (V, 1945), svoj »labodji spev«, kakor se je sam izrazil. V razpravi Čovjek kljub tedaj vladajočemu rasizmu v zasedeni Hrv. odločno brani znanstveno ugotovljeno dejstvo, da pripada današnji človek eni sami naravni vrsti ter da »rasistička nastojanja nemaju oslona u znanosti o rasama« (str. 355).

Čeprav je vse življenje služboval zunaj ožje domovine, je zelo ljubil Gorenjsko in slov. planine. Kot desetletni deček je izprosil strica, da se je lahko priključil gorskemu vodniku L. Škantarju na pot na Triglav. Ta dogodek je živo in podrobno opisal v PV (1944, ponatis 1973). Navezanost na domovino je kazal tudi s tem, da je od štud. let naprej obj. članke in razprave v slov. časopisju. Veliko je pisal v NZ (1909: Pithecanthropus, O funkciji vranice, Nevzdržnost konsekventnega lamarkizma, O določitvi spola, Kromosomi nositelji dednosti, Heterokromosomi pri dvospolnikih, Cepilni bastardi; 1911: Ali so nižje živali slepe za barve?, Mravlje in rastline, Novejši nazori o človeški filogeniji, Neandertalska rasa, Barvne enačbe, Funkcija kromatoforov, O ustroju možganov žuželk, Senzibilizacija potom barvil, idr.), v Vedi, kjer je bil tudi urednik naravosl. dela (1911: Moderni biol. problemi; 1912: O oblikah s pomešanimi moškimi in ženskimi znaki; 1914: O ploditvi močelk, Število kromosomov pri človeku, O določitvi spola pri Bonellia viridis, O vplivu živih snovi na delovanje nekaterih encimov, Euanthropus Dawsoni), v Carn. (1912: O činiteljih, ki določajo spol), LZ (1915: O bojih v živalstvu). 1904–13 je obj. v SN prispevke o E. Haecklu, o trogloditih, o psihološkem vplivu nagote, o umetnem proizvajanju beljakovin, sodeloval s članki še pri drugih listih. Napisal je knjigo O bistvu življenja (Gorica 1914, oceni: P. Grošelj, LZ 1914, 131–5, 338–40; A. Ušeničnik, Č 1914, 141–52, 316–7; Veda 1914, 330–2).

Po ustalitvi v Zgbu je obj. poljudne članke predvsem v zgb časopisu Priroda (1922: G. Mendel; 1928: O svijetlečim životinjama; 1929: Život i rad I. Regena; 1930: Krv i rasa, O muškom hormonu; 1931: Temelji i ciljevi eugenike, U spomen E. Wasmanna, Rasa i duševna produktivnost; 1932: Goethe i biologija, Charles Darwin, Sto upravlja ženskim organizmom; 1933: Utjecaj fizičkog napora na tjelo, šport i nasledjivanje; 1934: Ernst Haeckel; 1937: Što su rasne osobine; 1944: Kako dišu ptice). — Njegovi članki kažejo široko razgledanost; niso le običajna kompilacija, ampak vsebujejo vedno tudi izvirne misli. Znaten del njegovega popularizacijskega dela so bila javna predavanja, ki jih je imel v raznih mestih Sje, Hrv. in Srbije, deloma že v času službovanja v Nemčiji. Bil je izreden predavatelj in nadvse priljubljen pri poslušalcih.

Prim.: rkp. avtobiogr. iz 1924 (kopija v arhivu SBL); EJ; NE; Novi list (Zgb) 1904, št. 318; Carn. 1910, zv. 1, 82–3; M. Hirtz, Glasnik Hrv. prir. društva 1924, 132–42; S. Zore, Tednik 1931, št. 47 (s sliko); A. B(rilej), PV 1944, 113–4; J 1945, št. 20, 21; Z. Lorković, Liječ. vjestnik 1945, 44–7 (s sliko in bibl); isti, Priroda 1945, 4–8; V. Mazi, PV 1973, 241–3 (s sliko); Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, 1974, 110; S. Urban, Glasnik Antropol. društva Jsle (Bgd) 1984, 47–54. — Slika: arhiv SBL. Pehani