Zamejic, Andrej (1824–1907)

Zamejic Andrej, nabožni pisec, r. 20. nov. 1824 na Vrzdencu pri Horjulu kmetu Gregorju in Jeri r. Železnik, u. 1. jan. 1907 v Ljubljani. Po osn. šoli v Horjulu je obiskoval v Lj. 1836–42 gimn. in 1842–4 licej (kot horjulski rojak 1838 užival štipendijo G. Smrtnika-Töttingerja, gl. BV 1939, 121), 1844–8 štud. bogoslovje. Na liceju ga je F. Metelko navdušil za slovstveno delovanje, zgled mu bil tudi horjul. župnik F. Veriti. V semenišču je bil član (1847 tudi preds.) Slavo-ilirskega društva, vendar se je ilirščini odrekel (gl. DS 1940, 636), s pridom pa bral slov. in slovan. knjige. Po ord. 1848 je bil grajski duhovnik in učitelj pri družini barona Lichtenberga v Prapročah pri Grosupljem, 1951–2 katehet na dekl. uršul. šoli v Lj., 1852 na vadnici. Od 1852 je učil katehetiko (od 1858 še metodiko) na bogoslovju, 1865–82 prof. pastoralnega bogoslovja (od 1875 še pedagogike). 1876 je bil imenovan za škofij. komisarja za osn., priv. in posebne šole, 1880 stolni kanonik. Pri Društvu za zidanje c. Srca Jez. v Lj. je bil namestnik preds. (1881–3) in pri dobrodelni Vincencijevi družbi za Kranjsko preds. (1897–903).

V Prapročah je začel pisati v ZD (1850, 139, priporočal otrokom misijonsko delo), jo z L. Jeranom sourejal (1852, 1855, delno 1853 in 1856), sam pa ur. 1853–4, ko je Jeran misijonaril v Afriki. Z Jeranom sta sestavila nov verski priročnik Jezusa in Marije dvoje najsv. Serc (1850, 1875⁵; F. Ušeničnik ga ocenjuje kot znamenje konca janzen. dobe na Slov., BV 1923, 47), za dekleta napisala po A. Liguoriju duhovni priročnik Lilija v božjem vertu (1851, 1896⁷) in sestavila miniat. otroški molitvenik Stezica v nebesa (1852, 1892⁴; gl. SP 1853, 22–3). Od 1852 je pripravljal nove izdaje Kratkega katekizma v vprašanjih in odgovorih za ljudske šole lj. škofije, ki ga je sestavil 1838 J. Kek, in od 1861 Veliki katekizem za ljudske šole (Dunaj, oboje več ponatisov). Iz obsežne pastoralne snovi je napisal litogr. skripta Navod za spovedanje (1871, 1873²) in Nauk o sv. zakramentih (1878), več pastoralnih člankov obj. v ZD (1868); pri tem si je prizadeval za ustrezno slov. terminologijo. Anon. je izšla Z-čeva knjižica Nauk o sv. Detinstvu (1889). Zalagal je občasni zbornik Dejanje sv. Detinstva (1880–907).

Za »Wolfovo« izd. Sv. pisma stare in nove zaveze (1856–9) je prevedel: knjigo Makabejcev, evangelij po Marku in Luku, Jakobovo in Judovo pismo; z Jeranom sta bila pod vodstvom Jurija Volca (gl. čl.) tudi glavna korektorja celotne izdaje (prim. uvod str. XIV). Po tem prevodu je prir. novo izd. uradnega škofij. lekcionarja Berila ali listi in evangeliji … z navadnimi molitvami pri očitni službi božji (1870), pri delnem ponat. z nasl. Molitve pri očitni službi božji (1870, 1885², gl. LZ 1885, 636) pa verjetno Z. ni sodeloval. Anon. je prev. molitvenik Kalvarija (1862, z L. Jeranom), za branje v družinah verski priročnik L. Mehlerja Dušna hrana (1864–9, izšlo v 10 snopičih), s K. Klunom prev. knjigo J. Zwergerja Nar lepši čednost in nar gerši pregreha (1879). Prevajal je tudi škofij. dokumente, npr. pastirske liste. Njegov prevodni prvenec pa so Nove kuharske bukve (1850, 1886⁴), za V. Vodnikom drugi kuharski priročnik v sloven.

Z. je bil prizadeven in delaven na pastoralnem, katehetskem, verskoprosv. in organiz. področju. Večinoma je pisal in prev. drobne stvari, štev. natisi pa pričajo, da je z njimi zadel ljudski ton. Čeprav še ni podrobneje ocenjen, lahko velja, da je obogatil versko slovstvo v 2. pol. 19. stol. na Slovenskem. — Prim.: r. matice (ž. urad Horjul); Glaser III, 50–1, 111, 115–6, 270–1; IV, 265, 279; Marn XXVII, 22; XXX, 39–40; Bg 1907, 51–2 (s sliko); DS 1907, 92 (s sliko); S 1907, št. 1; Kron 1936, 2 (s sliko); BV 1940, 15–6. — Slika: olje J. Šubica (ž. urad Horjul). Slk.