Zalokar, Janez (1792–1872)

Zalokar Janez, leksikograf, nabožni in gospodarski pisec, r. na Vinici pri Šmarjeti na Dolenjskem 26. jun. 1792 kmetu Janezu in Mariji r. Teršinar, u. 7. sept. 1872 v Ljubljani. Gimn. je obiskoval v Lj. (1803–9), tu štud. filozofijo (1809–11) in teologijo (1811–5); ord. je bil 24. sept. 1815. Najprej je bil kaplan v Metliki (1815–6), nato se izpopolnjeval v zavodu sv. Avguština na Dunaju (1816–8), potem je bil spiritual v semenišču v Lj. (1818–28) ter župnik v Tržiču (1828–35) in Škocjanu na Dol. (1835–53). Po upokojitvi je živel v svoji hiši na Poljanah v Lj.

V štud. letih sta nanj vplivala zlasti V. Vodnik in Matevž Ravnikar, potem pa se je spoprijateljil s F. Metelkom. To ga je pritegnilo k strokovnemu delu in mu začrtalo delovna področja. Začel je kot nabožni pisec. Nanovo je prevedel Tomáža Kempčána Hójo za Kristusam (1820) in izdal Navuke ino molitve za mlade ljudi (1822). Po izidu Metelkove slovnice se je navdušil za metelčico in objavil Splošin nauk od krajnskih čerk, posebni glas novih, in navój po njih práv brati (1825). Potem je izdal še pet nabožnih knjig v metelčici, največ med vsemi metelčičarji: Navuki ino molitve za mladost (1825²), Kratko podučenje v' narpotrebniših kerščanskih resnicah (1826), Dvanajst bukev Tomaža Kempčána, izbranih iz njegovih doslé še malo znanih pisem (1826; izšlo tudi separatno v 4 zv. s posebnimi naslovnimi listi) in Kratko premišljevánje Kristusoviga terpljenja per božjim grobi (1826). Dela so pisana v lepi slovenščini in si je z njimi pridobil ime najboljšega pisca Metelkove dobe; Čop pa ga ni cenil. Vnet zagovornik metelčice je bil tudi še kasneje. V čl. Noch ein Wort über die neue slov. Orthographic (LZg 1848, št. 111 in 114, Polit. Blatt št. 9–10) je poudarjal prednost tega črkopisa, ker ima za vsak glas svojo črko, ter odsvetoval vpeljavo gajice. Za alternativno možnost je priporočil sprejem cirilice. Sicer se je sploh rad navduševal za Rusijo (Ein Schreiben an die Redaction der LZg, IB 1848, 212, 216). Šele med zadnjimi je začel uporabljati gajico.

Njegovo drugo delovno področje sta gospodarstvo in kmetijstvo, v praksi in teoriji. Kot izvedenec v teh zadevah in homeopatiji je skrbel za dvig in razsvetljevanje kmečkega prebivalstva. Najpomembnejša je njegova knj. Umno kmetovanje in gospodarstvo (1854; oc. K. Robida, N 1855, 42–3). V njej je na podlagi mnogih domačih in tujih strok. del zbral vse, kar je bilo pomembno za pouk o obdelovanju zemlje, o živinoreji, sadjereji in gozdarstvu. To je bila v svojem času zaradi tekočega jezika in lahke razumljivosti zelo iskana in brana knjiga. Več čl. o vinogradništvu in vrtnarstvu je napisal za N 1853–6. V Slov. koledi (1859) je obj. Dnevni red umnega in dobrega gospodarja. Po Hartingerjevih Landwirtschaftsliche Tafeln je prevedel 16 splošnoinformativnih Kmetijskih tabel (1869). V rkp je ostal Nauk, kako žido perdelovati (DAS).

Vse življenje, zlasti zavzeto pa zadnjih 20 let, se je ukvarjal s slov. besediščem. Nabiral je med ljudstvom v krajih službovanja, izpisoval slovarje, zlasti Murka, knjige in časopisje, zlasti N. Posebno ga je pritegovala slov. idiomatika. Po zgledu Jarnikovega Etimologikona (1832) je začel sestavljati slovar, v katerem so bile besede razporejene v okviru besednih družin. Gradivo je obsegalo 14.000 gesel. Med pripravami za izdajo Vodnikovega slovarja je objavil dva vzorca iz svojega osnutka slovarja. V čl. Slovenski rodovnik žlahte in svakovščine (N 1855, 250, 254–5) je prikazal bogato zbirko že izgubljajočih se poimenovanj za vse veje sorodstva in poprosil bralce za dodatno gradivo (pomnožena obj. v Vodnikovem spomeniku 1859), v čl. Za pokušnjo eno besedico iz mojega slov.-nemškega slovnika (N 1856, 324 in 328–9) pa je predstavil celotno besedno družino glagola mreti z mnogimi zvezami in frazami. Potem je svojo leksikografsko metodo še razložil in utemeljil (N 1859, 282–3; prim. M. Ravnikar, N 1859, 320). Zato ga je škof A. A. Wolf (gl. čl.) predvidel za urednika nemško-slov. slovarja. Ko je prevzel uredništvo končno Cigale, je Z. sodeloval pri dopolnjevanju njegovega slovarja. Na predlog jezikoslovcev je svoj slovar tako predelal in preuredil, da bi bil uporaben kot osnova za Wolfov slov.-nemški slovar. 1865 je dež. odbor odkupil 1.100 pol tega rokopisa za 3400 goldinarjev. Levstik (v pismu F. Miklošiču 19. aprila 1865, gl. Levstik, Zb. delo XI, 62) in Pleteršnik o njegovem slovarju nista izrekla ugodne sodbe; očitala sta mu nezadostno vejanje, izmišljanje besed in pomanjkljivo navajanje virov. Kljub temu je dal Z-jev slovar s Cafovim in Miklošičevim gradivom vred ogrodje Pleteršnikovemu Slov.-nemškemu slovarju (1894–5). Z-jev rokopis se ni ohranil, pač pa je ostal v ŠkALj prvotni Slov.-nemški slovnik (1856) z razporeditvijo pa besednih družinah. Pri leksikografskem delu se je Z. posebno rad ukvarjal z botanično in zoološko terminologijo. V knj. Umno kmetovanje je zbral sadjarsko nomenklaturo. 1870 je ponudil SM (prim. N 1870, 264) in MD Imenik živali, zeli in rudov, vendar do objave ni prišlo.

Zgod. vsebine je članek Der Landsturm gegen die Franzosen zu Neustadtl im J. 1809 (MHK 1851). Ohranila se je tudi Z-jeva oznanilna knjiga iz Škocjana za 1842–9 (delno obj. J. Wester v Carn. 1910), zanimiva za kulturno zgod. Zapuščina (knjižnica, rkp), ki jo je volil SM (prim. LMS 1872/3, 30, 56), se je porazgubila. — Prim.: M. Cigale, Deutsch-slov. Wörterbuch, 1860, VIII; Šaf. I, 40, 51, 120, 137; A. Praprotnik, LMS 1872/3, 148–50; J. Bleiweis, N 1876, 190; Marn XI, 101, XXIII, 33–6; J. Volčič, Zgod. Šmarješke fare, 1887, 113–6; Glaser II, 51, 81, 169–71, 242–3; M. Pleteršnik, Slov.-nemški slovar 1894, V–VI; Simonič, 15, 527–8, 589; P. Bohinjec, Zgodbe fare Škocijan pri Dobrovah, 1911, 59–60; J. Lesar, VBV 1916, 137–8; V. Steska, Č 1931/2, 25–6; V. Kragl, Zgod. drobci župnije Tržič, 1936, 194–5; A. Breznik, ČZN 1938, 88, 153–5. Shk.