Zajec, Ivan (1869–1952)

Zajec Ivan, kipar, v Ljubljani r. 15. jul. 1869 kiparju Francu Ksaverju (gl. čl.) in Josipini r. Walland ter u. 30. jul. 1952. Po materini smrti (1870) je bil v reji pri teti Josipini Šepic na Igu. V r. mestu je obiskoval osn. šolo (1876–82) in 2 leti večerni vajeniški gradbeni tečaj na realki, obenem se učil kiparstva pri očetu. Šolanje je moral prekiniti, ker je oče obubožal, po njegovi smrti (1888, skrbnik mu je bil F. Toman) pa je z denarno podporo sorodnice J. Hočevar iz Krškega odšel na Dunaj. Tu je 1888/9 obiskoval obrtno šolo (prof. A. Brenk) in štud. kiparstvo na akademiji: 1889–93 splošni kiparski odd. (prof. E. Hellmer), 1893–6 spec. šola (prof. K. Kundmann). Bil je med najboljšimi učenci. Temeljito se je priučil tudi poklicnim veščinam (klesanje, vlivanje, cizeliranje), s katerimi se je spoznal že v Lj. Nato je delal na Dunaju v ateljeju kiparja T. Friedla. 1897 je bil pol leta v Münchnu, se seznanil z A. Ažbetom (nanj ni vplival), obiskoval muzeje, predvsem bogate gliptoteke, kjer se je srečal z »grandioznimi« mojstrovinami antičnega in renesančnega kiparstva (Michelangelo idr.). 1899 je s prijateljem F. Tomanom potoval po It., kjer se mu je navdušenje za akadem. klasicizem še utrdilo. 1899 je odprl na Dunaju svoj atelje. Izdeloval je pretežno naročila »umetno obrtnega značaja« (stavbna plastika), a ustvaril tudi nekaj pomembnejših del z alegorično, mitološko in žanrsko vsebino. 1906–9 je živel v Parizu, se navdušil za Rodinovo kiparstvo (njegovim umetn. težnjam ni mogel slediti) in se vpisal na akademijo Julien; vmes je potoval v London (1906) in ZDA (1907). Ko je 1908 prišel v Lj., ni imel ustreznih pogojev za delo, zato je ok. 1912 odšel v Trst in 1913 v Rim, kjer je risal za arheologe (npr. P. Styger), kopiral v vatikanskih muzejih, 1913 nekaj časa delal v Meštrovićevem ateljeju. Med vojno 1915–8 so ga it. oblasti kot avstr. državljana internirale na Sardiniji, kjer je zbolel za malarijo. Po vojni se je vrnil v Lj. in nadaljeval z več let prekinjenim kiparskim delom (manjša žanrska plastika). Hkrati je od 1920 učil (suplent) modeliranje in kiparstvo na TSŠ, od 1927 bil honor. učitelj modeliranja na Tehn. fak. (odd. za arhitekturo), 1940 upokojen. — 1950 je prejel za življenjsko delo Prešernovo nagrado.

Zgodnji kipi mdr.: dva angela (1888, c. na Rožniku v Lj.); Sv. Bonifacij seka Votanov hrast (1891/2, relief, kararski marmor; 1892 prejel Fügerjevo nagrado za kompozicijo na akad.; izgubljeno); Prestrašeni satir (1893/4, mavec; prejel nagrado spec. šole 1894; z njim 1894 kot gost dunaj. umetn. društva prvič sodel. na razstavi v Künstlerhausu na Dunaju; 1947 odlit v bron; NarG); Angel varuh (ok. 1895); Adam in Eva (1896, bron, NarG); Sv. družina (1896, relief, savonski peščenec; franč. c. v Lj.); Spremenjenje na gori Tabor (1897, visoki relief, savonski peščenec; c. sv. Jakoba v Lj.); Brezmadežna in 5 reliefov: čudež sv. Janeza Ev., Jutro, Razodetje sv. Janeza Ev., Sv. Trojica, Večer (ok. 1898, istrski peščenec; ž. c. Krško; reprod. DS 1899).

Najbolj znano Z-čevo delo je Prešernov spomenik v Lj. Za osnutek (1899) je 1900 dobil prvo nagrado na natečaju, ki so se ga udeležili še F. Berneker, A. Bitežnik, A. Progar (2. nagrada), A. Repič, J. Štanta in J. Žnider. Po štev. popravkih, ki so jih zahtevali predstavniki med seboj sprtih strank (klerikalna, liberalna, soc. demokratska), je od prvotnega osnutka ostalo bolj malo. 1903 so kip ulili na Dunaju, 10. sept. 1905 je bil slovesno odkrit: podstavek je narejen po načrtu M. Fabianija. Razen pesnikove glave po Goldensteinovem portretu in nekaterih osnutkov modeli niso ohranjeni (prim. inv. knjigo NarG). Veliko bolj kot osrednja lika — pesnik in muza — sta skladna reliefa Slovo (motiv iz Krsta pri Savici) in Ribič (po istoim. Prešernovi pesmi), ki nista bila do končne izdelave tolikokrat spremenjena. Z znanim nagnjenjem do reliefnega oblikovanja je Z. prikazal človeške like in okolico sredi burnih čustev ali divje narave, ki učinkujejo tudi ločeno od lit. predlog kot čista likovna umetnina (prim. mdr. LZ 1900, 133; F. Lampe, DS 1900, 288; NZ 1905, št. 10/11 — sodel. Iv. Cankar, M. Fabiani, J. Plečnik, I. Prijatelj, O. Župančič idr.; F. Kidrič, LZ 1935, 555–9; K. Dobida, Likovni svet, 1951; K. Rozman, Kron 1965, 197–8).

Druga dela pred 1. vojno: alegorične plastike Poljedelstvo (1900, višina 3 m, razst. v Salonu na svet. razstavi v Parizu 1900), Obrt in Industrija (po 4 m, obe za palačo Prinxheim na Dunaju); po klasičnih vzorih kip Vezalka sandal (1902, marmor, NarG); štev. manjši kipi, npr. Japonski vojak, Krotilka kač (oba ok. 1902, marmor), Indijski motiv (žgana glina, NarG); osnutek za spomenik Vodnjak petih kranjskih rek (1902, ni bil dokončno izdelan; stal naj bi pred sedanjo Univerzo v Lj.); impresion. relief Kozakove sanje (ok. 1904, mavec; razst. v Salonu v Parizu 1906; NarG); Jurij Vega (1903, osnutek za monumentalni spomenik v Lj., 4 m; ok. 1904 mali portret; 1905 doprsni portret, mavec, sedaj v Društvu matem., fizikov in astronomov SRS v Lj., odlitka v bronu: 1906 Moravče, 1969 pred Fak. za elektrotehniko v Lj. — prim. S. Sitar, življenje in tehnika 1981, št. 10); Angel miru (istrski kamen) in Vstajenje (ok. 1909, marmorni relief na grobnici družine Majdič, Kranj — prim. S 1910, št. 257); Dekliške figure s festonom (ok. 1912, zidni okras iz savonskega peščenca, Mladika v Lj.); sv. Elizabeta, sv. Ludvik in Angela z emblemom franč. reda (ok. 1910, vse marmor, franč. c. v Lj.); Ranjena amazonka (1913, bron, izdelan v Rimu in tam na mednar. razstavi 1913).

Značilnejša dela po 1918: alegor. figure Glasba, Filozofija (model ali varianta tega: Glava filozofa, bron, NarG) in Politika (1925–6, model v mavcu, po 3 m, za Nar. skupščino v Bgdu); Srbkinja (1925, bron, 2 m, spomenik padlim v Svilajncu; med 2. vojno uničen, 1952 ga je Z. naredil znova, 3 m); več marmornih del za grobnice, mdr. Pot v neznano (ok. 1918, za družino Urbanc, Čemšenik), Lenče na smrtni postelji (1924, za družino Lenče), Drevo življenja (1928, za družino Kadivec), Žanjice (1930, za družino Petelinc — vse troje na Žalah v Lj.); monumentalna plastika: Medeja in Sapfo (oboje ok. 1918, kararski marmor, zasebna last), Pastirska idila I–II (ok. 1921, 1923, marmor, NarG), Dekle ob vodi (1924, bron, NarG), Starec (1930, relief, marmor, NarG), Starka (relief, marmor), Vezalka sandal II (1943, marmor, NarG); žgana glina: Čolnarji, Slovenec, Slovenka, Splašeni konj (1919), Urzusov boj z bikom, Šiva in Parvati (1922), Bikoborec, Akt (1925), Centaver in Lapit (1927), Borilca (1928), Jelen, napaden od psov (1936), Krotenje Samsona (1940), Indijanec na konju (1941), Alkoholik, Delavci vale skalo (1943), Slovan in Hun (1947); mavec: Kopalka (1919), Favn in bakhantka (1923), Perice (1940), Izdiralec trna (1941); portreta: A. Cerar-Danilo (1920, marmor, SGM), I. Vavpotič (mavec, NarG).

Od 1900 je Z. sodeloval na štev. skupinskih razstavah v Lj. idr. (gl. M. Juteršek, Razstavni katalogi … Likovna revija 1961/3). Posebej je razstavljal v Lj. 1923 z M. Jamo in 1935 z D. Inchiostrijem. Retrosp. razstavo mu je 1949 priredila v Li. NarG (katalog F. Šijanec). — O sebi je memoarno pisal dvakrat: Iz svojega življenja (Sn 1904/5, s sliko) in Moji spomini (Um 1944/5, s sliko, reprod. in seznamom del). Nekaj spominskih drobcev se je ohranilo tudi v intervjujih (npr. SN 1929, št. 157; 1940, št. 96; J 1935, št. 258).

Z-čevo delo obsega javne spomenike, nagrobnike, žanrske in anekdotske motive, nekaj portretov in zlasti drobno plastiko. Na zgodnja dela ni vedno najbolje vplivala usmeritev dunaj. akademije, dasi so bili prof. odlični pedagogi. Izhajali so iz domače, baročne tradicije in klasicizma, iz izročila poznoantične in it. renesančne plastike, prisvojili pa si tudi tokove, značilne za tedanjo srednjeevropsko umetnost. Najboljše Z-čevo delo iz začetkov je Prestrašeni satir: v razgibanosti in živahnosti, v zelo svežem načinu podajanja detajlnih oblik in v mojstrstvu celotne kompozicije se kažejo kiparske sposobnosti mladega umetnika, ki je v kasnejših letih ustvaril dela podobne sugestivne sproščenosti predvsem v svoji značilni žanrski figuraliki (prim. F. Šijanec, katalog I. Zajec, 1949, 20). Kozakove sanje so edina povsem impresionistična plastika; značilna je skicirana obdelava s pretrganimi črtami na površini in izmenjava plastičnega in polplastičnega reliefa, s katerim je ustvaril vtis prostornosti in globine, bližine in oddaljenosti (sanje); skladna kompozicija je lahko razumljiva in ganljiva v svoji neposredni pripovednosti. Ponekod je opazen tudi Meštrovićev vpliv (Sapfo, Medeja, Glava filozofa). Pogosti so posrečeni motivi živali, npr. kač (Prestrašeni satir, Adam in Eva, Kozakove sanje) in konj (relief na Prešernovem spomeniku, Splašeni konj). Z njimi se približuje svetu bukolike, favnov, aktov, bakhantinj in eksotičnih likov (od Rusov do Indijancev, Indijcev in Japoncev), ki jih je v velikem številu upodobil kot očarljivo, sproščeno drobno plastiko v terakoti (manj uspešno v kamnu). Zlasti za drobno plastiko iz žgane gline in že zgodnje akte (od dunaj. dobe naprej) je značilna lahkotna razgibana kompozicija, domiselnost in spretna obdelava. »Z-čeva umetnost je skromna in preprosta, odkritosrčna in iskrena v svoji otroško naivni težnji po čim zgovornejšem, čim bolj izčrpnem pripovedovanju in opisovanju snovi« (F. Šijanec, Sod. slov. likovna umetnost, 1961, 280).

Prim.: r. matice ž. sv. Jakob (ŠkALj); S. Žitko, Slov. kiparstvo ob prelomu stoletja, 1977 (tipkopis, mag. delo, Fil. fak. v Lj.); Bibl JLZ, 12; Bibl LZ; EJ; ELU; Thieme-Becker; Sn 1902/3–1905/6 (več čl. in reprod.); F. Stelè, S 1920, št. 137; isti, Oris zgod. umetnosti pri Slov., 1924, 45–6 (z reprod.); isti, Likovni spomeniki v Sji do 1941, Sinteza 1967, št. 7 (z reprod.); F. Erjavec, IS 1928, 212–3; A. Gaber, J 1929, št. 162; E. Justin, SPor 1949, št. 164; isti, Tov 1949, 222–3 (vse s slikami in re-prod.); S. Mikuž, LdP 1949, št. 167; F. Šijanec, Sod. slov. likovna umetnost, 1961, 280–1, 352, 521–2; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966; F. Novšak, Delo 1969, št. 191; L. Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon, 1971; K. Rozman, Nove pridobitve NarG 1965–75, 1976, 109–10 (z reprod. in lit.); S. Čopič, Pola veka slov. vajarstva 1900–50, v: Jsl skulptura 1870–950, Bgd 1975, 45–8; ista, Sd 1976, 224; S. Žitko, ZUZ 1985, 155–61. — Upodobitve: Z. Kalin, doprsni kip (1946, žgana glina, ModG); A. Sigulin, doprsni kip (1952, bron, zasebna last); B. Jakac, risba in grafika (1943), risba (1949); avtoportret (1944, risba, last M. Maleša, Lj.). Zdč.