Zagorski, Cvetko (1916–2006)

Zagorski Cvetko, pisatelj in prevajalec, r. 22. marca 1916 na Jesenicah poštnemu uradniku Viktorju in Alojziji r. Hrovat, živi v Ljubljani. Po 1. svetovni vojni so se preselili v Mrb, kjer je Z. obiskoval osn. šolo in od 1926 klas. gimn.; v 6. razr. (1934) je bil zaradi sodel. pri SKOJ izključen iz vseh šol v Jsli in obsojen na pol leta ječe. Od 1937 je bil časnikar pri MV. 1941 se je umaknil v Lj. in Zgb ter vključil v OF, od poletja 1943 bil v partizanih (Hrv., Dolenjska, Štajerska). Po osvoboditvi je delal pri SPor (1945–7), VMrb (1948–9), Kmečki knjigi (1952–4), SPor (1955–6, upokojen); 1949–51 je prebil na Golem otoku (gl. spomine Moje leto oseminštirideseto, Nova revija 1984).

Prvo pesem Časi je obj. v Grudi 1931, sodeloval pri gimn. listu Kres, po izključitvi iz gimn. pri levičar. listih oz. v mrb lit. skupini (T. Čufar, K. Destovnik-Kajuh, J. Dolar, B. Rudolf idr.). S poezijo se je vidneje predstavil v Obzorjih (1938) in z zbirko Bog umira (1939, samozal.; ocene: B. Borko, J 1939, št. 188; V. Pavšič, LZ 1940, 100; F. Vodnik, Dejanje 1940, 37). V njej je najmočnejša impresivna, socialna in objektivistična lirika, manj izrazita erotična in refleksivna, poudarjena je aktualistična socialna poezija, sicer pa zbirka ni imela večjega odmeva. Med NOB je obj. pesmi Komandant Stane (Slov. partizan 1944, št. 2), Partizan France (v: R. Zakonjšek, Velika beseda, 1944; poznejši naslov pesmi Mrtvi dom) in Pismo (psevd. Vojka; Pesem naših borcev I, 1944). V zbirki Molčeči svet (1966, samozal.; oceni: I. Smasek, Večer 1967, št. 14; B. Borko, Delo 1967, št. 9) je nadaljeval preprosto pesniško izpoved v rahlo tradicionalni simbolistični podobi in moderni metaforiki. Kaplje časa (1978; oceni: N. Gaborovič, Dialogi 1978, 693–4; S. Simčič, Dnevnik 1979, št. 79) so širši izbor celotnega pesništva od liričnih osebnih refleksij do značilnih socialnih upodobitev našega časa.

Črtica Tekmeca (Gruda 1931) je začetek proznega pisanja, ki ga je razvijal v okviru krajših oblik (črtice, novele), npr. Maribor v jeseni (Mlada pota 1935, št. 1), Karli, otrok dvorišča (Oja 1939), Vojna (Oja 1940), po vojni pa Gospa (NOja 1952), Neke jeseni (NS 1952), Velika stvar (Obz 1952), Zgodba iz predala (Dialogi 1973), Copati (ib. 1978). Pisatelj je vseskozi na strani malega človeka, najsi ga upodablja v kmečkem, del. ali malomestnem svetu. Edini daljši besedili sta leposlovna reportaža šesta velesila (Obz 1952, knjižno 1954; ocena: B. Rudolf, Večer 1954, št. 94) in povest iz življenja haloških ljudi Zločin (Tov 1963, št. 28–37 z nasl. Primer Bratuša, knj. 1978; ocene: N. Gaborovič, Dialogi 1979, 499–501; S. Simčič, Dnevnik 1979, št. 118; J. Messner, Kladivo (Dunaj) 1979, št. 1). Izbor proze Globoko in daleč (1982, spremna beseda N. Gaborovič; oceni: F. Šrimpf, Večer 1983, št. 9; J. Gregorič, Znamenja 1983, 81).

V povojnem času piše pesmi in prozo tudi za mlad. liste. Samostojno so izšle zgodbice: Kje je medo? (1967), Vse o Piki (1968), Zimska zgodba (1975), Povest o dveh starih, predvsem pa o psu (1980; spremna beseda B. Golob; ocena: G. Hafner, Otrok in knjiga 1981, št. 12, 58–9). O svoji mladosti je spregovoril v Spominih na otroštvo (I, 1977). Obj. je vrsto potopisov, npr. Po Prekmurju (Sd 1937), Armenija — muzej na prostem (Delo 1969, št. 331–45, ob sobotah), Po koroških kolovozih (Dialogi 1974). Pogosto je obravnaval splošne družbene teme, mdr. Slovenci in sodobnost (Zora, Sarajevo, 1940), Socialistična misel (Borec 1973), Človečnost in vojna (ib. 1976), Na severnih okopih slovenstva (Dnevnik 1985, št. 66–87, ob sobotah). Pretežno pa je pisal o kulturi, največ o literaturi: štev. biograf. članke (T. Čufar, NOja 1948; A. Tanc, Soc. misel 1953; M. Klinar, Dnevnik 1972, št. 322 in 327; W. Berg, avstrij. slikar, Delo 1974, št. 51; A. Solženicin, Delo 1975, št. 80) in knjižne ocene.

Prevaja iz shrv., ruščine in nemšč., mdr.: S. Bijedić, Povest o Huski (1959), J. Kozarac, Mrtvi kapitali (1959), V. Nazor, S partizani (1961), N. Slastnikov, Vozovnica za Mars (1964), Uzbeške pravljice (1965), O. Tumanjan, Armenske pravljice (1966), I. Andrić, Zgodbe iz otroških let (1967), Večerne pravljice (1968), R. Crottet, Laponske pripovedi (1969), L. N. Tolstoj, Povestice (1970), N. Kučak (1974, s spremno besedo), Najlepše turkmenske pravljice (1974), M. Krleža, Na robu pameti (1975), Hrvaške narodne pripovedke (1981). — V Mrbu je ustanovil delav. založbo Knjiga za vsakogar (1940–1), ki je v istoimen. zbirki (prim. E. Cesar, Borec 1985, 49–58) izdala 5 zv. M. Gorkega (Z. ur. in večino prev.) in en zv. Zolajevih novel. Anon. je prir. knjižici Industrija SZ (1940) in Spoznavajmo SZ! (1940), ur. Zbirko slov. nar. pesmi (1952), otroški knjigi Pisma na moj naslov (1961) in Ciciban bere (1964–70), antologijo slov. poezije odpora Na partizanski straži (1969, s spremno besedo) ter Čufarjevo Izbrano delo (I–II, 1976).

Psevd.: C. Z., C. Jezernik, Milan Koblar, Kopriva, M. K., idr. — Prim.: osebni podatki; Moder, SLNP; SBibI; Zssl VII, 1971; zbirka pesniških besedil iz NOB (odd. za slavistiko na Fil. fak. v Lj.); R. Bordon, Delo 1968, št. 37; J. Munda, Bibl. slov. marksist. tiska, 1969; E. Cesar, Listi 1976, št. 25 (s sliko); Slov. književnost, 1982; B. Golob, Srce ustvarja, roka piše, 1983. — Slika: arhiv SBL. Pibernik