Zadravec, Franc (1925–2016)

Zadravec Franc, literarni zgodovinar, r. 27. sept. 1925 v Stročji vasi (pri Ljutomeru) malemu kmetu Andreju in Mariji r. Kikec, živi v Ljubljani. Po osn. šoli in 3 r. meščanske (1938–41) v Ljutomeru je obiskoval gimnazijo na Ptuju (1942–4) in v Murski Soboti (1946–7). Na slavistični oddelek lj. Univ. se je vpisal 1947 in 1952 diplomiral (A slov. jezik s književnostjo, B ruski jezik s književnostjo). 1962 je bil prom. iz literarnozgod. znanosti (dis. Miško Kranjec 1908–1935). Najprej je bil prof. na gimn. v Murski Soboti (1952–7), kjer je mdr. dal pobudo za Študijsko knjižnico in aktivno sodeloval pri njeni ustanovitvi. 1957 je zasedel mesto asistenta za novejšo slov. literarno zgod. na oddelku za slovanske jezike in književnosti Fil. fak. v Lj., 1962 je postal docent, 1967 izredni prof. in 1973 redni; 1974–6 je bil predstojnik oddelka. Predaval je tudi na jsl in tujih univerzah: Novi Sad, Celovec (kot gost-profesor v letnem semestru 1976 in 1982), Innsbruck, Regensburg, Jena, Berlin.

Z. je bil sourednik revije Svet ob Muri (1956–8), sourednik JiS (1959–67), urednik Panonskega zbornika (1966), sourednik knjižnih zbirk Naša beseda (1967–74) in Beseda sodobnih jsl pisateljev (1975–9), od 1974 je član uredništva SR, od 1980 njen odg. urednik. Bil je član sveta Pomurske založbe (1960–7) in Mlad. knj. (1964–7), član upravnega odbora Prešernovega sklada (1968–72, 1983—), predsednik Slavist. društva Sje (1970–2), član komisije za kulturna in idejna vprašanja pri CK ZKS (1970–3). Priznanja: 1977 nagrada Sklada B. Kidriča, 1980 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1984 Kidričeva nagrada. 1979 je bil izvoljen za dop. člana SAZU, 1985 za rednega.

Od lit. zgodovinarjev, ki so se uveljavili po 2. svetovni vojni, je Z. najbolj dosledno naravnan v raziskovanje novejše slov. književnosti. Že njegovi prvi nastopi v slov. publicistiki nakazujejo to usmeritev, pa tudi metodologijo proučevanja lit. umetnosti. Z razpravami sodeluje od 1954 pri NOja, NSd, JiS, Svetu ob Muri, Problemih, Dialogih, SR idr., piše spremne študije k lit. delom, objavil pa je tudi že več znanstvenih knjig.

Iz obdobja simbolizma je napisal več tematoloških, idejnonazorskih in slogovnih interpretacij Cankarjevega dela, največkrat s težiščem na pisateljevem razmerju do družbene stvarnosti (razprava Cankarjeva proza v knj. Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi, 1976). Večjega zanimanja sta bili z njegove strani deležni tudi Murnova in Župančičeva lirika, ob tem še sodobniki naše moderne, tako L. Kraigher (spremna študija v knj. L. Kraigher, Kontrolor Škrobar, 1973) kakor nekateri katoliški pisatelji tega časa. Največ raziskovalnih naporov je Z. vložil v proučevanje slov. književnosti med obema vojnama. Med pesnike in pisatelje tega obdobja, ki so močno zaposlili njegovo znanstveno misel, sodi vrsta vrhunskih ustvarjalcev, npr. A. Gradnik, o katerem je Z. razpravljal večkrat in z različnih zornih kotov, tudi z jsl primerjalnega, monografsko zaokroženo podobo o njem pa je orisal v knj. Alojz Gradnik (zbirka Znameniti Slovenci, 1981), ali S. Grum (spremna študija v knj. S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, zbirka Kondor, 1968). Osrednja tematika, ki priteguje Z-a ves čas in nepretrgoma, pa je literarni opus M. Kranjca. Njegova najpomembnejša dela o tem pisatelju so razširjena dis. Miško Kranjec 1908–1935 (1963), krajša študija v srbohr. Miško Kranjec (Bgd 1966), številne razprave in članki, nekateri v srbohrv. in madžarskem jeziku, ter več izdaj Kranjčevega leposlovja, med drugim Izbrano delo v 12 zv. (v sodelovanju z avtorjem in s spremnimi študijami, 1972), Izbrano delo v 2 zv. (zbirka Naša beseda, 1973) in Izbrana mladinska beseda (s spremno študijo, 1978). Večjo pozornost je Z. namenil še J. Vidmarju, o katerem je objavil mdr. monografski razpravi v knj. obliki: Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar (1976) in Literarni kritičar i teoretičar Josip Vidmar (Novi Sad 1981); Vidmarja je opisal tudi za SBL. Posebej je pisal še o F. Bevku, I. Preglju, S. Majcnu, S. Kosovelu, M. Jarcu, S. Grumu, E. Kocbeku, pa tudi o P. Vorancu-L. Kuharju, L. Adamiču, C. Kosmaču in I. Potrču, o nekaterih izmed teh v zborniku študij o novejši slov. književnosti Lirika, epika, dramatika (1965, 1971). Nekaj širše zasnovanih razprav obravnava to obdobje naše literature v luči evropske primerjalne problematike. Iz obdobja med obema vojnama je Z. pripravil tudi nekaj antologij slov. lit. umetnosti in jih opremil z razlagami, npr. izbor esejev in kritik Razgledi v književnosti 1918–1941 (zbirka Kondor, 1963), izbor ekspresion. dramatike Upornik (Kondor, 1966), izbor futuristične in ekspresionistične poezije Pot skozi noč (Kondor, 1966); za zbirko Naša beseda je ur. antologijo Socialna lirika (1972).

Rezultate analitičnih raziskav o slov. književnosti od konca 19. stol. do 2. svet. vojne je Z. strnil v sintetična dognanja in jih objavil v literarnozgod. pregledih. V Zgodovini slov. slovstva, ki jo je napisal skupaj z J. Pogačnikom, obravnava v V. knj. (1970) novo romantiko in mejne oblike realizma, v VI. in VII. knj. (1972) ekspresionizem in socialni realizem. V skrajšani verziji povzema razlago teh obdobij v Zgod. slov. slovstva (1973), v prevodu pa Istorija slovenačke književnosti (Bgd 1973). Časovno nekoliko razširjeno sintezo raziskovalnih izsledkov predstavlja tudi Slov. besedna umetnost v 1. polovici 20. stoletja (zbirka Naša beseda, 1974).

Tretje tematsko področje, v katero posega Z., je slov. književnost po letu 1945. Ob nekaterih drugih objavah, kot sta npr. študiji o delu B. Zupančiča in Vl. Kralja, je najbolj viden njegov prispevek v Matičinem literarnozgod. pregledu Slovenska književnost 1945–1965, II (1968): Književna esejistika in kritika.

Napisal je več načelnih razmišljanj o literarni zgod., njeni metodologiji in idejni usmeritvi, o marksizmu v lit. vedi, posebej o pojmovanju literature pri F. Mehringu, G. Lukacsu, E. Fischerju in drugih marksističnih mislecih, pa tudi ideologih in politikih. V to interesno območje sodi mdr. razprava Oktobrska revolucija in slov. literatura (1968).

Z. predstavlja tisto povojno generacijo slov. lit. zgodovinarjev, ki je izšla iz tradicije naše pozitivistične znanosti, vendar se je kmalu osvobodila njenega vpliva in ubrala samostojna pota. Znotraj tega rodu ima posebno mesto tako zaradi tematskih področij, ki jih obravnava, kakor tudi glede na metodo proučevanja književnosti. Njegovo raziskovalno zanimanje sega namreč od naše moderne oz. simbolizma mimo ekspresionizma in socialnega realizma do sodobnosti. Ta časovni razpon ponazarjata tudi knjigi, ki prinašata njegove izbrane razprave in študije o slov. književnosti novejše dobe, ponatisnjene iz revij. To so Elementi slov. moderne književnosti (1980) ter izbor interpretacij in primerjalnih razprav Umetnikov »črni piruh« (1981). Za obe kakor za celotno Z-čevo znanstvenoraziskovalno delo je značilno sociološko in idejno tematsko razčlenjevanje književnosti ter odkrivanje dialektičnih povezav med lit. umetnostjo in družbeno resničnostjo v določenem času in prostoru. Odtod opazen poudarek, ki ga Z. daje ugotavljanju miselnih in ideoloških temeljev v leposlovni umetnosti. Soočanje estetskih in svetovnih nazorov besednih umetnikov z njihovo ustvarjalno prakso mu je sploh osrednje metodološko izhodišče pri raziskovalnih prizadevanjih. Seveda v literaturi ne išče zgolj socialnega, idejnega ali ideološkega sporočila, temveč ga prav tako zanimata njen jezik in slog, njena oblikovna plast. Tako gledanje na lit. pojave mu omogoča preseganje pragmatskega razumevanja umetnosti, hkrati pa Z. dopolnjuje s širše zasnovanimi in empirično utemeljenimi verzološkimi študijami tradicionalno lit. zgodovinopisje in njegova deficitarna mesta.

Prim.: osebni podatki z bibl; LSAZU 1979 (1980, s sliko); ULj II, III/1; Objave Univerze v Lj. 1963, št. 32, 68–71; NRazgl 1973, 253 (intervju); Delo 1980, št. 295 (s sliko); Slov. književnost, 1982; M. Hladnik, SR 1985, 475–84 (bibl). Bernik