Wurzbach vitez Tannenberg, Konstantin (1818–1893)

Wurzbach Konstantin vitez Tannenberg, leksikograf, bibliograf in pisatelj, r. 11. apr. 1818 v Ljubljani (sedmi brat politika Karla, gl. čl.), u. 19. avg. 1893 v Berchtesgadnu (ZRN). V Lj. je obiskoval 1828–33 gimn. in 1834–5 licej, na očetovo željo štud. v Gradcu pravo, a se 1837 prijavil v 30. polk v Krakovu, febr. 1841 postal podpor., kmalu zatem bil premeščen v Lvov. Tu je kot častnik nadaljeval na univ. študij filoz. in bil 1843 prom., v dec. i. l. bil nastavljen kot skriptor v tamkajšnji univ. knjižnici; brez uspeha se potegoval za stolico filoz. in zgod. na univ. V marčni revol. (odmevala tudi v Lvovu) je kot pribočnik akad. legije preprečil oborožitev nar. garde, nato bil poslan poročat o vsem na Dunaj. Sept. i. l. bil premeščen na Dunaj kot skriptor dvorne knjiž., vendar kot dopisnik spremljal guvernerja Fr. Stadiona v Olomouc in Kroměříž. Dec. 1848 bil imenovan za arhivarja v notr. ministrstvu, aprila 1849 pa za bibliotekarja in vodjo njegove novoustan. administrativne knjižnice; 1859 je napredoval v min. tajnika, 1869 v vladnega svetnika. 1874 je službo zaradi dela pri leksikonu na lastno željo zapustil; tedaj povzdignjen v viteški stan. Preselil se je v Berchtesgaden, kjer je kljub raznim težavam (1882 požar v stanovanju, bolezen; gl. predg. k 45. knj. leksikona) zaključil gigantsko leksikalno delo 2 leti pred smrtjo. — Odlikovanja: viteški križec Franc Jož. reda; red žel. krone III, več medalj za znanost.

Pisatelj. W. je odraščal v kulturno in liter. razgledanem domu; oče Maksimilijan (v lj. gimn. sošolec mdr. J. Kopitarja) je pisal nem. pesmi, 1807 prevzel urejanje LW in tudi pozneje še vanj pošiljal svoje pesnitve. V družabnosti naklonjeno hišo uglednega lj. odvetnika je zahajal mdr. tudi F. Prešeren; nedvomno je poznal sinova Karla in Konstantina, ki sta pisala nem. pesmi in pripadala krogu svobodomiselne mladine. W-ova odprtost do slovanstva je bila tu pogojena in temeljila na mladostnem znanju sloven.; tudi poljske simpatije so lahko iz tega časa, saj je bil oče 1831 krstni boter hčerki svojega koncipienta B. Crobatha, čigar žena je bila Poljakinja. — Pesmi je sprva objavljal v IB (1834–7, psevd. Constant), prev. sonet C. Bettelonija (IB 1837, 137–8), samostojno obj. priložnostno pesem svojemu prof.: Nahmensfeier des H. H. Joh. Bapt. Kersnik … (1835, podpis C. W.). Liter. nagnjenje je razvijal pod vplivom N. Lenaua in A. Grüna A. Auersperga. Prvo zbirko, posvečeno očetu, Mosaik (Krakov 1840, psevd. Constant) je izdal kot kadet in z njo izzval ukor, ker je ni predložil cenzuri; sledile so ji: Parallelen (Leipzig 1849), Von einer verschollenen Königstadt (Dunaj 1850), Cameen (Düsseldorf 1854), Gemmen (Hamburg 1855), Cyclamen (Dunaj 1873) idr.

Bivanje in potovanja po Poljski v času voj. službe so v W-u poglobila zanimanje za to kulturo in jezik. Začel je zbirati poljske in ukrajin. ljudske pregovore, aforizme, pripravil knj. Die Sprichwörter d. Polen u. Ruthenen (Lvov 1846), izd. razširil na litav., srbske in slov., jih primerjal s podobnimi reki drugih narodov: Die Sprichwörter d. Polen historisch erläutert … (Dunaj 1852). V orig. metru je zapisal poljske ljudske pesmi Die Volkslieder d. Polen u. Ruthenen (Lvov 1846). Jezikovno ljubiteljstvo odražata knj. Historische Worter, Sprichworter u. Redensarten (Praga 1862) in Glimpf u. Schimpf in Spruch u. Wort … (Dunaj 1864). Poznavanje umetnostne zgod. je razgrnil v monografiji Die Kirchen d. Stadt Krakau … (Dunaj 1853), vsestranskost pa v knj. Elemente d. Geometrie oder theoret. u. praktische Planimetrie (Lvov 1845) ter s kartografskim prikazom monarhije, ki ga je po naročilu min. A. Bacha 1853 izdelal za nizozem. geogr. društvo (zanj odlikovan z redom nizoz. Leva). — Pisal je tudi prozo, za Novellistische Miniaturbibliothek I—X (Dunaj 1853) črtice in dramo (psevd. Friedrich Seebach), članke v časopise: Allgem. Modenzg, Kometen, Europa, Musen-Almanach idr., zlasti v Wiener Theaterzg, kateri je bil nekaj časa gledal. kritik. V Lvovu je ur. Amtliche Deutsche Zg, sour. pa list Oesterr. Correspondent (izh. v Olomoucu). Tudi prevajal je: iz poljšč. roman J. I. Kraszewskega, Dichter u. die Welt (Leipzig 1846); iz franc. izbor govorov ipd. politikov in pisateljev Publizistische u. parlamentarische Studien … (Dunaj 1848), T. Caro, St. Dominicus von Cantebury (Leipzig 1854); iz sloven. nekaj pesmi F. Prešerna (gl. W-ov leksikon knj. 23, str. 268).

Bibliograf. V administrativno knjižnico notr. ministrstva so se stekali v skladu s centralist. programom pomarčne dobe obvezni primerki iz vseh tiskarn avstr. monarhije. Fond, ki je v kratkem času narasel na 50.000 izv., je W. selil, presigniral in vzorno uredil; posebna redkost je v njej najbolj popolna zbirka v letu 1848 izdanih letakov in lepakov. Da bi dobil pregled nad tiskom, je notr. min. Bach naložil W-u, naj ga popisuje in objavlja. 1853 je začela tedensko izh. v Oesterr. Blätter f. Literatur u. Kunst (tedenska pril. WZg) Allgemeine Bibliographie für das Kaisertum Oesterreich, prva splošna tekoča avstr. bibl. (obravnava čas od 1. sept. 1852 do 1857). Za 1858–9 je izh. 14-dnevno in samostojno z nasl. Bibliographisches Centralorgan …, s padcem Bachovega absolutizma pa prenehala. Poslej jo je do 1922 izd. Zveza avstr. knjigotržcev z nasl. Oesterr. Buchhändler-Correspondent, a W-ove izčrpnosti in enakopravnega obravnavanja drugojezičnih izdaj ni dosegla. — Popise v bibl je W. zaradi preglednosti razvrstil v 20 strok (I: lit. znanost, družbosl. spisi, enciklopedije; II: teologija, cerkv. zgod.; III: nabožni tiski, pridige; IV: pedagogika, učbeniki, mladin. spisi; V: jezikoslovje itn.). Z letom 1856 (Oesterr. Blätter … št. 31) je uvedel tri nove rubrike: 1) Journal-Revue (beležil večje zgod., bio-topogeo- in etnogr., arheol. ter statist. članke), 2) umetnostne izdaje (razdeljene na: krajinske slike; portrete; zgod. slike; nabožne, žanrske slike), navajal imena umetnikov, bakrorezcev, litografov in založnikov, pri redkostih tudi velikost in naklado, 3) muzikalije. Vso važnejšo periodiko je obravnaval pod ustrezno stroko, vsebino bibl opisanih del podajal z obširnimi, objektivnimi anotacijami, dosledno upošteval tudi slov. izdaje (od teh nekatere do danes neopažene). Drobni tisk (Niedere Statistik) je tiskal z manjšimi črkami, ob nekrologih navajal tudi r. datum, v liter. miscellanei mdr. opozarjal na ital. izd. Per le nozze (priložnostni jubil. tiski), ki ne pridejo v prodajo, vsebujejo pa biogr. gradivo. Uvedel je popis recenzij v Avstriji izhajajočih del in pa onih, ki so o avstr. pisateljih izšle na tujem, ter stvarno kazalo za prejšnji letnik (gl. Bibl. Centralorgan … 1859, str. IV).

Hkrati je Bach naložil W-u, naj sestavlja tudi statistična poročila o tisku mnogonarodne Avstrije. Izšla so v 3 knjigah: Bibliographisch-Statistische Uebersicht der Literatur des oesterr. Kaiserstaates. Knj. I (1856) zajema čas od 1. sept. 1852 do dec. 1853, knj. II (1856) leto 1854 in knj. III (1857, v 2 delih) leto 1855; več jih ni izšlo. Način popisa je podoben kot v splošni bibl, kjer se je zgledoval pri Athenaeum française in pri nem. Centralblattu J. W. E. Zarnckeja. Snov je razdelil na poglavji periodika in literatura, slednjo razčlenil na 21 strok. V poglavju periodika je anotiral le polit. liste, vse druge pa pri ustreznih strokah. Slovan. in madž. naslove je prev. v nem. (obvladal 17 jezikov, gl. LW 1891, št. 571), izdelal preglednice, imenska in stvarna kazala. Ob statist. kongresu 1857 na Dunaju je požel veliko priznanj. — Sestavil je še bibl Zur Literatur der Wallenstein Trilogie von Schiller (Dunaj 1859), izčrpne podatke in izpiske pa pošiljal Modestu Andr. Korfu (1849–61 ravnatelj javne knjižnice v Petrogradu) za njegovo bibl, za kar je prejel ruski komandni in viteški križec.

Leksikograf. Zbirateljstvu je bil vdan vse življenje, že zmlada zbiral pregovore, aforizme, ljudske pesmi, pozneje risbe, grafike, podatke o pisateljih, znamenitih portretih (gl. avkcijski katalog W-ove zapuščine, št. 216, izdal C. J. Wawra, Dunaj). Vse si je od 1846 zapisoval na listke in jih sistematično dopolnjeval. To in pa znanje tolikih jezikov v Avstriji živečih narodov ga je skoraj predestiniralo za ponudbo tiskarja in založnika L. J. K. Zamarskega na Dunaju, naj v njeg. izdaji Hausschatz (tu izšlo prvih 5 knjig, ostale v zal. dvorne in drž. tiskarne) obj. v nekaj knjigah biogr. pomembnih Avstrijcev. Sprva predvidenih 25 se je v 35 letih razraslo na 60 knjig: Biographisches Lexikon des Kaisertums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen d. denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in d. oesterr. Kronländern geboren wurden oder darin gelebt u. gewirkt haben (Dunaj 1856–91). Tedanja monarhija je imela 36 milijonov prebivalcev in 12 dež. jezikov. Med ok. 24.000 biogr., o katerih W. trdi, da je 16.000 obj. v leksikonu prvič, je ok. 7.300 iz slovan. dežel. S področja tedanje Kor., Kranjske, Primor. in sp. Štaj. opisuje ok. 2.000 javnih in kult. delavcev, med njimi več kot 150 Slovencev. Vsaka knjiga ima na koncu pregled gesel, razporejen po deželah in strokah; med 47 poklici, kakor so se mu v leksikonu izoblikovali, sta najpogostejša vojaški in duhovski stan, med znamenitimi kmeti sta se znašla npr. M. Andreaš in A. Janša, oznako pomembni čudaki pa je moral zaradi protestov bralcev ukiniti. Za poglavitno nalogo si je zastavil: 1. popraviti napačne letnice idr. že obj. podatke; 2. dopolniti po krivici v Brockhausu spregledana gesla; 3. navajati: a) vire in podrobno lit. (za zahtevnejše bralce), b) portrete in njihova nahajališča (novost v leksikogr.), c) pri umetn. slikah ipd. tudi ceno, po kateri so bile prodane; 4. podati genealogije vodilnih plem. družin (ok. 350, z opisom grbov); 5. obj. tudi besedila spomenikov in nagrobnikov. V 7. knj. (1861) je začel obj. dodatke in popravke k prejšnjim knjigam (gl. še knj. 11, 14, 22–4, 26 in 28), nato jih na željo akad. znanosti, ki je izdajo leksikona denarno podpirala, ustavil. O nastajanju leksikona je hotel pisati zgod., le delno to opravil s predg. k nekat. knjigam (1, 3, 7, 13, 14, 22, 24, 26, 28, 35, 41, 48, 55 in 60).

Pisanje in redakcijo biogr. leksikona je W. do 1874 opravljal poleg redne službe, kar izpričuje, da je imel tudi izreden dar za organizacijo in sistematiko. Vzpostavil je stike s knjižnicami glavnih mest monarhije in v Nem. (npr. A. Gutenacker v Münchnu, G. Muys v Lj.), sproti so ga na osebe in vire opozarjali znanci idr., celo neznani zbiratelji so ga podpirali (Franz Toldy 4 škatle časop. izrezkov; nekdo beležke od K do Ž). Za Sjo je bil mdr. v zvezi s H. in E. H. Costo, K. Dežmanom, V. Klunom (gl. koresp. v rkp. odd. Wiener Stadtbibliothek, Dunaj, kopije arhiv SBL), F. Levcem, F. Močnik mu je npr. poslal avtobiogr.; zanimiv in s tega vidika še neobdelan arhiv leksikona iz W-ove zapuščine (1560 »fasciklov«) hrani Wiener Stadtbibliothek.

Ker je bil encikl. razgledan, poznavalec jezikov, pesnik in pisatelj, ljubitelj umetnosti in bibliograf, je bil W. dorasel nalogi skozi biografije prikazati stoletne dosežke duha idr. dogodke. Vendar se vsem nevarnostim, ki prete vsaki enciklopediji, ni mogel izogniti (slog monoton, obsegi člankov neprimerni, včasih preraščajo leksikalni okvir). Tudi viri, eno najvažnejših ogrodij, so včasih zapisani ohlapno in težko razrešljivi, kar je sočasna kritika zaznala. Vendar taka in podobna spoznanja ne omajejo pomena in vrednosti leksikona, ki je sad velikega znanja, orjaške delavnosti in discipline. Kaj podobnega do danes ni zmogel še nihče, kljub tehn. napredku v sporazumevanju in posredovanju podatkov. W-ova predstavitev mnogonarodne avstr. združbe je toliko uspela, da je še vedno uporabljan, večkrat tudi osnovni vir. Za Slov. pa je prva večja, dokaj popolna in objektivna enciklopedična predstavitev ne samo lit. ustvarjalcev, marveč vseh poklicev od sredine 18. do sredine 19. stol., seveda v duhu avstr. patriotizma in privrženosti nemštvu.

Kljub ogromnemu delu z leksikonom je W. sestavljal še prigodne biogr. izdaje, mdr. album spomina vrednih kneginj Das Elisabethen-Buch (Dunaj 1854), Das Schiller-Buch (1859, s soavtorji), Der Schiller-Kalender (1859, anon.), Mozart-Buch (1869). Članke v leksikonu, ki so bili monogr. značaja, je s popravki in dopolnili knjižno obj.: Josef Haydn u. sein Bruder Mihael (1861), Habsburg u. Habsburg-Lothringen … (1861), L. A. Frankl… (1864), F. Grillparzer (1871), Die Fürsten u. Grafen Kinsky … (1864), Rokytansky … (1874) idr. Na razpis bavar. kralja Maksimilijana II. se je z nabranim biogr. gradivom Bavaria inclyta et memorabilis potegoval za nagrado; za 54 škatel (danes v Staatsbibl. München) ni prejel nagrade, pač pa bavar. odlikovanje (viteški križec sv. Mihaela I.). Pobudil, dal gradivo in sodeloval je pri albumu Unser Kaiser in seiner Jugend — Als Regent … (1880), anon. pa izdal Aus Kaisers Franz Joseph Jugendtagen (Dunaj 1888; izv. s posvetilom v NUK).

Prim.: r. matice Lj.-stolnica (ŠkALj); Juventus 1828–33; Album acad. Lycei Labac. (NUK); arhiv ured. Oester. biogr. Lexikona (Dunaj); korespondenca v rkp odd. OeNB (Dunaj); ADB; Bibl JLZ; Kidrič, Zgod. 639; isti, Zois I, 101; OSN; PA 282; Wurzbach; MHK 1857, 131–2; Thürheim (A. Graf), Karl Jos. Feldm. Fürst de Ligne … Dunaj 1877, 297–327; Neue ill. Zg, Dunaj 1879, št. 24 (s sliko); LZg 1893, št. 192; S 1893, št. 190; F. Brummer, Lexikon d. deutschen Dichter u. Prosaisten vom Beginn des 19. Jh. bis zur Gegenwart, Leipzig, 8. zv.; A. Bettelheim, Wiener Biographengänge, Dunaj 1921, 216–38; isti, Neue oesterr. Biographie ab 1815, I. zv. Dunaj 1923, 214 sl.; isti, v: H. Bohatta, Bibliographie zur Neuen österr. Biographie … Dunaj 1925, 9, 11–3. — Slika: rkp odd. NUK (fotogr.); Neue oesterr. Biographie IV, Dunaj 1927, 225 (z navedbo tudi drugih upodobitev). N. P.