Wudler, Borivoj Peter (1932–1981)

Wudler Borivoj Peter, pisatelj in slikar, r. 11. avg. 1932 v Slovenj Gradcu ekonomistu Branku in Mariji r. Kobal, u. 1. jul. 1981 v Šentjurju pri Celju (samomor). Osn. šolo je obiskoval v Mur. Soboti in Dobrni, gimn. 1945/6 v Celju, Žalcu in od 1948/9 spet v Celju; 1953 maturiral. Štud. je v Lj. primerjalno književnost (8 sem.); 1960 se vpisal na AUU in 1963 na Fil. fak. kot izr. slušatelj industr. psihologije. Zaradi invalidnosti je bil oproščen vojaščine (21. maja 1945 mu je v rokah eksplodirala bomba in mu poškodovala zlasti desnico). Ko je študij opustil, je bil priložnostno v raznih službah, mdr. 1962–4 knjižničar v Železarni Štore, 1964–5 tehn. urednik Celjskega tednika, nazadnje v poklicu svobodnega umetnika. Občasno je pisal članke v Delo (1965–6, 1971, 1975) in NRazgl (1966, 1971, 1978).

Prva lit. objava je pesnitev Pusta dežela (Dialogi 1969, psevd. Olga Cimerman). Sledili so roman Akviziterjeva beležnica (ib. 1972–3, Obrazi 1972/3, psevd. Roman Bernot) ter noveli Žabice in druga dejstva (Igralčeva beležnica, Sd 1978) in Camera obscura (Slikarjeva beležnica, Sd 1981). Z dramskim pisanjem se ukvarjal že od gimn. let. Obj. je bila burka v 2 dej. s striptizom Perpetuum mobile (Dialogi 1974, knjižno 1979; ocene: T. Partljič, Dialogi 1980, 503–5; M. Belak, Obrazi 1982, št. 1/2, 72–5; D. Poniž, ib. 68–72), upriz. v sezoni 1974/5 v Celju, prir. za radio že 1973; enodejanki: pantomim. farsa za igralca in njeg. senco Pomota (Obrazi 1977) ter farsa Noe Noe, sta bili upriz. 1983 v Mrbu; komedija Odprite vrata, Oskar prihaja (Obrazi 1981, uvod I. Zabel), upriz. v sezoni 1980/1 v Celju. Rkp zapuščina, v kateri je več pesmi, nedokončani roman Žuželka — Ne glad po kruhu — ne žeja po vodi (iz norčeve beležnice), novela Prikovani Prometej, drama Na pragu veselega jutri idr. odrska dela ter gradivo, obsega 7 velikih map, čeprav je pred svojo smrtjo sam veliko zapiskov in osnutkov zažgal. — W-jevo delo je izrazito sodobno, v nekem smislu kafkovsko abstraktno, ob tem človeško globoko presunljivo, le na zunaj komično obarvano, z neizbrisnimi ekspresion. doživetimi, izkustveno tragičnimi potezami, s čimer se je približal evropski absurdni drami.

Podobno je njegovo slikarstvo (risbe, akvareli in olja). Slogovni razpon sega od čisto abstraktne likovne govorice do realist. figuralike, kjer so v ospredju zlasti liki odtujenih, na stranpota življenja odrinjenih ljudi, izgubljenih v svetu zadimljenih gostiln in alkoholne omame. Ok. 200 slik je raztresenih večidel med znanci ali pa so v zapuščini. — Prim.: zapuščina pri vdovi Olgi Mastnak (Celje); SBibl; Milenko Strašek, Novi tednik 1975, št. 11 (intervju), št. 12; T. Kermauner, Besede in dogodek, 1978, 244, 265 sl.; GL Celje 1979/80, št. 7; 1980/1, št. 1; Večer 1980, št. 127 (s sliko); 1981, št. 154 (s sliko); Delo 1981, št. 153; L Stopar, Obrazi 1982, št. 1/2, 2–3 (s sliko); GLMrb 1982/3, št. 5 (s sliko); D. Poniž, NRazgl 1981, 412; T. Partljič, ib. 1983, 164–5. Stopar