Wolf, Janez (1825–1884)

Wolf (v r. matici Peier, tudi Pajer, Payer) Janez, slikar, r. 26. dec. 1825 v Leskovcu pri Krškem kot nezakonski sin hčere sodnij. sluge Jere Pajer in zemljemerca Janeza Franca Wolfa, u. 12. dec. 1884 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, 3 razr. gimn. 1838–41 pri frančiškanih v Nov. mestu (sošolec L. Vončine, gl. čl.), kjer so ga spričo nadarjenosti posebej poučevali v risanju; tedaj že s priimkom Wolf. Ko se je bil kakega pol leta potepal s cigani po novom. okolici, je šel v uk k soboslikarju Gorenjcu, pozneje k soboslikarju Burji v Lj., postal pomočnik. Tu se je seznanil s slikarjem J. Borovskim, z njim prijateljeval do smrti (W-ova pisma Borovskemu obj. V. Steska, DS 1910, 521–6 in nekoliko razširjen p. o.). Na povabilo dekoraterja J. Kindigerja je odšel v Linz in pomagal pri poslikavi neke cerkve. 18. apr. 1845 je bil potrjen k vojakom (17. pešpolk), 1847 napredoval v narednika, 1849 poročnika, 1854 nadpor. in polkovnega pribočnika; 31. okt. 1854 je voj. stan zapustil (zaradi dvoboja?). V tem času je živel v Lj., Radgoni, Vel. Kaniži, Gor., Vidmu, Brescii, Veroni, Benetkah, Anconi, se vadil v slikanju in razgledoval po galerijah in cerkvah. 1854 je odšel v Benetke in do 1857 štud. na umetn. akad., preživljal pa se kot modelski risar v livarni bronastih izdelkov Šveda T. E. Hasselquista. Spoznal in družil se je s slikarji: Goričanom A. Rotto, Avstrijcem H. Canonom (J. von Strašiřipka) in nem. idealist. slik. Anselmom Feuerbachom. S slednjim si pozneje dopisoval (1873 se je Feuerbach spotoma ustavil v Lj., W. ga je i. l. obiskal na Dunaju, kjer sta se dogovarjala o sodelovanju pri poslikavi avle dunaj. akademije, a do tega ni prišlo). Zgodaj 1858 se je W. vrnil v Lj. in se 28. maja i. l. por. z Nežico Sernec, hčerko krakovskega mesarja in posestnika. Iz kolizej. predmestja št. 84 se je preselil k Sv. Jakobu, 1860 pa v Šentvid k M. Tomcu, kjer je ostal do 1872 in v tem času pogosto z njim delal. Ko se je preselil nazaj v Lj., je imel delavnico v Medijatovi hiši na Dunaj. c. (današnja Titova).

W. je živel samotarsko. Njegovo družin. življenje ni bilo srečno. Dva otroka (Nežica 1859–60, Alojz 1862–4) sta kmalu u. Sin je podlegel opeklinam, ki jih je posredno zakrivila mati; od tega se ji je omračil um. Ostala je le hči Josipina (1860–po 1925), ki je obiskovala učiteljišče in se 1878 por. z narednikom F. Kozino, se preselila v Bosno in pozneje v Zgb. — Poleg Borovskega se je W. družil z A. Karingerjem (oba mu pri delu večkrat pomagala), največ veselja imel z učenci, ki jih je očetovsko vzgajal, skrbel za njihovo splošno in umetn. izobrazbo, njihovo delo spremljal in si tudi pozneje z njimi dopisoval: Miroslav Tomec, Janez in Jurij Šubic, S. Ogrin, A. Ažbe, deloma L. Grilc in A. Jebačin. Kot pomočnika sta pri W-u delala A. Roblek in P. Šubic ml. Za svoje delo W. ni znal nikoli zadostno zaračunati, zlasti zadnja leta je živel v pomanjkanju. Pomagal mu je stavbenik V. Treo, za katerega je baje delal skice za pročelja (te so Treovi risarji prerisovali, nato jih je T. izdajal za svoje), vendar je u. v veliki bedi prav na poti k njemu v izvozčku (podatki o tem nekoliko različni). Z njim naj bi se tedaj pogovorila o postavitvi odrov v avli Dež. muzeja, ki naj bi jo W. poslikal. Vse kaže, da je W. res napravil osnutke, ki so jih pri Treu izrisali (datirani sept. 1884, hrani DAS), saj sta zasnovo dekoracije pri poslikavi avle Janez in Jurij Šubic očitno upoštevala.

W-ovo težišče je v stenskem slikarstvu, vendar tehnično slikanja na presno ni najbolje obvladal (slabo pripravljen intonaco oz. slikovni omet, onesnažena mivka, premalo apna, studiozno slikanje na preveč osušeno podlago), zato so njegove freske kmalu začele propadati. Od pribi. 30 del je tretjina uničena (obnovitev 2 slik na oboku ladje c. v Leskovcu pri Krškem 1840–2; poslikave v kapeli lj. dež. civ. bolnišnice ok. 1847, prezbiterija v trnovski c. 1859, kapelice v Lj. na Friškovcu 1865, znamenj v Dobrovi pri Lj. 1858 in Lj.-Polje 1872, vel. o. v ž. c. Stara Loka 1864), tretjina je v slabem stanju ali nekatere del. nadomeščene s kopijami (npr. 2 sliki iz 1872 in 1 slika iz 1882 na zunanjščini stolnice, freska na pročelju c. sv. Florijana 1875 in na pročelju franč. c. 1882 — vse v Lj.) in le okoli deset večjih poslikav predstavlja W-ov način cerkvenega freskantstva: Črniče — prezbiterij (1870, delno obnovljeno); Lj. — Šentjakobska c., veliki o. (1869), p. c. sv. Jerneja — oboki, vel. o. in 2 stranska (ok. 1881), frančiškani — kapela (1882); Ribnica — prezbiterij (1880); Štjak — prezbiterij (1866); Trbovlje — ladja (1860–61, delno kopije), 1 freska v kapeli (1863), prezbiterij (1875); Vel. Lašče — prezbiterij (1863); Vipava — stene v prezbiteriju (1876–7); Vrabče — notranjščina (1869–70?); Vrhnika — prezbiterij in oratorij (1867, delno prebeljeno); Zagorje ob Savi — o. stena v prezbiteriju (1881) in 2 steni v ladji (1883–4). Med manjše poslikave sodijo delna obnovitev kapele v Stražišču pri Kranju (1865), slika na pročelju ž. c. Šmartno pri Kranju (1865) in ornamentacija arhitekt. členov v prezbiteriju c. Žalostna Gora nad Preserjem (1868).

Stenske slikarije v baročnih cerkvah (Trbovlje, Štjak, Vrabče) se odlikujejo kot umirjeni, pripovedno zasnovani ciklusi. Najkvalitetnejša, v Veronesejevem okviru grandiozne arhitekture zasnovana je poslikava sten prezbiterija v Vipavi, ki se harmonično prilagaja prostoru in mojstrsko dopolnjuje baročno Jelovškovo fresko na oboku, hkrati pa vključuje portrete tedaj živečih znanih Vipavcev. S poslikavama na Vrhniki in v Ribnici pa je W. ustvaril prvi, ornamentalno in barvno bogati ter razpoloženjsko ubrani nazarenski slikariji na slov. tleh.

Manj znana so štev. W-ova dela v olju (ok. 90 slik) za cerkve v krajih: Dolenja vas pri Ribnici (Brezmadežna in sv. Anton Pad. 1873), Horjul (Roženvenska M. B. 1882), Lj. (Trnovo: sv. Alojzij 1879; Dravlje: sv. Rok 1872; Šentvid: Kristus in Samarijanka 1869, Pridiga Janeza Krst. ok. 1870, Brezmadežna in sv. Anton Pad. 1880), Mavčiče (Spreobrnjenje sv. Pavla 1881), Novo mesto (kapiteljska: Marija z Jezusom in Janezom Krst. 1872–5), Planina pri Ajdovščini (sv. Kancijan s tov. 1876), Podkum, Podraga pri Vipavi (Brezmadežna 1876), Postojna (Brezmadežna 1875), Predoslje (Brezmadežna 1873), Preddvor (Zadnja večerja 1871, Izročanje ključev 1875), Raka (sv. Trojica 1867, Marija Kraljica z Jezusom in Ecce homo 1884), Ribnica na Dol. (Roženv. M. B. in Janez Evang. 1873, Brezmadežna 1874), Slov. Konjice (sv. Alojzij 1865, Marija z Jezusom 1866), Sostro (sv. Lenart 1863–4), Stara Loka (10 slik na predeli vel. o. 1867, 6 na predelah obeh stranskih o. 1868), Suša pri Zalem Logu (loretska M. B. 1878, Poklon kraljev, Smrt sv. Jožefa 1879), Šentjur pri Celju (sv. Jurij 1874), Šentrupert (sv. Rupert 1866), Šk. Loka (uršulinska: božji grob 1865), Trata Gorenja vas, Vel. Slevica, Videm-Dobrepolje (sv. Uršula in sv. Alojzij 1863–4), Zagorje ob Savi (sv. Peter in Pavel 1880, sv. Barbara 1884), Železniki (sv. Anton Pušč. 1880, Roženv. M. B. in sv. Jožef z Jezusom 1880–4). Za Križe, Ljubno na Gorenj., Naklo in Rako je naslikal križev pot. — Napačno mu je bilo pripisanih ok. 20 slik. Od posvetnih del je znan le portret slikarja Borovskega s hčerko (v zasebni lasti, Lj.).

Študije in osnutke je W. sproti uničeval, maloštevilne iz let 1855–76 hrani NarG. — Najboljše oljne slike so nastale v 70-ih letih, ko je dosegel vrhunec idealizma z monumentalnimi, klas. harmoničnimi oltarnimi deli; figure so strnjene v trdne kompozicijske sheme, spremljane od lepih angelov (Šentrupert, Dolenja vas, Ribnica, Novo mesto). Poleg ponavljanja prejšnjih vzorcev se v zadnjih letih pojavijo tudi tendence, ko stopijo popolnoma v ospredje figure in ital. lepotni tip nadomestijo navadni dom. obrazi z resnimi, zamišljenimi potezami (Raka, Zagorje ob Savi).

Bil je najpomembnejši predstavnik cerkv. slikarstva na Slov. v tretji četrtini 19. stol. Uveljavil je nove ideale. V skladu z nazarenskim pojmovanjem so na njeg. slikah poudarjeni čustveno razpoloženje, intimnost in pripovednost. Kakor štev. cerkv. slikarji tistega časa je tudi W. pogosto uporabljal kot predloge dela nazarencev (Biblija v slikah Jul. Schnorra, križev pot J. Führicha), sicer pa po njihovem zgledu iskal vzore v pretekli umetnosti. V Benetkah so ga pritegnili mojstri beneške renesanse, predvsem Tizian (Assunta, Pala Pesaro) in Veronese (Zaroka sv. Katarine, Gostija v Levijevi hiši), izmed drugih slikarjev se je zgledoval pri Correggiu. Beneški vpliv ne razodeva le posnemanja posam. slik, marveč tudi nekat. osnovne sestavine njegovega slikarstva: idealizirana arhitekturna prizorišča s stebri in stopnicami, lepotni tip žen. figure in angela (oba izpeljal iz Veronesejevih likov), bogata draperija; nazarensko risbo in ploskovitost zamenjata beneška plastičnost in mehkoba, hladne in pisane barve pa topli in harmonični toni. Čeprav je W. pretrgal z baroč. izročilom, se v njeg. delih pojavljajo nekatere baročne značilnosti, a pri tem ne gre za nadaljevanje tradicije, marveč za zavestno oživljanje tega načina umetn. izražanja (na oljnih slikah prizorišča na oblakih, na freskah prilagajanje baročnim prostorom z iluzionist. zasnovanimi obočnimi upodobitvami). Kot nazarenski slikar je zastopnik idealizma, hkrati pa se pri njem pojavljajo tudi posamezne realistične prvine (vključevanje portreta v cerkv. sliko, figure z navadnimi in resnimi obrazi — na zadnjih delih).

W-ov vpliv je bil velik in večstranski. Položil je temelje historično usmerjeni poznonazarenski umetnosti druge pol. in poznega 19. stol., s svojim delom in vzgojo pa neposredno vplival na razvoj slov. slikarstva v smeri realizma, ki sta ga nadaljevala brata Šubic, prek katerih vodi pot v impresionizem in moderno.— Psevd.: Janez iz Leskovca (1860, 1862, 1864), sicer del ni signiral.

Prim.: r., por. in m. matice (ŠkALj); izv. gimn. Novo mesto; imatrikulac. zapisi Accad. di Belle Arti (Benetke); F. Mesesnel, Malíř J. W., diss. 1922 (Praga, kopija NUK); Bibl JLZ; EJ; ELU; LKU 16, 17; NE; Steska 304–14; Thieme-Becker; Wurzbach; S 1884, št. 287; SN 1884, št. 287, 289; Kres 1885, 64; F. Levec, LZ 1885, 54–5; Sn 1885, 12; V. Steska, DS 1910, 427–33, 474–81, 521–8 (s sliko, tudi p. o.); R. Jakopič, LZ 1911, 77–8; J. Mantuani, DS 1922, 461–2; F. Mesesnel, M 1922, 362; S. Ogrin, ZUZ 1922, 43–56; S. Vurnik, ZUZ 1923, 39–41; F. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slov., 1924, 103–5; V. Steska, S 1925, št. 291 in 1934, št. 281; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, 1929, 30–1, 34, 119–20, 164; F. Mesesnel, ZUZ 1929, 150–1; I. Vrhovnik, Trnovska župnija v Lj., 1933, 327–30, 342–3, 403; Sja 1934, št. 49; ZUZ 1935, 39, 108; 1939/40, 93, 97; F. Stelè, Cerkv. slikarstvo med Slovenci, 1937, 23; F. Mesesnel, J. in J. Šubic, 1939, 20–32; Kron 1940, 100; 1954, 57; F. Stelè, Slov. slikarji, 1949, 96–9; S. Mikuž, Videm-Krško nekdaj in danes, 1957, 45–51; I. Molè, Varstvo spomenikov 1965, 99–103; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966, 164; L. Menaše, Evrop. umetn. leksikon, 1971; D. Prelovšek, Loški razgledi 1973, 151–61; Š. Čopič v: Slov. slikarstvo, 1966, 84, 237; M. Pirnat, Varstvo spomenikov 1972, 54; E. Cevc, Krško skozi čas … 1977, 194; Oesterr. biogr. Lexikon 1815–1950, 34, 1972, pod Payer 374; A. Žigon, ZUZ 1979, 244, 246; ista, Varstvo spomenikov 1979, 208 sl.; ista, Cerkv. stensko slikarstvo poznega 19. stol. na Slov., 1982, 26–7; L. Menaše, Umetn. zakladi Sje, 1981, 184–6; A. Žigon, ZUZ 1984, 77–84. — Slika: DS 1907, 568; IS 1925, št. 48, dopolnilo v št. 50; repr. portreta J. Germa, Um 1941/2, 45 in Loški razgledi 1973, 155. Žigon

WOLF Janez (v roj. knj. Peier, v drugih dok. tudi Pajer, Payer), slikar, r. 26. dec. 1825 v Leskovcu pri Krškem, u. 12. dec. 1884 v Lj. Oče Janez Franc, podporočnik in zemljemerec ilir. province (takrat zaposlen pri regulaciji Save), mati Jera Pajer (ki se z W-ovim očetom ni nikoli poročila). Osn. š. v Leskovcu, 3 letnike gimn. pri frančiškanih v Novem mestu (1838–41) (že s priimkom Wolf), kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga posebej poučevali v risanju. Nemirni duh ga je prisilil, da se je baje nekaj časa potepal s cigani po Dolenjskem. Ko se je vrnil domov, ga je v uk sprejel sobni slikar Gorenjc v Novem mestu. Kasneje odšel v Lj. k sobnemu slik. Burji in postal njegov pomočnik. Tu se je spoprijateljil s slikarjem Janezom Borovskim, ki ga je uvedel v krog takratnih lj. slikarjev Langusa, Egartnerja, Goldensteina. Na povabilo slik. J. Kindigerja je odšel v Linz, kjer je sodeloval pri poslikavi neke cerkve. Vpoklican k vojakom 18. apr. 1845 (17. pešpolk), je dosegel razne voj. čine (1847 narednik, 1848 poročnik, 1854 nadporočnik in polk. pribočnik). Med vojaško službo je bival v It. (Gor., Videm, Benetke, Brescia, Desenzano, Verona, Ancona), na Madžarskem, na Štajerskem in v Lj. 31. okt. 1854 je zapustil vojsko, 19. nov. i. l. pa se je vpisal na beneško akademijo (Regoletti), kjer je ostal do 1857. V tem času se je preživljal z risanjem osnutkov za umetnoobrtne izdelke v livarni Šveda Th. Hasselquista. V Benetkah je spoznal gor. slikarja Antona Rotta in nem. ideal. slik. A. Feuerbacha, s katerim je ostal tudi kasneje v pismenih stikih. F. je Wolfa obiskal v Lj. 1873, W. pa mu je vrnil obisk na Dunaju, da bi se z njim dogovoril o sodelovanju pri poslikavi avle dunajske akad., a do dela ni prišlo. Po vrnitvi iz Benetk se je 28. maja (SBL, 27. maja, Mesesnel) 1858 poročil z Nežico Sernec iz Lj., hčerko krakovskega mesarja in posestnika Josefa Sernitza in Marije Ulbing. Preselil se je k Sv. Jakobu, nato pa v Šentvid k slik. Matiju Tomcu (1860–72), ki je z W. večkrat sodeloval. Ko se je vrnil v Lj., je imel delavnico na Dunajski c. V zakonu so se W. rodili trije otroci: Nežica (1859–60), Josipina (1860- po 1925 verjetno v Zagrebu, kamor se je po poroki preselila) in Alojzij (1862–64), ki je umrl zaradi opeklin po padcu na ognjišče. Žena je ob tem dogodku zblaznela. Težko druž. življenje je W. vedno bolj vodilo v samoto, ki so jo poživljali le učenci, za katere je prav očetovsko skrbel (M. Tomc, Janez in Jurij Šubic, A. Ažbe, S. Ogrin, L. Grilc, A. Jebačin in Anton Cej s Planine pri Cerknem, ki je veliko slikal po Prim.). Med W-ovimi sodelavci pa večkrat srečamo tudi A. Karingerja, J. Borovskega, kasneje še A. Robleka in P. Šubica ml. W. je posebno zadnja leta življenja preživljal v pomanjkanju, takrat je baje tudi risal skice za pročelja hiš pri stavbeniku V. Treu, ki jih je ta nato izdajal za svoje. – W-ov opus obsega freske in tabelne oljne sl. Freskantske tehnike W. sicer ni najbolje obvladal, zato so njegove cerkvene poslikave začele kmalu razpadati, več jih je bilo tudi uničenih (npr. poslik. prezbiterija trnovske c. v Lj.). Njegove tabelne sl. pa so se včasih pojavile tudi na razstavah (npr. na II. lj. velesejmu). W. je eden izmed najpomembnejših slik. 2. pol. 19. stol. na Slovenskem. V slik. je uveljavljal nazarenske ideale, njegova dela so čustveno poudarjena. Zgledoval se je po nekaterih nazarenskih slikarjih (Schnorr, Führich), pritegovali pa so ga tudi mojstri it. renesanse (npr. Tiziano). Šel pa je še dlje: v nasprotju z nazarenskimi mojstri, ki so predvsem sledili idealizmu, je W. skušal vpeljavati v slik. nekatere realistične elemente (npr. slikal je po živih modelih). Prav s tem je veliko pripomogel k uveljavljanju realizma v slov. slikarstvu (zlasti bratov Šubic). – Za Primor. je W. še posebno pomemben, ker je pri nas spet obudil veliko baročno tradicijo cerkv. poslikav in zapustil prav tu nekaj svojih najboljšth del (npr. Vipava). 1866 je poslikal prezbiterija ž. c. sv. Jakoba v Štjaku: Tabli postave, Sv. Rešnje Telo, Danijel v levnjaku, Jeremija ob razvalinah Jeruzalema, Ezekijelovo videnje živih bitij, Izaija prerokuje o Jesejevi koreniki, David harfist, Sv. Ambrož, Sv. Avguštin, Angela s kadilnicama, Sv. Trojica; Vrabče (1869–70 (?)), celotna notranjščina ž. c. Marijinega darovanja na Taboru: Sv. Janez Evangelist, Sv. Blaž reši dečka, Marijino kronanje, Sv. Jožef z Jezusom, Marija z Jezusom, Dva angela; Oznanjenje, Obiskovanje, Rojstvo, Angel budi Jožefa, Beg v Egipt, Dvanajstletni Jezus v templju, Vnebovzetje, Pojoči angeli, Angeli z instrumenti; Črniče (1870), ž. c. sv. Vida: Mučeništvo sv. Vida, Sv. Trojica s štirimi evangelisti, Sv. Ambrož, Sv. Avguštin, Sv. Gregor Veliki, Sv. Hieronim, Dvanajstletni Jezus v templju, Jezus blagoslavlja otroke (po W-ovem kartonu slikal Janez Šubic); (slikarije je 1939 obnovil Clemente Del Neri in pri tem marsikaj dodal); Vipava (1876–77), ž. c. sv. Štefana (po naročilu takratnega vipavskega župnika Jurija Grabrijana je moral W. dopolniti baročno poslikavo cerkve, kateri je 1752 Franc Jelovšek okrasil obok prezbiterija z iluzionistično fresko): olt. stena: Poveličanje sv. Štefana; d. st.: Smrt sv. Štefana; l. st.: Sv. Štefan sprejet med diakone, Sv. Štefan deli miloščino, Sv. Štefan prejme diakonsko čast (te tri prizore je po W-ovih osnutkih naslikal S. Ogrin); na olt. steni za vel. olt. je naslikan nastavek s kartušo: v njej upodobljena glava Kristusa trpina, pod njo napis in datum poslikave. V vipavski c. so W. pomagali poleg Ogrina še A. Jebačin, L. Grilc in Risigaro iz Benetk. Na freskah Smrt sv. Štefana in Poveličanje sv. Štefana je W. nekatere figure naslikal po živih modelih (na prvi npr. žena ob stebru na d. str., ki si z robcem pokriva obraz, ima poteze Karoline Dolenc Maver, pri kateri naj bi W. stanoval in bil na hrani v času svojega slikanja v Vipavi; na drugi npr. ima eden izmed angelov poteze dekleta iz znane Premrlove druž. v Vipavi; sv. Štefan ima npr. poteze nadučitelja Iva Trošta). Na Primor. je W. zapustil tudi dve tab. oljni sliki: Brezmadežna 1876 (Podraga pri Vipavi, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata) in sv. Kancijan in tovariši 1876 (Planina pri Ajdovščini, ž. c. sv. Kancijana). Sicer so W-ova dela raztresena po domala vsej Sji. Cerkv. poslikave so npr. v Lj. (šentjakobska c., frančišk. c.), Ribnici, Trbovljah, Vel. Laščah, Vrhniki, Zagorju ob Savi, Stražišču pri Kranju, na Žalostni gori nad Preserjem. – W-ove tab. slike v olju (okr. 90) pa so npr. v Dolenji vasi pri Ribnici, Horjulu, Novem mestu, Mavčičah, Podkumu, Postojni, Predosljah, Preddvoru, Raki, Ribnici na Dol., Slov. Konjicah, Sostrem, Stari Loki, Suši pri Zalem Logu, Šentjurju pri Celju, Šentrupertu, Škofji Loki, Trati, Vel. Sevnici, Vidmu, Zagorju ob Savi, Železnikih. Križev pot je naslikal za Križe, Ljubno na Gor., Naklo in Rako. Od posvetnih del je znan samo portret slik. prijatelja Iv. Borovskega s hčerko. Nekaj W-ovih osnutkov hrani Nar. galerija v Lj.

Prim.: ZD 1883, 216; S 1884, št. 287; Soča 19. dec. 1884; LZ 1885, 54–55; Kres (Celovec) 1. jan. 1885, št. 1, 64; Wurzbach, 292–294; DS 1910 427–33, 474–81, 521–8; 1916, 174; Mladika 1922, 362, 370; E 31. avg. 1922; F. Mesesnel, Malíř J. Wolf, Praga 1922 (doktorska diser.); J. Mal, Zgod. um. pri Slovencih, Hrvatih in Srbih, Lj. 1924, 37–38 (sl. 27, 28); S 26. dec. 1925; V. Steska, Slov. um., I, Prevalje 1927, 304–14 (sl. 62–68); Zbornik sveč. sv. Pavla nov. 1927, št. 11, 164–65; ZUZ 1929, 150; 1932–33, 20, 25, 30, 31, 32, 34, 120, 164; GMS 1939, 400–10; F. Mesesnel, Janez in Jurij Šubic, Lj. 1939, 16 in pass.; Thieme-Becker XXXVI, 208–09; Stelè, Umetnost, 96, 107 sl.; V. Molè, Um. južnih Slovanov, Lj. 1965, 395, 397, 399, 420; Varstvo spomenikov IX, 1962–64, 99–103; ELU IV, 580–81; Stelè, Oris, 115, 117 sl., pass.; Menaše, st. 2335; S. Mikuž, Umetnostnozgod. topografija grosupeljske krajine, Lj. 1978, 21, 26; A. Dvořak Schrott-G. Moder, Slikar J. Wolf, dipl. naloga, Lj. 1972, (tipkopis); Österreichisches biograph. Lexikon 1815–1950, VII, Wien 1978, 374; ZUZ XIV-XV, 1978–79, 244, 246, 253; A. Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stol. na Slov., Celje 1982, 10, 26–27 in pass., (sl. 11–16); T. Brejc, Slov. impresionisti in evr. slikarstvo, Lj. 1982, 132; P. Petru-M. Žargi, Narodni muzej v Lj. (Kult. in nar. spom. Sje, št. 123), Lj. 1983, pass.; GorLtk 1985–87, št. 12–14, 234; SBL IV, 717–19 z liter.; ZUZ XXII, 1986 (z liter.); La cultura slovena nel Litorale, Gor. 1988, 97–99; S. Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stol. na Slov., Lj. 1989, 106, 108.

V-č