Wolf, Anton Alojzij (1782–1859)

Wolf Anton Alojzij, 24. lj. škof, r. 14. jun. 1782 v Idriji rudarskemu nadzorniku Gašperju in Kristini r. Kahl, u. 7. febr. 1859 v Ljubljani, pokopan v lj. stolnici. V r. kraju je obiskoval 3-razr. ljudsko šolo in 2 razr. gimn., v Lj. jo od 1794 nadaljeval, 1799 končal tečaj modroslovja in 1803 študij teologije. Ker je bil premlad, ga je nadškof M. Brigido 1803 posvetil v diakona, mu dal službo kateheta lj. rokodelskih učencev in delo pomočnika v pisarni nadškof. tajnika. S papeževim dovoljenjem je bil 5. dec. 1804 predčasno ord., postal kaplan in nem. pridigar v stolnici, a še naprej pomagal v nadškof. pisarni. Zaradi slabega zdravja ga je Brigido poslal 1805 za beneficiata v Idrijo, 1806 dobil še eno od tamkajšnjih kaplanij. Ko je ozdravel, ga je 1807 imenoval za škof. tajnika ter kateheta rokodel. in trgov. pomočnikov; tedaj je opravil župnijski izpit. Brigidov naslednik A. Kavčič ga je 1807 imenoval za notarja in ravnatelja škof. konzistorialne pisarne, 1810 še za suplenta modroslovja na lj. liceju. Po Kavčičevi smrti so W-a izvolili 1814 za konzist. svetnika, sept. i. l. mu je cesar podelil Lambergerjev kanonikat v lj. stolnici, 1815 ga imenoval za viš. nadzornika ljud. šol v lj. škofiji, 1816 za duhovnega referenta za šolo in pouk pri trž. guberniju z nazivom prvi vladni svetnik, 1820 je postal prisednik komisije za odtujitev drž. premoženja v Trstu. Po odhodu lj. škofa A. Gruberja za nadškofa v Salzburg je 27. febr. 1824 cesar imenoval W-a za lj. škofa, papež izvolitev potrdil 12. jul., posvetil ga je 3. okt. 1824 nadškof J. Balant (Walant) v Gor. (Hierarchia catholica napačno 2. okt., Lavrenčič pa 30. okt.), slovesno so ga umestili 31. okt. v Lj. Cesar Franc I. je W-u in naslednjim lj. škofom 12. jan. 1826 vrnil knežji naslov, ki je bil odpravljen z ukinitvijo lj. nadškofije 21. avg. 1807.

Priznanja: častni član filharmonične družbe v Lj. (1824), KD za Kranjsko (1826; 1834–5 tudi preds.) in za Staj. (1830), družbe za pospeševanje poljedelstva in industrije na Kor. (1830), notranjeavstr. društva za industrijo in obrt (1838), družbe Dež. muzeja v Lj. (1841), Zgod. društva za Kranjsko (1845 in 1854), geognostično montanističnih združenj za notr. Avstrijo in za deželo ob Ennsu (1846), zgod. društva za Štaj., Kor. in Kranjsko (1847); častni meščan Lj. (1849). Cesarjeva odlikovanja: tajni svetnik (1844), komturni križ Franca Jožefa (1850), železna krona I. razreda (1854; ob cesarjevi poroki, ki se je je udeležil), veliki križ Leopoldovega odlikovanja (1854). — Za zlato mašo (1854) se je ponudil Slomšek, da bi mu govoril, vendar je W. odklonil, češ da je preveč rahločuten (govor obj. postumno, prev. F. Kosar, Drobt. 1887, 41–51); potem je govoril J. Pogačar, a W. ni bil navzoč.

Veliko skrbi je W. posvetil vzgoji in izobrazbi duhov. naraščaja. Pri verskem zakladu je dosegel, da se je število bogoslovcev smelo povečati od 50 na 80, kar je bilo toliko bolj nujno, ker je papež 16. jul. 1830 priključil lj. škofiji dekanije Postojna, Il. Bistrica (iz trž. škofije) in Vipava (iz gor. nadškofije). Ko je bila 1833 priključena še župnija Motnik, so se meje lj. škofije v celoti pokrivale s kranjsko dež. mejo (prim. V. Steska, IMK 1906, 53–70). 1854 je daroval glavnico 8000 gld za nakup teol. knjig za revnejše bogoslovce, 1856 ustanovil glavnico 5000 gld za semeniško knjižnico. Poskrbel je, da je vselej kdo od lj. bogoslovcev nadaljeval študij v Avguštineju na Dunaju. Da bi revnejšim dijakom, od katerih si je obetal duhov. kandidate, omogočil šolanje, je jul. 1845 kupil hišo z vrtom v Lj. (na današnji Poljanski c.), jo obnovil in dozidal ter ustanovil dijaško semenišče za 80 gojencev. Naložil je osnovni kapital 20 000 gld, kar naj bi zadoščalo za 10 gojencev, sicer pa vzdrževanje ustanove zaupal duhovnikom lj. škofije, ki so do konca W-ovega življenja zbrali kapital ok. 40 000 gld. Cesar je ustanovo dovolil 21. mar. 1846 in je okt. sprejela prvih 22 gojencev. Poimenovali so jo Alojzijevišče (Collegium Aloysianum). Prvi ravnatelj je bil poznejši škof J. Pogačar (gl. N 1846, 179–80; J. Lesar, Doneski za zgod. Alojzijevišča, 1896).

Oživil je novomeški kapitelj (1831, ukinjen 1811), ustanovil 3 nove župnije, 9 lokalnih kaplanij in 5 ekspozitur, v 20 župnijah kaplansko, v 7 drugo in v eni še tretje kaplansko mesto. Veliko težav je imel z župnijama Suhor in Dragatuš, ki sta se odcepili od nem. viteškemu redu inkorporiranih župnij Vinica in Črnomelj. Ustanovil ju je šele po 20 letih pogajanj. Ker so bili farani revni, je dal na svoje stroške (33 000 gld) zgraditi obe cerkvi (posvetil 1858), župnišči in pri podružnici Radovica kaplanijo. Sicer je posvetil vsega 45 novih, obnovljenih ali povečanih cerkva, oltarje v 5 cerkvah, nad tisoč zvonov (vse vlilo podjetje Samassa v Lj.). Zahteval je, da so cerkve urejene in lepo opremljene. Sam je dal popraviti vsa poslopja lj. škofije na Kranj. in Štaj. Vizitacij je imel šest. Opravil jih je vestno in natančno, o čemer pričajo podrobni lastnoročni zapisniki in poročila (Relationes de statu dioecesis Labacensis) v Rim (gl. J. Turk, BV 1944, 140–5; isti Zbornik Zimske pomoči, 1944, 453–63). Sodeloval je na zborovanjih avstr. škofov na Dunaju 1849 (obravnavali odnose med Cerkvijo in državo ter krajevno Cerkvijo in Rimom; W. je bil v odboru, ki je sklepe sporočil cesarju) in 1856 (obravnavali uresničitev konkordata med Avstrijo in Sv. sedežem; na nove možnosti, ki jih je odprl konkordat, je W. opozoril svoje duhovnike s pastirskim pismom 17. mar. 1856).

1827 je predpisal enoten bogoslužni red Ordo cultus Divini publici in dioecesi Labacensi praescriptus, 1841 popravil in pomnožil obrednik Compendium ritualis Romani usibus dioeceseos Labacensis accomodatum (ponatis 1844; vernikom namenjena besedila so nem. in slov.), 1848 izdal nov bogoslužni koledar za lj. škofijo Proprium sanctorum Apostolicae sedis indultu usibus dioeceseos Labacensis. 1852 je za duhovnike vpeljal duhovne vaje, večinoma imel uvodni in sklepni govor. S cerkv. disciplino jih je seznanjal v pastirskih pismih (1824–59); za duhovnike so nem. ali lat., za vernike (navadno vsako leto za postni čas) slov. Od govorov sta bila posebej natisnjena: pridiga pri procesiji pri Sv. Jakobu v Lj. (1826, slov. in nem.) in nagovor pri posvetitvi bander 17. polka v Lj. (1845, ponatis iz N 1845, 167–8). Nadzornikom ljud. šol je s posebno poslanico priporočil Zalokarjevo Umno kmetovanje (1855). 1824–51 je bil preds. komisije ubožnega sklada v Lj. Za vsako leto je pripravil tiskano poročilo An das wohltätige Publicum der Hauptstadt Laibach von der Armeninstituts-Commission (izhajalo v zač. jan). V zadnjem za l. 1850 (rkp kopija v ŠkALj) je obsežno in natančno popisal delo komisije v 26 letih, ko jo je vodil. Premoženje instituta je zelo okrepil (od ok. 74 000 gld na ok. 209 000 gld in nad 100 000 gld premoženja ubožnih ustanov). Skrb za revne je bila tudi sicer zanj značilna; mdr. je 1841 ustanovil v Idriji 3 štipendije za revne dijake, ob svoji zlati maši namenil revnim večjo vsoto.

Trajno mesto v slov. kulturi si je zagotovil predvsem s financiranjem in organizacijo nove izdaje sv. pisma ter nem.-slov. in slov.-nem. slovarja. čeprav je zrasel v nem. družini, je slov. jezik cenil in ga podpiral. Najprej je omogočil ponatise knjig: Listi inu evangelji v'nedele inu praznike celiga lejta (1825, prevod M. Ravnikar-Poženčan; 1833, prir. Jožef Burgar; obe sta tudi katekizem in molitvenik) in Sveti postni evangelji za vsak dan (1826). Pobudil je okrajšano izd. Sveto pismo stare zaveze (1840–1, izdal S. Klančnik). Za novi prevod celotnega sv. pisma, se zdi, da se je prvi ogrel Slomšek in zbral sodelavce, od katerih je vztrajal samo P. Javornik (SBL I, 389–90). W. je na Slomškovo pobudo odkupil Javornikova prev. besedila in MD poravnal vse stroške, ki jih je imela s pripravami sv. pisma. Vodstvo prevajanja je poveril J. Volcu (gl. čl.). Sveto pismo stare in nove zaveze je šlo sprva dobro od rok: 1856 je izšla nova zaveza (zv. 5 in 6), 1857 stare zaveze 1. in 2. zv., 1858 še 3. zv. Pri prev. 4. zv. se je zataknilo; izšel je 1863 (z letnico 1859), tako da ga W. ni dočakal. — Za izid velikega slovarja, ki so ga pripravljali od zač. 19. stol. (V. Vodnik, F. Metelko idr.), ima W. odločilno mecensko zaslugo. Da bo financiral natis, se je odločil po pogovoru z J. Bleiweisom 28. dec. 1853. Izdelavo nem.-slov. dela je prevzel M. Cigale (Deutsch-sloven. Wörterbuch, 1860; W. je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo), slov.-nem. dela pa končno M. Pleteršnik (Slov.-nem. slovar, 1894–5). Na obeh je kot plačnik stroškov poudarjeno označen W.; odtod pogosta oznaka »Wolfov slovar« (prim. J. Vošnjak, LZ 1893, 234–7, 303–6).

W. je bil vesten in natančen cerkv. dostojanstvenik, izredno delaven, izvrsten pravnik in gospodar, bogat podpornik mnogim. Strogost janzenistov in servilnost jožefincev je odklanjal. Hotel je imeti red v škofiji in nobena stvar ni mogla biti odločena brez njegove vednosti. Zasebno je bil prijazen, zaupljiv in gostoljuben. Ni pa manjkalo zavistnežev, ki so ga hoteli diskreditirati z namigovanji na njegovo življenje. Barago ni preganjal zaradi propagiranja bratovščin (Kidrič, Prešeren, II, 114), temveč mu celo pomagal iz nevzdržnega položaja, v katerem se je znašel zaradi obtožb sobratov; vse W-ove sodbe o Baragi so zelo pozitivne. S Slomškom je bil v stalnih pismenih stikih in se posvetoval o važnejših stvareh; mdr. mu je svetoval, naj sedež lavant. škofije namesto v napol nemški Mrb raje prenese v Celje, da bo bolj sredi škofije. V oporoki (17. avg. 1858; obj. N 1882, 139–140) je za glavnega dediča imenoval Alojzijevišče, določil pa tudi, da morajo iz njegove zapuščine plačati natis sv. pisma in obeh slovarjev, dokončno poravnati dolg stolnici (za pogrebne stroške T. Hrena), večje vsote volil lj. sirotišnici, gluhonemnici, deškemu zavetišču idr.

Prim.: krstna knjiga (ž. urad Idrija); Exh. Protokol 10–7, Repertorij 33–42, Inventarji 5, št. 12–3, Škofje 7, Vizitacije 5, št. 9, Spisi Alojzijevišča (vse ŠkALj); Privatni arhivi 63 (DAS); Hrasteljeva zapuščina 20–1 (ŠkAMrb; pisma Slomšku); Cong. Concil., Relationes ad Limina, Labacensis (Arch. segreto Vaticano); F. Grm, Biografski okvir in podobe lj. škofov (1964, rkp, ŠkALj); I. Potočnik, Il proprium sanctorum della metropolia di Lj. (Rim 1982, rkp, ŠkALj); A. Snoj, Zbornik Teol. fak. v Lj., 1956/7, 1–18 (tipkopis, Teol. fak. Lj.); EJ; Kidrič, Zgod. 579; Prijatelj, Profili 87, 88; Wurzbach; LZg 1854, 1031–2, 1034; 1859, 113, 120, 127, 134–5; Österr. Volksfreund (Dunaj) 1858, št. 67–70; Salzburger Kirchenblatt 1858, 107 sl.; (K. Wurzbach), A. A. Wolf, Dunaj 1858; F. Klun, MHK 1859, 13–4; WZg 1859, 760–1; ZD 1859, 25–8; I. Lavrenčič, A. A. Wolf, 1882 (ponatis iz N 1882, št. 7–19); M. Pirnat, IMK 1907, 141–2; I. Vrhovnik, ib. 17–31; I. Prijatelj, ZMS 1907, 2–4, 13, 16–26; J. Mal, DS 1930, 290–6; A. Žigon, ib., 305–7; F. Kovačič, AZN 1930–2, 321, 329–30; V. Steska, Glasnik S. J. 1938, 209–10 (s sliko); A. Zdešar, BV 1940, 227–46; F. Hrastelj, Družina 1962, št. 5; Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, 7, 1968, 229; F. M. Dolinar, Tvoja in moja cerkev, 1982, 65.

Upodobitve: litografija J. Kriehuber 1835; olje S. Šubic 1847 (Polhov Gradec, grad); olje M. Stroj 1857 (nadškof. dvorec Lj.); grafika B. Jakac 1938 (reprod. Glasnik S. J. 1938, 210); doprsni kip, marmor F. K. Zajec 1860 (stolnica Lj.; tudi manjša serijska izvedba v mavcu). Dolinar

WOLF Anton Alojzij, 24. lj. škof, r. 14. jun. 1782 v Idriji, u. 7. febr. 1859 v Lj., pokopan v lj. stolnici. Oče Gašper, rudarski nadzornik, mati Kristina Kahl. V r. kraju je obiskoval 3–razr. ljudsko šolo in 2 razr. gimn., v Lj. jo od 1794 nadaljeval, 1799 končal tečaj modroslovja in 1803 študij teologije. Ker je bil premlad, ga je nadškof M. Brigido 1803 posvetil v diakona, mu dal službo kateheta lj. rokodelskih učencev in delo pomočnika v pisarni nadškof. tajnika. S papeževim dovoljenjem je bil 5. dec. 1804 predčasno ord., postal kaplan in nem. pridigar v stolnici, a še naprej pomagal v nadškof. pisarni. Zaradi slabega zdravja ga je Brigido poslal 1805 za beneficiata v Idrijo, 1806 dobil še eno od tamkajšnjih kaplanij. Ko je ozdravel, ga je 1807 imenoval za škof. tajnika ter kateheta rokodel. in trgov. pomočnikov; tedaj je opravil župnijski izpit. Brigidov naslednik A. Kavčič ga je 1807 imenoval za notarja in ravnatelja škof. konzistorialne pisarne, 1810 še za suplenta modroslovja na lj. liceju. Po Kavčičevi smrti so W-a izvolili 1814 za konzist. svetnika, sept. i. l. mu je cesar podelil Lambergerjev kanonikat v lj. stolnici, 1815 ga imenoval za viš. nadzornika ljud. šol v lj. škofiji, 1816 za duhovnega referenta za šolo in pouk pri trž. guberniju z nazivom prvi vladni svetnik, 1820 je postal prisednik komisije za odtujitev drž. premoženja v Trstu. Po odhodu lj. škofa A. Gruberja za nadškofa v Salzburg je 27. febr. 1824 cesar imenoval W-a za lj. škofa, papež izvolitev potrdil 12. jul., posvetil ga je 3. okt. 1824 nadškof J. Balant (Walant) v Gor. (Hierarchia catholica napačno 2. okt., Lavrenčič pa 30. okt.), slovesno so ga umestili 31. okt. v Lj. Cesar Franc I. je W-u in naslednjim lj. škofom 12. jan. 1826 vrnil knežji naslov, ki je bil odpravljen z ukinitvijo lj. nadškofije 21. avg. 1807. – Veliko skrbi je W. posvetil vzgoji in izobrazbi duhov. naraščaja. Pri verskem zakladu je dosegel, da se je število bogoslovcev smelo povečati od 50 na 80, kar je bilo toliko bolj nujno, ker je papež 16. jul. 1830 priključil lj. škofiji dekanije Postojna, Il. Bistrica (iz trž. škofije) in Vipava (iz gor. nadškofije). Ko je bila 1833 priključena še župnija Motnik, so se meje lj. škofije v celoti pokrivale s kranjsko dež. mejo (prim. V. Steska. IMK 1906, 53–70). 1854 je daroval glavnico 8000 gld za nakup teol. knjig za revnejše bogoslovce, 1856 ustanovil glavnico 5000 gld za semeniško knjižnico. Poskrbel je, da je vselej kdo od lj. bogoslovcev nadaljeval študij v Avguštineju na Dunaju. Da bi revnejšim dijakom, od katerih si je obetal duhov. kandidate, omogočil šolanje, je jul. 1845 kupil hišo z vrtom v Lj. (na današnji Poljanski c.), jo obnovil in dozidal ter ustanovil dijaško semenišče za 80 gojencev. Naložil je osnovni kapital 20.000 gld, kar naj bi zadoščalo za 10 gojencev, sicer pa vzdrževanje ustanove zaupal duhovnikom lj. škofije, ki so do konca W-ovega življenja zbrali kapital ok. 40.000 gld. Cesar je ustanovo dovolil 21. mar. 1846 in je okt. sprejela prvih 22 gojencev. Poimenovali so jo Alojzijevišče (Collegium Aloysianum). Prvi ravnatelj je bil poznejši škof J. Pogačar (gl. N 1846, 179–80; J. Lesar, Doneski za zgod. Alojzijevišča, 1896). – Oživil je novomeški kapitelj (1831, ukinjen 1811), ustanovil 3 nove župnije, 9 lokalnih kaplanij in 5 ekspozitur, v 20 župnijah kaplansko, v 7 drugo in v eni še tretje kaplansko mesto. Veliko težav je imel z župnijama Suhor in Dragatuš, ki sta se odcepili od nem. viteškemu redu inkorporiranih župnij Vinica in Črnomelj. Ustanovil ju je šele po 20 letih pogajanj. Ker so bili farani revni, je dal na svoje stroške (33 000 gld) zgraditi obe cerkvi (posvetil 1858), župnišči in pri podružnici Radovica kaplanijo. Sicer je posvetil vsega 45 novih, obnovljenih ali povečanih cerkva, oltarje v 5 cerkvah, nad tisoč zvonov (vse vlilo podjetje Samassa v Lj.). Zahteval je, da so cerkve urejene in lepo opremljene. Sam je dal popraviti vsa poslopja lj. škofije na Kranj. in Štaj. Vizitacij je imel šest. Opravil jih je vestno in natančno, o čemer pričajo podrobni lastnoročni zapisniki in poročila (Relationes de statu dioecesis Labacensis) v Rim (gl. J. Turk, BV 1944, 140-45; Isti, Zbornik Zimske pomoči, 1944, 453–63). Sodeloval je na zborovanjih avstr. škofov na Dunaju 1849 (obravnavali odnose med Cerkvijo in državo ter krajevno Cerkvijo in Rimom; W. je bil v odboru, ki je sklepe sporočil cesarju) in 1856 (obravnavali uresničitev konkordata med Avstrijo in Sv. sedežem; na nove možnosti, ki jih je odprl konkordat, je W. opozoril svoje duhovnike s pastirskim pismom 17. mar. 1856). – 1827 je predpisal enoten bogoslužni red Ordo cultus Divini publici in dioecesi Labacensi praescriptus, 1841 popravil in pomnožil obrednik Compendium ritualis Romani usibus dioeceseos Labacensis accomodatum (ponatis 1844; vernikom namenjena besedila so nem. in slov.), 1848 izdal nov bogoslužni koledar za lj. škofijo Proprium sanctorum Apostolicae sedis indultu usibus dioeceseos Labacensis. 1852 je za duhovnike vpeljal duhovne vaje, večinoma imel uvodni in sklepni govor. S cerkv. disciplino jih je seznanjal v pastirskih pismih (1824–59); za duhovnike so nem. ali lat., za vernike (navadno vsako leto za postni čas) slov. Od govorov sta bila posebej natisnjena: pridiga pri procesiji pri Sv. Jakobu v Lj. (1826, slov. in nem.) in nagovor pri posvetitvi bander 17. polka v Lj. (1845, ponatis iz N 1845, 167–68). Nadzornikom ljud. šol je s posebno poslanico priporočil Zalokarjevo Umno kmetovanje (1855). 1824–51 je bil preds. komisije ubožnega sklada v Lj. Za vsako leto je pripravil tiskano poročilo An das wohltätige Publicum der Hauptstadt Laibach von der Armeninstituts-Commission (izhajalo v zač. jan.). V zadnjem za 1850 (rkp kopija v ŠkALj) je obsežno in natančno popisal delo komisije v 26 letih, ko jo je vodil. Premoženje instituta je zelo okrepil (ok. 74 000 gld na ok. 209 000 gld in nad 100 000 gld premoženja ubožnih ustanov). Skrb za revne je bila tudi sicer zanj značilna; mdr. je 1841 ustanovil v Idriji 3 štipendije za revne dijake, ob svoji zlati maši namenil revnim večjo vsoto. - Trajno mesto v slov. kulturi si je zagotovil predvsem s financiranjem in organizacijo nove izdaje sv. pisma ter nem.-slov. in slov.-nem. slovarja. Čeprav je zrasel v nem. družini, je slov. jezik cenil in ga podpiral. Najprej je omogočil ponatise knjig: Listi inu evangelji v'nedele inu praznike celiga lejta (1825, prevod M. Ravnikar-Poženčan; 1833, prir. Jožef Burgar; obe sta tudi katekizem in molitvenik) in Sveti postni evangelji za vsak dan (1826). Pobudil je okrajšano izd. Sveto pismo stare zaveze (1840–41, izdal S. Klančnik). Za novi prevod celotnega sv. pisma, se zdi, da se je prvi ogrel Slomšek in zbral sodelavce, od katerih je vztrajal samo P. Javornik. W. je na Slomškovo pobudo odkupil Javornikova prev. besedila in MD poravnal vse stroške, ki jih je imela s pripravami sv. pisma. Vodstvo prevajanja je poveril J. Volcu. Sveto pismo stare in nove zaveze je šlo sprva dobro od rok: 1856 je izšla nova zaveza (zv. 5 in 6), 1857 stare zaveze 1. in 2. zv., 1858 še 3. zv. Pri prev. 4. zv. se je zataknilo; izšel je 1863 (z letnico 1859), tako da ga W. ni dočakal. – Za izid velikega slovarja, ki so ga pripravljali od zač. 19. stol. (V. Vodnik, F. Metelko idr.), ima W. odločilno mecensko zaslugo. Da bo financiral natis, se je odločil po pogovoru z J. Bleiweisom 28. dec. 1853. Izdelavo nem.-slov. dela je prevzel M. Cigale (Deutsch-sloven. Wörterbuch, 1860; W. je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo), slov.-nem. dela pa končno M. Pleteršnik (Slov.-nem. slovar, 1894–95). Na obeh je kot plačnik stroškov poudarjeno označen W.; odtod pogosta oznaka »Wolfov slovar« (prim. J. Vošnjak, LZ 1893, 234–37, 303–06). - W. je bil vesten in natančen cerkv. dostojanstvenik, izredno delaven, izvrsten pravnik in gospodar, bogat podpornik mnogim. Strogost janzenistov in servilnost jožefincev je odklanjal. Hotel je imeti red v škofiji in nobena stvar ni mogla biti odločena brez njegove vednosti. Zasebno je bil prijazen, zaupljiv in gostoljuben. Ni pa manjkalo zavistnežev, ki so ga hoteli diskreditirati z namigovanji na njegovo življenje. Barage ni preganjal zaradi propagiranja bratovščin (Kidrič, Prešeren, II, 114), temveč mu celo pomagal iz nevzdržnega položaja, v katerem se je znašel zaradi obtožb sobratov; vse W-ove sodbe o Baragi so zelo pozitivne. S Slomškom je bil v stalnih pismenih stikih in se posvetoval o važnejših stvareh; mdr. mu je svetoval, naj sedež lavant. škofije namesto v napol nemški Mrb. raje prenese v Celje, da bo bolj sredi škofije. V oporoki (17. avg. 1858; obj. N 1882, 139-40) je za glavnega dediča imenoval Alojzijevišče, določil pa tudi, da morajo iz njegove zapuščine plačati natis sv. pisma in obeh slovarjev, dokončno poravnati dolg stolnici (za pogrebne stroške T. Hrena), večje vsote volil lj. sirotišnici, gluhonemnici, deškemu zavetišču idr. Priznanja: častni član filharmonične družbe v Lj (1824). KD za Kranjsko (1826; 1834–35 tudi preds.) in za Štaj. (1830), družbe za pospeševanje poljedelstva in industrije na Kor. (1830), notranjeavst. društva za industrijo in obrt (1838), družbe Dež. muzeja v Lj. (1841), Zgod. društva za Kranjsko (1845 in 1854), geognostično montanističnih združenj za notr. Avstrijo in za deželo ob Ennsu (1846), zgod. društva za Štaj., Kor. in Kranjsko (1847); častni meščan Lj. (1849). Cesarjeva odlikovanja: tajni svetnik (1844), komturni križ Franca Jožefa (1850), železna krona I. razreda (1854; ob cesarjevi poroki, ki se je je udeležil). – Za zlato mašo (1854) se je ponudil Slomšek, da bi mu govoril, vendar je W. odklonil, češ da je preveč rahločuten (govor obj. postumno, prev. F. Kosar, Drobt. 1887, 41–51); potem je govoril J. Pogačar, a W. ni bil navzoč.

Prim.: Krstna knjiga (ž. urad Idrija); lxh. Protokol 10–17, Repertorij 33-42, Inventarji 5, št. 12–13, Škofje 7, Vizitacije 5, št. 9, Spisi Alojzijevišča (vse ŠkALj); Privatni arhivi 63 (DAS); Hrasteljeva zapuščina 20–21 (ŠkAMrb; pisma Slomšku); Cong. Concil, Relationes ad Limina, Labacensis (Arch. segreto Vaticano); F. Grm, Biografski okvir in podobe lj. škofov (1964, rkp, ŠkALj); I. Potočnik, Il proprium sanctorum della metropolia di Lj. (Rim 1982, rkp, ŠkALj); A. Snoj, Zbornik Teol. fak. v Lj., 1956–57, 1–18 (tipkopis, Teol. fak. Lj); EJ; Kidrič, Zgod. 579; Prijatelj, Profili 87, 88; Wurzbach; LZg 1854, 1031–32, 1034; 1859, 113, 120, 127, 134–35; Österr. Volksfreund (Dunaj) 1858, št. 67–70; Salzburger Kirchenblatt 1858, 107 sl.; (K. Wurzbach), A. A. Wolf, Dunaj 1858; F. Klun, MHK 1859, 13–14; WZg 1859, 760–61; ZD 1859, 25–28; I. Lavrenčič, A. A. Wolf, 1882 (ponatis iz N 1882, št. 7–19); M. Pirnat, IMK 1907, 141-42; I. Vrhovnik, ib. 17–31; I. Prijatelj, ZMS 1907, 2–4, 13, 16, 26; Mal, DS 1930, 290–96; A. Žigon, ib., 305–07; F. Kovačič, AZN 1930–32, 321, 329–30; V. Steska, Glasnik S. J. 1938, 209–10 (s sl.); A. Zdešar, BV 1940, 227–46; F. Hrastelj, Družina 1962, št. 5; Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, 7, 1968, 229; F. M. Dolinar, Tvoja in moja cerkev, 1982, 65; Fr. Dolinar, SBL IV, 714–16. Upodobitve: litografija J. Kriehuber 1835; olje Š. Šubic 1847 (Polhov Gradec, grad); olje M. Stroj 1857 (nadškof. dvorec Lj.); grafika B. Jakac 1938 (reprod. Glasnik S. J. 1938, 210); doprsni kip, marmor F. K. Zajec 1860 (stolnica Lj.; tudi manjša serijska izvedba v mavcu).

Dolinar