Wirgler, Marija (1879–1974)

Wirgler Marija, mladinska pisateljica, r. 24. dec. 1879 v Novem mestu veterinarju Tomažu (doma z Moravskega) in Karolini r. Homač, u. 2. apr. 1974 v Ljubljani, pok. v Leobnu (Avstrija); objavljala je pod psevd. Marija Jezernik (dekliški priimek njene babice). Kmalu po njenem r. so se starši preselili v Krško, kjer je 1885–95 obiskovala osn. šolo, od 1895 zasebno učiteljišče pri uršulinkah v Šk. Loki in Lj., maturirala 1899 na drž. učiteljišču v Lj., tu 1898 tudi opravila izpit iz franc. 1899–901 je bila pomožna učiteljica pri uršulinkah v Lj., od 1901 pa štud. na fil. fak. v Gradcu, 1905 opravila izpite iz matem., fizike in prirodopisa ter 1906 dipl. (prva akad. izobražena Slovenka). Od okt. 1905 je bila suplentka, licejska učiteljica in prof. na lj. Višji dekl. šoli (ki se je preoblikovala v 6-razr. ženski licej in končno v popolno Mestno žensko realno gimn. – Mladika) do upok. 1927, a še naprej honor. učila do 1933/34. V letih 1912–4 in 1927–31 je bila učna prefekta v internatu Mladike. – 1929 je prejela franc. odlikovanje Officier d’Académie (gl. J 1929, št. 240 in S 1929, št. 234).

Poleg razgibanega dela v šoli (odrske prireditve, baletni nastopi ipd.) je bila knjižničarka v Cercle français 1912–4 in od 1918 do ukinitve 1923 (?), tajnica ur. Belo-modre knjižnice telesnokult. društva Atena 1927–39, soustanoviteljica 1936 dijaške knjižnice istega (že 1901 ustan., 1920 reorgan.) društva, ki si je z izdajanjem knjig in geslom »žena za ženo in deco« postavilo širok prosvetiteljski program. – Že kot pomožna učiteljica je rada pritegnila pravljico v metodiko svojega pouka, pisanju pa se posvetila dokaj pozno. Krajše zgodbice iz dogajanja v naravi je obj. predvsem v listih Zk (1926–35), VP (1929–30), Žika (1934/5), V (1940/1). Tudi njene knjige opisujejo pretežno živalski svet: O kresničku, ki je izgubil lučko, 1927 (slikanica); Tri pravljice, 1927; Medvedov Godrnjavček, 1929 (ocena: J. Vandot, Odmevi 1929/30, 124–5); Princesa Iza, 1930 (oceni: V. Kapus, J 1931, št. 111; J. Vandot, Odmevi 1931/33, 87–8; prev. v češč. z nasl. O ztracené lišce, Praga 1946 in sprejeta kot šolsko berilo); Zajček Bežek – zajček Skok, 1937 (slikanica); Beli bratec, 1938 (oceni: T. Debeljak, S 1938, št. 64; O. Grahor, ŽS 1938, 92), 1952²; Vesele uganke, 1939. Na njeno besedilo je napisal Radovan Gobec spevoigro Kresniček (1928). 1957 je še pripravljala Pravljične sličice iz narave ter igrici Črni godec in Čarobna piščalka. – Priložnostna izd. je zborovski recital Dvorni dami gospe F. Tavčarjevi ob njeni 70-letnici (1938).

Izvirna živalska povest in pravljica sta bili v slov. mladin. slovstvu bolj redek pojav; kar je bilo poskusov, so povečini sloneli na prevzetih šablonah. Te je med prvimi presegel F. Meško z Volkom spokornikom (1922) idr. zgodbami, nato K. Širok, F. Roš, A. Cerkvenik idr. W-jeva je od vseh mladin. pisateljev pri nas že po stroki najbolj poznala naravo; njene živali niso izumetničene, ampak naravne, včasih nekoliko idealizirane, a vedno žive in prisrčne. Pripoved je preprosta, brez pretiravanj, odlikuje jo nevsiljivo usmerjanje v etiko in ljubezen do narave. – Prim.: osebni podatki; SŽ 166–7, 225; Zssl VI, 298; Delo 1971, št. 6 (s sliko); 1974, št. 82; T. Hojan, PD 1974, št. 9. N. P.