Willomitzer, Lovrenc (okoli 1747–1801)

Willomitzer Lovrenc, prvi pristopnik na Triglav, r. 1747 (?) nekje na Ogrskem (v por. knjigi: »ex Hungaria«) očetu Andreju, u. 27. jan. 1801 v Stari Fužini. Kdaj je prišel na Kranjsko, ni znano. V Lj. je obiskoval dveletno mediko-kirurško šolo B. Hacqueta na liceju in verj. 1776 opravil mojstrski izpit za patrona kirurgije pri protomediku I. J. A. Haymannu. Ž. Zois, ki mu je morda omogočil že šolanje, ga je 1776 nastavil kot ranarnika v Stari Fužini, opravljal pa je zanj tudi naravoslovna iskanja po bohinjskih gorah. 1778 se je poročil s Špelo Jeglič. 1783 je kupil v Stari Fužini vrt in bajto (št. 74, še danes hišni vzdevek »pri Padarju«), jo popravil in imel zadnja svoja leta gostilno, a mu posel ni cvetel, temveč se je celo zadolžil.

V planinsko zgodovino se je vpisal kot udeleženec prvega vzpona na Triglav. Avg. 1777 je bil po Zoisovem naročilu v skupini, ki je spremljala Hacqueta iz Srednje vasi do Velega polja, a proti vrhu zaradi slabega vremena niso šli, le Hacquet se je sam povzpel na Mali Triglav. Hacquet (Oryctographia Carniolica, I, 27) W-ja ne omenja z imenom, temveč »moj učenec, ki ga omenjeni fužinar (Zois) vzdržuje na svoje stroške v prid naravoslovju in zdravstvu, človek, v gorovju izveden«. – Avg. 1778 je bil W. v skupini, ki je vrh osvojila in jo verjetno tudi organiziral; vzpodbudila jih je najbrž nagrada, ki jo je pač Zois tedaj obljubil prvim pristopnikom. Hacquetov zapis o tem (ib. II, str. XXVIII–XXIX) omenja tri može, a brez imen (»dva srčna gamsja lovca in eden mojih bivših učencev«); F. Richter, ki je vzpon opisal pozneje, toda z uporabo Zoisovih zapiskov (verjetno t. i. »bohinjski rkp«; danes ni v razvidu), pa govori o štirih in pove njihova imena: W., rudarja Matevž Kos (1744–98) iz Jereke in Luka Korošec (1747–1827) z Gorjuš ter lovec Štefan Rožič (1739–1802) s Savice. W. je Zoisu nato opisal vzpon, razgled in sam vrh; Richter je imel to poročilo ali pa Zoisov posnetek iz njega. 24. avg. so prišli do Velega polja, 25. avg. so šli pod Triglav in iskali na več straneh dostop na vrh. 26. avg. so se prek Zelenega plazu povzpeli na vrh. Za dokaz, da so ga osvojili (tako je zahtevala obljubljena nagrada), so v skale na vrhu vklesali več začetnic. Hacquet (ib. III, 93) jih je 1782 našel, a bržkone ne vseh: I. S. Z. H. L. K. L. K. Označevale naj bi po vrsti: cesar Jožef II, Žiga (Sigismund) Zois, Hacquet, Lovrenc (W.), Kos in Luka Korošec. V dolino so se vrnili še istega dne in spotoma zaznamovali svojo pot. Hacquetovo mnenje (ib. III, 93), da je bil Korošec »najbrž prvi, ki je pristopil na vrh (Triglava), odkar svet stoji«, lahko pomeni kvečjemu, da je prvi od skupine priplezal na vrh. – 2. avg. 1779 je bil W. s Kosom po Zoisovem nalogu znova na Triglavu (drugi vzpon), ko je spremljal Hacqueta, ki je izmeril Triglavovo nadmorsko višino (Hacquet, ib. I, str. XXIX–XXXI), a čisto na vrh Hacquet morda takrat ni prišel (Richter), pač pa zagotovo 23. avg. 1782 (tretji vzpon), vendar sedaj brez W-ja (Hacquet, ib. III, 93–4).

Triglav je med prvimi osvojenimi visokimi vrhovi Alp. Pomen prvega vzpona kot alpinističnega dejanja je v iskanju prehodov v Triglavskem predgorju, ki so bili znani le deloma, izbiri primerne smeri v Triglavovi skalni gmoti in plezanju po njej na vrh. Vrednosti ne zmanjšuje dejstvo, da ga je tako kot še nekaj drugih poskusov in vzponov prej in pozneje konec 18. stol. pobudil Zois zaradi svojega mineraloškega zanimanja in kot podporo Hacquetovim raziskovanjem. – V spomin na vzpon »štirih srčnih mož« na Triglav so jim ob proslavi 1978 odkrili na Ribčevem Lazu v Bohinju spomenik, delo S. Batiča (prim. PV 1978, 601–9).

Prim.: por. in m. matice ž. Srednja vas (ŠkALj); F. Richter, Der Triglav (Terglou) und die Wochein aus hinterlassenen Papieren des seeligen Siegmund Zois … (rkp, DAS, privatni arhivi, XLIX, 1), delno obj. IB 1821, 75–6 (Willonitzer; od tu pogosta napaka v lit.); B. Hacquet, Oryctographia Carniolica, Leipzig, I 1778, II 1781, III 1784; J. Kugy, Fünf Jahrhunderte Triglav, Gradec 1938; isti, Pet stoletij Triglava, prev. in komentar M. Lipovšek, 1979, 45–49, 392–3; E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, 1944, 97–101; J. Wester, Baltazar Hacquet, 1954, 36–44, 59–60; F. Ceklin, LdP-Borba 1954, št. 23; isti, PV 1957, 311–23; 1965, 112–8; 1966, 257–63, 318–22; 1967, 506–17; E. Lovšin, Gorski vodniki v Jul. Alpah, 1961, 107–109; E. Lovšin, S. Hribar in M. Potočnik, Triglav, gora in simbol, 1979, 40–58. Munda