Wiesthaler, Fran (1849–1927)

Wiesthaler Fran, leksikograf in literarni zgodovinar, r. 23. nov. 1849 v Celju Alojzu in Neži r. Jug, u. 26. jan. 1927 v Ljubljani. Osn. šolo in prve tri r. gimn. (1860–3) je obiskoval v Lj., nadaljeval v Mrbu (1863–8), v Gradcu študiral slovansko in klas. filologijo (1868–72), 1873–4 prav tam opravil prof. izpite iz lat., slov., gr. in nem. jezika. Bil je suplent na gimn. v Mariboru (1873–4), prof. na gimn. v Lj. (1874–85), ravnatelj nižje gimn. v Kranju (1885–8), dodeljen gimn. v Lj. (1888–90), ravnatelj nižje oz. poznejše II. drž. gimn. v Lj. (1890–1908). 1908–10 je bil na štud. dopustu zaradi dela z lat.-slov. slovarjem, 1910 upokojen kot vladni svetnik. Na starost je živel v precejšnji revščini kot »kronski upokojenec« in se preživljal z zasebnimi inštrukcijami.

W-jeva dejavnost zajema predvsem slovenistiko in klas. filologijo, obema se je dolgo posvečal z enako vnemo, dokler ni ljubezen do antike povsem prevladala. Z razpravami, članki in ocenami je posegal skoraj na vsa področja starejše slov. literature. Kot suplent je obj. »kritično-estetično razpravo« – v resnici pravcati panegirik – o J. Veselu-Koseskem (izv. gimn. Mrb 1874). Ponovno je pisal o Koseskem v nekrologu (LL 1884, št. 27–8), ki pa zveni skoraj kot palinodija mladostne hvalnice, in v Sketovi Slov. slovstveni čitanki za 7. in 8. r. (Dunaj 1914³), kjer je zavzel nekakšno vmesno stališče med novičarskimi slavospevi in Stritarjevo kritiko; Koseskemu je priznaval »blagoglasni rytmus, lepo ubrano mero in stiko, retorični slog, krepko doneče, žarovite besede«, hkrati pa njegovo slavo duhovito primerjal s »slamnim ognjem, ki hitro vzplamti, a tudi hitro ugasne«. Obsežnejšo študijo je napisal o čbeličarju J. Zupanu (LZ 1885) in imel govor ob odkritju plošče na Zupanovi r. hiši v Prevojah (SN 1886, št. 158).

Objavil je več dotlej neznanih starejših rkp: Prešernov epigram Prijatlu Ferdinandu Šmidu (LZ 1881, 1884), kjer je obenem orisal tudi lik naslovljenca (W. je bil poročen s Schmidtovo vnukinjo); slov. elegijo o razpustitvi stiškega samostana, datirano 26. okt. 1784 in obsegajočo čez 150 verzov (LZ 1882) ter domneval, da je njen avtor frančiškan in sloveči pridigar P. Skerbinc. Posebno zanimiva in z vzorno filološko akribijo komentirana je objava Prvi pastirski list slovenski (LMS 1882/3), tj. vizitacijskega zapisnika lj. škofa R. Scarlichija iz 1631.

V ospredju slovenističnih prizadevanj pa je bil literarni opus V. Vodnika. 30. jun. 1889 je govoril ob odkritju Vodnikovega spomenika (LZ 1889). Oskrbel je še do danes najobsežnejši izbor proznih spisov (Izbrani spisi V. Vodnika, 1890), kjer je objavil odlomke iz Vodnikovih knjig, prispevkov v LN ter rkp ostalino, ki obsega edino ohranjeno Vodnikovo pridigo, nekaj anekdot in Berilo Greško s prevodi Ezopa, Eliana, Poliajna, Diogena Laertija, Plutarha, Atenaja, Strabona, Stobaja, Lukiana (izločil je – verjetno iz moralističnih razlogov – le tri Mrtvaške pogovore Lukianove); izdaji je napisal obsežen uvod. Naslednje leto je ur. še Pesni V. Vodnika (1891; ocena V. B(ernik), DS 1891, 470–4); izdajo je pripravil ob študiju Vodnikove rkp zapuščine.

Pomembne so W-jeve literarno-zgod. kritike. Ocenil je A. N. Pypina in V. D. Spasoviča Geschichte der slavischen Literaturen (LZ 1884), Th. Elzeja Die slovenischen protestantischen Gesangbiücher des XVI. Jahrhunderts (LZ 1884) in dva Letopisa SM (LZ 1889, 1890). Zaradi metodoloških načel je še vedno aktualna ocena Pajkove izdaje Volkmerja (LZ 1885), kjer je ur. pohvalil, »da pesnikovega, četudi sem ter tam dokaj pohabljenega jezika ni popravljal, niti mu s tem popačil prvotnega značaja; to je prednost, s katero se žalibog ne morejo ponašati marsikateri novejši izdajatelji klasikov slovenskih, ki mislijo, da morajo prenarejati jezik starih piscev tako, kakor prenarejajo modistke staro šaro«. V isti oceni je zapisal desideratum, ki še zmerom ni povsem izpolnjen: »Jednakih izdaj starejših in menj znanih pisateljev slovenskih živo pogrešamo; to so pravi temeljni kamni, brez katerih se ne bode nikdar dala spisati popolna, na vse strani zadovoljujoča književna zgodovina slovenska.« Tudi kot odbornik SM (1875–6, 1882–908) se je vneto zavzemal za ustanovitev posebne zbirke slov. klasikov (prim. F. Bernik, v F. Levec, Eseji, študije in potopisi, 1965, 26); ta zamisel je bila pozneje deloma uresničena v Matičini Zabavni knjižnici. V oc. Slovstvene zgodovine J. Lebana (LZ 1886) je nastopil proti panegiričnemu značaju našega lit. zgodovinopisja, »ki kar mrgoli samih ,slavnih‘ ,preslavnih‘ ,izvrstnih‘ in ,odličnih‘ pisateljev«.

Ostro polemiko so izzvale kritike Marnovega Jezičnika (LZ 1884–8). Zlasti v prvi je Marnu očital pristranost (»vrednost katoliških pisateljev čez mero povzdiguje, protestantovskim pa veliko krivico dela«), suhoparno nizanje gradiva brez slehernega ocenjevanja in vrednotenja, »kdo je mojster in kdo skaza«, pomanjkanje znanstvene metode, nesistematično paberkovanje. Na Marnov odgovor (S 1884, št. 35) je reagiral W. z brošuro Kdo je mojster in kdo – skaza (izšla kot priloga SN 1884, št. 57), v kateri se je odločno zavzel za depolitizacijo naše lit. zgod.: »Vednost je po mojem mnenji mejnarodna, splošno človeška … Strankarska veda sploh ni veda več. Če imenujete mojo vedo ,inoverska‘, moram sklepati, da vam je vaša ,verska‘; ona je morda jedinozveličavna, a prava veda ni«. Marn se je oglasil znova (S 1884, št. 63 – vso polemiko je vodil pod istim psevdonimom »Jezičnikov zvest čitatelj«), zavrnil ga je F. Levec (LZ 1884), Marn mu je odgovoril s pamfletom Možic od slame (S 1884, št. 79), sicer pa polemično odgovarjal tudi na nadaljnje W-jeve ocene Jezičnika (S 1885, št. 105; 1886, št. 79).

V slov. lit. zgod. je W. posegel še z nekaterimi drugimi prispevki: Za Sketovo Slov. slovstveno čitanko za 7. in 8. r. (Dunaj 1914³) je sestavil Splošni pregled protestantske dobe, na željo odbora SM je z Levcem in F. Bartlom opravil strokovni pregled Glaserjeve Zgod. slov. slovstva (prim. SM 1864–1964, 90–2). Očitno pod vplivom primerjalno-etnološke smeri svojega akad. učitelja G. Kreka se je ukvarjal tudi z narodopisjem, imel v lj. Lit.-zabavnem klubu predavanje o volkodlaku in vampirju v slovanskem bajeslovju (prim. LZ 1883, 269–70) in o tem napisal obširno razpravo (LZ 1883). Prispevka o volkodlaku in o pobratimstvu je napisal tudi za Sketovo Slov. berilo za 5. in 6. r. (Celovec 1886).

S področja klas. filologije je najprej objavil podlistek Literarne razmere za rimskega cesarja Avgusta (SN 1875, št. 292–4), natrpan s suhimi podatki. Pozneje je napisal več prispevkov kulturno- in nravstvenozgod. značaja, ki kažejo večjo literarno ambicijo, čeprav ne presegajo splošnega okvira tedanjih šol. realij; zanimivo je, da v njih upošteva tudi že nekatere socialne vidike. Sem sodijo: Tri dni v starem Rimu (predavanje v lj. čitalnici, obj. SN 1876, št. 84–95 in v brošuri F. Šuklje – I. Tavčar – W., Trije javni govori, 1876); O propadu nravnosti za rimskih cesarjev (Z 1877); Rimsko dedinoslovstvo in njega izpodbijalci (Kres 1881); Kako so stari narodi mrtve pokopavali (Kres 1883); Jeden dan iz življenja rimske dame (LL 1884, št. 67–8); Rimska država pod prvim cesarjem (J. Sket, Slov. čitanka za 2. r. sred. šol, 1891).

Sestavil je Latinske vadbe za I. in za II. r. gimn., ki so doživele po več izdaj (I: 1885¹, 1910⁴; II: 1886¹, 1908³; ocena Ž(akelj M.), LZ 1885, 693). Sploh si je veliko prizadeval za izdajanje slov. učbenikov in je v ta namen febr. 1906 z dež. nadzornikom F. Hubadom sklical vrsto sestankov z lj. gimn. profesorji in ustanovil poseben iniciativni odbor. Sam je bil predsednik tega odbora in poročevalec za klas. filologijo (prim. SN 1906, št. 68–9).

Največje zasluge pa si je pridobil kot leksikograf. Sodeloval je pri slov. izdaji J. A. Rožekovega Lat.-slov. slovnika (1882) in zanj obdelal črke N–Q (prim. anon. ocene v LZ 1882, 571–2 in Kresu 1882, 550). Na posebnem sestanku lj. gimn. profesorjev marca 1895 je bil ustan. odbor za sestavo večjega lat.-slov. slovarja, ki mu je načeloval W.; kranjski deželni zbor je še istega leta odobril njegov načrt za izdelavo šolskega lat.-slov. slovarja, ki naj bi po ureditvi in obsegu nekako ustrezal nem. Stowasserjevemu ali hrv. Žepičevemu slovarju. Pozneje je W. izdelal še vzporeden predlog za obsežnejši (»veliki«) lat.-slov. slovar in kranjski dež. zbor je 1900 tudi tega odobril.

Z vso vnemo se je lotil široko zasnovanega dela. Zbral je štab sodelavcev, med njimi (v oklepajih so navedene črke, ki jih je kdo obdeloval): J. Fon (I), K. Hočevar (IYNX), F. Ilešič (A), R. Južnič (T), D. Karlin (GH), I. Koštial (F), Jul. Krek (E), L. Lederhas (E), M. Markič (F), R. Perušek, M. Petelin (C), L. Pintar (T), J. Pipenbacher (R), M. Pleteršnik (D), L. Požar (AB), M. Suhač (S), A. Tavčar (UV), J. Wester (BC), J. Tominšek (sestavil obsežen »Uvod o latinskem jeziku«). Teža dela pa je ostala na W-jevih ramenih, saj je sam prevzel skoraj polovico črk (KLMNOPQXYZ, nazadnje tudi SUV) in še končno redakcijo, kjer je vsakemu geslu – po tedaj najsodobnejših priročnikih – napisal etimološki uvod, v katerem je zlasti upošteval sloven. in slovanske jezike, večino gradiva predelal, poenotil, marsikje tudi več kot za polovico razširil; ko se je slovar začel tiskati, je sam opravljal vse korekture. Spočetka je kazalo, da bo delo naglo napredovalo; že 1897 je W. v izvestjih II. gimn. v Lj. objavil Odlomek lat.-slov. slovarja na pokaz (N – nescio). Pozneje, ko se je prvotni koncept spremenil in razširil, je šlo delo vse počasneje od rok in se vleklo dve desetletji, preden je bilo godno za tisk, vse do 1914. Tedaj pa spričo vojne kranjski dež. zbor ni več mogel financirati dragega tiska. Vlogo mecena je 1918 prevzel lj. škof A. B. Jeglič. Tiskarsko delo je bilo zelo zamudno, celo leto je minilo, preden je tiskarna sploh nabavila vsa diakritična znamenja. 1921–3 je bil stiskan prvi sešitek (A – Caeroesi) in v 50 izvodih poslan na ogled (ocena F. Jere, Č 1923/4, 162–4). Do 1925 je bil natisnjen prvi del (A – facilis) na 1008 straneh, tedaj pa se je delo zaradi denarnih težav dokončno ustavilo: Jeglič je moral zaradi škode, ki so jo povzročile poplave na škof. posestvih v Gornjem Gradu, ustaviti subvencijo. Društvo prijateljev human. gimn. je zaman iskalo drugega mecena, čeprav se je obrnilo celo na nekatere bogate znanstvene fondacije v ZDA. Po 11 letih je društvo dalo vezati nekaj sto izvodov 1. dela (1936), medtem ko je za 1200 izvodov tiskovnih pol ostalo nevezanih; del te zaloge še vedno hrani SAZU, kjer je shranjeno tudi neobj. rkp gradivo.

W-jev Lat.-slov. veliki slovar je naš največji leksikalni podvig v preteklosti, saj bi v končni redakciji obsegal čez 3000 strani in tako po zunanjem obsegu presegel celo Pleteršnikov Slov.-nem. slovar (1894–5). Delo lahko po zasnovi primerjamo z največjimi lat. slovarji te vrste, npr. z angl. Lewis-Shortovim, ital. Calonghijevim, zlasti pa z nem. Georgesovim, ki pa ga W. v nekaterih pogledih celo prekaša (npr. po bogastvu stvarnih navedb, zlasti personalij in realij), tako da je W. večkrat hkrati tudi nekak »Reallexikon des Altertums«; prekaša ga tudi po etimologijah, po preglednosti tiska, po smiselni razvrstitvi in izpeljavi posameznih pomenskih odtenkov, večkrat tudi po številu obravnavanih gesel; žal pa je bilo slov. izrazoslovje že ob izidu prvega sešitka precej zastarelo.

Slovar ne pomeni začetka, ampak konec nekega obdobja v razvoju klas. filologije na Slov.: konec obdobja, ko se je ta veda izživljala predvsem kot šolski predmet na gimn. in ko so bile njene poglavitne odlike vzgoja k filološki akribiji, pozitivistična usmerjenost k zbiranju podatkov, smisel za logično izražanje in razporejanje snovi, njena poglavitna slabost pa hermetična zaprtost v krog human. izobražencev, ki je postajal spričo postopnega ukinjanja klas. gimn. in redukcij pouka latin. in gršč. čedalje ožji. Dejstvo, da je to široko zasnovano delo ostalo torzo, je simptomatičen izraz življenjske tragedije, ki jo je ob tem doživljal ne le W. osebno, ampak cela njegova generacija klas. filologov: medtem ko je prvič skromno zaživela slov. univerza in se je začela razcveteti naša znanstvena publicistika na najrazličnejših področjih, pa starejša generacija gimn. profesorjev tik pred ciljem ni mogla uresničiti svojih večdesetletnih delovnih naporov. – Delu za slovar je W. posvetil vse svoje moči v zadnjih treh desetletjih življenja; to je tudi vzrok, da je tedaj na vseh drugih področjih utihnil, če izvzamemo izvestja II. gimn., ki jih je urejal kot ravnatelj in kjer je objavil le še kak priložnostni članek, npr. govor ob otvoritvi novega poslopja poljanske gimn. (1908).

Po prepričanju je bil W. zaveden narodnjak in zagovornik narodne sloge (prim. sestavek Zvesto služimo domovini sveti, LL 1884, št. 143), hkrati vseskozi lojalen do cesarske oblasti. V tem pogledu je značilna njegova ocena revoluc. leta 1848: »Dolžnost mož, ki so narodu na čelu stali, je bila: skrbeti, da narod ne zaide na krive poti« (izv. gimn. Mrb 1874, 38). Za njegov odpor do strankarskih trenj in razprtij je značilno, da je febr. 1877 – skupaj z M. Pleteršnikom – odložil odborništvo SM z utemeljitvijo, »da ne vladajo v Matici znanstvena, ampak zgolj strankarska pravila« (SM 1864–1964, 121). Njegov stil je razgiban in zlasti v feljtonih o antiki ne brez beletrističnih ambicij. Jezikovni izraz je čist in neoporečen, skoraj purističen; tudi v knj. ocenah pogosto kritizira razne nemčizme in druge barbarizme.

Psevd.: Fr. V., Fr. W., Fr. Livadič. – Prim.: osebni podatki; osebni dokumenti (NUK, inv. št. 19/68); r. matice (DAS); izvestja nižje oz. II. drž. gimn. Lj.; Glaser; NE; Prijatelj, SKSZ V–VI; Predslovje (1923) in Dostavek (1936) v Lat.-slov. velikem slovarju; ob smrti 1927: J št. 23, NDk št. 22, S št. 21 in 25; J. Šlebinger, ŽiS 129–30 (s sliko); J. Debevec, Č 1926/7, 178–80; A. Debeljak, Mentor 1926/7, 131–3. – Slika ASK. Gtr.