Wiener, Pavel (okoli 1495–1554)

Wiener (Wienner, Biner) Pavel, kanonik, evangeličanski škof in Trubarjev sopotnik, r. ok. 1495 v Kranju, u. 16. avg. 1554 za kugo v Sibiu (bivši Hermannstadt, Romunija). 13. okt. 1514 je bil imatrikuliran na univ. na Dunaju, kje in kdaj študij končal, za zdaj ni znano. Od 1520 je bil v Lj. škofov svetovalec, kanonik in 1530 član duhovskega stanu v kranj. dež. zboru, 1542 (apr.–jun.) eden od kranjskih poslancev v notranjeavstr. in nižjeavstr. dež. odboru na Dunaju; kot kranjski odbornik (1541, 1543) bil 1546 imenovan za komisarja v kranj. dež. zboru.

V Lj. se je W. srečal s Trubarjem, ki je nanj odločilno vplival, ni pa sprejel tedanje Trubarjeve švicar. reformacijske smeri, temveč bil od začetka Lutrov privrženec, poznal Lutrove spise in spise luteran. teologov (J. Brenz, Joh. Spangenberg), pa tudi spise cerkv. očetov. Verjetno je W. svoje pridige zapisoval, saj je J. Dragolic baje bral njegova dela (izjava na zaslišanju 5. okt. 1547), a najbrž v rkp, ker v tisku W. ni izdal ničesar. Pridigal je v treh lj. cerkvah, med njimi v stolnici, tu govoril v nem., Trubar pa v sloven. Sprva so bile W-jeve pridige v evangelijskem duhu, pozneje, pod Trubarjevim vplivom, vedno bolj polemične; v pismu 11. apr. 1539 je dunaj. škofu F. Nauseu pojasnil svoja reform. stališča, a javno ni nameraval izstopiti iz rim. kat. cerkve, kar je razvidno iz poznejšega pisma kralju Ferdinandu (jun. 1548). Deloval je v soglasju s škofoma Ravbarjem in Kacijanarjem, pod Textorjem pa je prišlo do zaostritve, čeprav šele 1547 (po porazu protestantov v Schmalkaldski bitki). Sept. 1547 so W-ja z drugimi somišljeniki (L. Mertlic, J. Dragolic, gl. SBL IV, 207) zaprli, ker da je delil obhajilo pod obema podobama, da ni opravil maše, temveč samo pogrebno bogoslužje s pridigo za pok. ženo kralja Ferdinanda Ano ter njegovo hčerko, poljsko kraljico Elizabeto (1545). Tudi poročil naj bi se bil dvakrat. Zaslišanje W-ja je bilo v prvih dneh okt., vodil ga je škof Textor; zapisnik je W. poslal na skrivaj Trubarju, ta pa V. Dietrichu v Nürnberg, ki je W-ju poslal dve tolažilni pismi (eno brez datuma, drugo 10. maja 1548, gl. JGGPÖ 1882, 12, 20). Na kraljev ukaz je bil z drugimi osumljenimi 1548 poslan na Dunaj in znova zaslišan pred komisijo (škofje Nausea, Chr. Wertwein in Textor ter 5 doktorjev teol.). W-jeva izpoved vere, sestavljena po zaslišanjih konec jun. 1548, je ohranjena v prepisu in obsega skupaj z »memorialom« (pojasnilom za kralja Ferdinanda, kako je izpoved spisal) 274 str. v fol. (hrani Staats- u. Univ. Bibliothek Hamburg, cod. theol. 1144). Nato ga je Ferdinand pomilostil in za vedno pregnal, na lastno željo, na Sedmograško, kjer je bil od 22. jul. 1549 pridigar v Sibiu, od 11. maja 1552 mestni župnik, od 6. febr. 1553 pa prvi superintendent evang. cerkve na Sedmograškem; tu je uveljavil luteran. smer reformacije (v prvi ordinaciji izpraševal ordinande o augsburški veroizpovedi).

Prim.: ADB; Glaser I, 75; Kidrič, Zgod.; isti, ČZN 1924, 21, 22; T. Elze, JGGPÖ 1882, 1–52; Matrikel der Univ. Wien, II (1451–1518), Gradec-Köln 1959, 411; K. Reinerth, Archiv f. Reformationsgesch. (Gütersloh) 1976, 203–31; isti, Die Gründung d. evang. Kirchen in Siebenbiürgen, Köln-Dunaj 1979. Rajhman