Wernig, France (1894–1969)

Wernig (Brdnik) France, agronom in šolnik, r. 6. okt. 1894 v Kočuhi (Gotschuchen, pri Šmarjeti v Rožu na Kor.) kmetu Rafaelu in Magdaleni r. Maurer, u. 24. mar. 1969 v Bischofshofnu, pok. v Šmarjeti. Osn. šolo je obiskoval 1901–6 v Šmarjeti, niž. gimn. v Clcu 1906–10 in srednjo kmet. šolo do 1914 v Kadanju (Češka). Nato se je vpisal na viš. kmet. akademijo TVŠ v Těšinu (Češka) in jo po demobilizaciji 1918 končal; kasneje je dobil strok. naziv inženir. 1919 ga je nar. vlada za Sjo poslala v Velikovec, kjer je prevzel nem. kmet. šolo v Koprijanu (Goldbrunnhof). Po začasni avstr. zasedbi Velikovca je zbežal v Črno in se priključil jsl četam, ki so zasedle Gosposvetsko polje. Do plebiscita je upravljal šolo v Koprijanu in 1920 tu organiziral prve slov. tečaje. Potem se je vrnil v Sjo in bil strok. učitelj na sadjarski in vinarski šoli v Mrbu 1920–1, okrajni ekonom v Slovenj Gradcu 1921–4, prof. za živinorejo na srednji kmet. šoli v Mrbu 1924–5, kmet. referent v Gornjem Gradu in Laškem 1925–8, referent za živinorejo pri oblastnem odboru in banski upravi v Lj. 1929–32, hkrati nadomeščal referenta v Novem mestu in Slovenj Gradcu, okrajni referent in hmeljarski nadzornik v Celju 1932–6 in okrajni referent v Kranju 1936–41. Po okupaciji je bil kot jsl častnik interniran v Kasslu. 1941–2 je bil občinski kmet. referent na Bledu, nato premeščen v Šentvid na Glini kot referent v kmet. službi. Po nem. kapitul. je vodil družinsko posestvo v Kočuhi, hkrati kot svetovalec delal pri PNOO za Slov. Kor. Ko je bila 1950 ustan. slov. kmet. šola v Podravljah (Föderlach) pri Beljaku, je bil imenovan za ravnatelja in glavnega predavatelja strok. predmetov. Ob tem je moral sprejeti avstr. državljanstvo. Upok. je bil 1958. Nekaj let je še sodeloval s Slov. kmečko zvezo v Clcu in živel na družin. posestvu v Kočuhi, kasneje se je zaradi družin. razmer preselil v Bischofshofen. – Za udeležbo v bojih za Koroško je dobil odlikovanje za hrabrost.

Bil je priznan strokovnjak za živinorejo, predavatelj in organizator, priljubljen vzgojitelj in šolnik. Po 2. vojni je na Kor. prirejal strok. tečaje po vseh večjih vaseh od Šmohorja do Pliberka, organiziral kmet. zadruge, predelovalne, rejske in pašne skupnosti. Med obema vojnama je bil med najbolj uspešnimi pisci strok. razprav in člankov iz prakse o reji živine, paši in planšarstvu, mlekarstvu, gradnji hlevov in staj, obratoslovju in rentabilnosti. Posebej je obravnaval selekcijo in izboljšanje pasemskih lastnosti jezerskosolčavske ovce, slov. belega (marijadvorskega) goveda in štajer. kokoši. Več sto člankov je obj. mdr. v Domoljubu (1928–33), Domovini (1926–33), K (1925–37), Kmetij. listu (1925–33), Gospodar. listu (1931), S (1924–31), SGp (1924–32), Novi dobi (1934), Oraču (1940), med 2. svet. vojno v Karawanken Bote (1941–2). Po vojni je podobne strok. probleme na juž. Kor. obravnaval v Slov. vestniku (1948–58). – Prim.: r. in m. matice (ž. urad Šmarjeta v Rožu); avtobiogr. (1967) in družinski arhiv (hrani sin Franc v Kočuhi); Spominski almanah 344, 245 (slika); Slov. vestnik (Clc) 1969, št. 14 (s sliko); F. Adamič, Sod. kmetijstvo 1969, 368. Adč.