Werle, Franz Anton (?–?)

Werle Franz Anton, slikar. Življ. podatki so še neznani, vemo le, da je bil član jezuitskega reda; vprašanje je, ali je ostal vseskozi laični brat ali pa je bil pozneje tudi posvečen. 1753 je poslikal prezbiterij jezuitske c. v Trstu, pri čemer je prišlo njegovo ime v literaturo kot »Werles«, najbrž po pomoti pa je imenovan tedaj kot pater. 1746 ali malo pozneje so nastale freske v kapeli sv. Antona Pad. v c. sv. Rozalije pri Šentjurju pri Celju (prizori čudežev sv. Antona in njegove apoteoze). 1754–7 je delal za lj. škofa E. A. Attemsa – pač v tedaj prezidanem gradu Goričane, kjer so izpričane W-tove freske v nekdanji balkonski dvorani (prizori umorov antičnih veljakov). 1755 je poslikal kapelico Žalostne Matere božje na Brdu pri Lukovici (angeli z orodji trpljenja, sv. Peregrin, sv. Filip Benicij) in najbrž tudi kapelo sv. Peregrina (svetnikovi čudeži), prizidano 1753 c. na Brdu; njegova je tudi freska Marije na zunanjščini nad sončno uro. Morda sta bili W-tovi tudi sončni uri na brdski graščini. – 1757 je naslikal božji grob za jezuitsko c. sv. Jakoba v Lj. (ni ohranjen), podoben reprezentančnemu božjemu grobu, ki ga je W. ustvaril za c. v Mekinjah pri Kamniku (na hrbtni strani je letnica 1761); ta velika odrska inscenacija zavzema vso kapelo sv. Kolomana, razvija se v nadstropjih v višino s stebri, loki, konzolnimi konstrukcijami, ob straneh so prizori iz stare zaveze in Kristusovega trpljenja; kulise so poslikane s tempera barvami, katere pa je v 30-ih letih 20. stol. nepoklicni »restavrator« prepleskal z oljnimi; 4 še nepoškodovane table in trikotni vrh hrani NarG, razen tega pa še sliko Kristusa pred Pilatom neznane provenience. – Zelo verj. smemo W-tu pripisati tudi freske (nastale ok. 1743) v polkrožnih kapelah Angela varuha in sv. Valentina škofa v c. na Limbarski Gori; nekoliko trša oblikovna formulacija gre najbrž na račun slikarjevih zgodnjih iskanj stilnega izraza, pri čemer je vredno opomniti tudi na angele-terme na Limbarski Gori in na (poznejše) plastične angele-terme v kapeli v Goričanah (iz ok. 1755).

Slogovno se uvrščajo W-tove slikarije v bližino slikarja F. Jelovška (Ilovška), kar bi kazalo, da se je pri njem slikarsko izšolal. Zato ni čudno, da je bila večina W-tovih slik pripisana doslej Jelovškovemu čopiču, saj povezuje oba mojstra tudi poudarjena iluzionistična kompozicija. Vendar pa so W-tove figure vitkejše od Jelovškovih, arhitekturni detajli in okviri so manj razgibani, legendarni ali zgod. prizori se omejujejo le na nujno število oseb. Prizorišča W. rad zapira z arhitekturnim ozadjem in pogosto jih zgoraj odrsko obogati še z gubami zastora. Cvetlično dekoracijo (vaze, girlande) porablja dokaj ekonomično. – Prim.: Steska 129; A. Jellouschek, MHK 1858, 71; Adriaticus, Čas 1938/9, 146; D. Prelovšek, v vodniku Goričane, 1979, 9. ACc.