Welwitsch, Friedrich (1806–1872)

Welwitsch (Velbič) Friedrich, botanik in entomolog, r. 25. febr. 1806 pri Gospe Sveti (Maria Saal) kot edini sin iz 2. zakona salzburškega dvornega svetnika Josepha Antona in Genovefe r. Mayr, u. 20. okt. 1872 v Londonu. Po osn. šoli v domačem kraju je obiskoval gimn. v Clcu (do 1826), kjer je vzljubil botaniko (prof. A. Traunfellner). Po mat. se je na očetovo željo vpisal na pravno fak. na Dunaju, a se kmalu prepisal na medicino, kjer je imel možnost, da se je posvetil botaniki. Še preden je dokončal študij, se je 1835 prijavil na razpis zdravniške službe v Lj., kjer so ga dodelili v Cerknico. Umirjeno življenje podeželskega zdravnika mu ni ugajalo, zato je Cerknico kmalu zapustil in kot vzgojitelj nekega plemenitaša potoval z njim po »Iliriji«. Nato se je vrnil na Dunaj in 1836 prom. 1839 ga je würtemberško turist. društvo poslalo proučevat rastlinstvo na Kapverdske in Azorske otoke. Na Portugalsko je potoval prek Londona in Pariza. Z dobrim poznavanjem flore in portug. jezika si je pridobil vplivne zaščitnike na dvoru portug. kralja Ferdinanda in ostal v Lizboni do 1853. Postal je prof. na univ. in direktor tamkajšnjega botan. vrta. Portug. vlada ga je poslala v tedanjo kolonijo Angolo. Pri raziskovanju v Afriki so ga močno ovirale tropske bolezni, ki so ga napadale, a je vseeno vztrajal. 1859 je obiskal obmorsko okolico mesta Benguele, prodrl do rta Negro in na visoko planoto Huella. V puščavi blizu rta Negro je sept. 1859 našel nepoznano rastlino, ki so jo domačini imenovali N’tumbo, on pa jo je poimenoval Tumboa bainesii. Njegov prijatelj, angl. botanik J. D. Hooker je o nenavadni rastlini, ki je W-u prinesla svetovno slavo, napisal monografijo, rastlino pa najditelju na čast poimenoval Welwitschia mirabilis (predstavlja izolirano stoječo samostojno vrsto in družino v skupini golosemenk). Konec 1860 se je vrnil v Lisbono z bogatim florističnim in entomološkim materialom. Lotil se je urejanja in študija svojih zbirk. Da bi v bolje opremljenih laboratorijih hitreje in lažje končal delo in objavil rezultate, se je preselil v London (Kew Gardens). Zaradi intrig in nesoglasij mu je portug. vlada odtegnila podporo za delo. Užaljen je sestavil oporoko, s katero je zapustil svoje zbirke muzejem in znanstv. zavodom v Clcu, Lizboni, Riu de Janeiru, Berlinu, Kopenhagnu, Parizu in Londonu (botan. vrtu Kew). – Po njem je imenovanih okoli 300 rastlinskih in 26 živalskih vrst.

Svoja dognanja je obj. v dunajskem in lizbonskem strok. tisku. Gradivo s slov. tal je obdelal v razpravah: Beiträge zur cryptogamischen Flora Unter-Österreichs, Farne und Moose (Beiträge zur Landeskunde Niederösterr., Dunaj, 1834, IV; prva W-eva razprava botan. vsebine, nagrajena); Bericht über die von W. in der Adelsberger Grotte gesammelten Pilze (Vhdl. d. zool.-bot. Vereines, Dunaj 1853; z A. Pokornym), pomemben mikološki prispevek, v katerem je naštetih 17 vrst bazidiomicetnih gliv, ki sta jih našla na organskih, večinoma lesnih odpadkih, delno v postojnskih, delno v predjamskih podzemskih hodnikih. Kolikor je znano, je to edini primer, da je W. sodeloval pri strok. obravnavanju in determinaciji rastl. vrst iz nekdanje Kranjske.

Slovenci smo se W-a pozno spomnili. Šele 30 let po smrti, ko ga je svet že častil kot slavnega botanika, zasledimo v našem tisku njegovo ime (SN 1901, št. 37; P. Radics, LZ 1901, 278–80) in beremo, da je bil po »rojstvu svojem Slovenec«. Starejši avstr. in nem. biografi so pisali, da je W. bil ali Korošec ali Avstrijec, kar je ustrezalo tedanji situaciji in polit. razkosanosti slov. ozemlja. Monografsko ga je obdelal v dis. F. W., Leben und Werk (Portugaliae acta biologica, Lizbona 1959–61) H. Dolezal. Delo je z nekaj izjemami kritično, trditve so dobro dokumentirane, prvič je tu obj. obširna W-eva korespondenca s sodobniki. Zato tem bolj preseneča, da je Dolezal v sicer vestno napisani biografiji površno obravnaval W-evo narodn. poreklo. V nekaj stavkih je opravil s kočljivimi vprašanji o Gospe Sveti, o W-evem rodu, o spremembah priimka skozi stoletja in napisal: »Maria Saal ist von Deutschen bewohnt; dass aber auf dem uralten Kulturboden des südlichen Kärnten seit Jahrhunderten Deutschen und Slawen … nebeneinander siedeln, davon geben viele Familiennamen Zeugnis. Solch ein echter Kärntner Name mit slawischer Wurzel und deutscher Schreibweise ist auch der Name Welwitsch …« (str. 257, 258). Dis. je (še v rkp) našla pričakovani odmev v razpravi graškega univ. prof. F. Widderja (Zur Erinnerung an die Entdeckung der Welwitschia vor hundert Jahren, Bericht der Deutschen Botan. Ges., Stuttgart, 1960), v kateri so prevzete Dolezalove trditve o W-evem poreklu. – Prim.: Wurzbach; A. Pokorny, Vhdl. d. zool. bot. Ver., Dunaj, 1853, 114–6; Josip Kovačević, Priroda (Zgb) 1960, 170–1 (s sliko); V. Petkovšek, BiolV 1964, 175–8 (s sliko); Zbornik za zgod. naravosl. in tehnike 1974, 125. Petkovšek