Weibl, Kastul (1741–1805)

Weibl (Waibl) Kastul (Caztallus), pri krstu Janez, teolog in zgodovinar, v Novem mestu r. 28. apr. 1741 Janezu Stanislavu in Tereziji r. Grm ter u. 25. okt. 1805. V r. kraju je 1752–7 obiskoval franč. gimn., v 5. razr. 1756 vstopil v franč. red in prejel redovno ime Kastul. Po noviciatu 1757 v Kamniku so ga poslali za 1 leto v Brdovec na Hrv., 1758–60 je nadalj. višje gimn. razr. (filoz. in fiziko) v Nov. mestu, teologijo pa štud. 1760–3 v Lj. (študij v Rimu – BV 1976, 478 – ni izpričan); tu bil 16. jun. 1764 ord. z dispenzo zaradi mladoletnosti. Po vrnitvi v Novo mesto je na franč. gimn. poučeval 1764–7 humaniora, 1768–73 filoz. in fiziko (za samostan. gojence), 1773–6 bil magister novincev in prefekt gimn. 1777–82 je na franč. bogosl. šoli v Lj. učil teologijo, 1779 tudi filozofijo na liceju. 1782 je bil izvoljen za gvardijana novom. franč. samostana. Imenovanje za prof. v lj. bogoslovju mu je menda preprečil lj. škof J. K. Herberstein (R. Čebulj, Janzenizem na Slov. in frančiškani, 1922, 7).

Kot gvardijan in tajnik gen. vizitatorja p. Simona Burgerja je 1782 obiskal avstr., tirolske in bavarske samostane. Na kapitlju v Nov. mestu je bil 10. avg. 1784 izvoljen za prvega provinciala kranjskega dela nekd. hrv.-kranjske province (z dvornim dekretom 9. febr. 1783 vsaka provinca omejena samo na eno deželo), 1785 ponovno izvoljen na isti položaj (a razširjen na štaj. in kor. samostane). 1789 je bil s tega mesta predčasno odstavljen (mandat sicer 6 let) s prepovedjo opravljanja vsake vodstvene službe, češ da si je tajno dopisoval s svojim redovnim generalom v Rimu. Dovolili so mu, da je 1789–803 predaval grščino na franč. gimn., kljub prepovedi pa je bil 1791–3 prefekt in 1 leto prof. poetike prav tam. 1794 je cesar odločno odbil prošnjo provincialata za preklic prepovedi opravljanja vodstvenih služb, vendar je bil z njegovim posebnim dovoljenjem W. 1803 na kapitlju v Lj. tretjič izvoljen za provinciala. – W. je napisal številne razprave, nekaj teoloških je izšlo v tisku: Periocha dramatis Josaphat, cum tentuariae, 1768; Propositiones ex universa mentis, sensuum ac morum philosophia … Lj. 1772; Propositiones dogmaticae de statu mortuorum et resurgentium … Lj. 1776; Dissertatio dogmatica de sacramentali confessione a Jesu Christo instituta … Lj. 1777; Propositiones ex universa theologia dogmatica … Lj. 1779; Dissertatio de Sacra Via Crucis, Augsburg 1802. Iz ital. je prevedel Kurze Lebensbeschreibung des seligen Vater Leonhard da Porto Maurizio (Lj. 1798, pseud. Ordensmann d. krainerischen Franz. Provinz; isto delo je prev. v sloven. V. Vodnik, gl. čl.). Anonimno je obj. Hirtenbrief an die Geistlichkeit and das Volk der Laybachischen Diözes von dem Bischof zu Laibach. Mit unentbehrlichen Anmerkungen nach seinem ganzen Inhalte begleitet, Lj. 1782; Noch etwas an den Bischof zu Laybach and seinen Concipisten in Betreff seines Hirtenbriefes. Als ein höchst notwendiger Beytrag zu den erst neulich erschienenen unentbehrlichen Anmerkungen (Motto: Haec scripsi vobis de his, qui seducunt vos), Lj. 1782.

Več razprav (14) in leposl. del, pripravljenih za tisk, pa je ostalo v rkp. V nem.: 3 dramska dela v verzih (Belisar, Josaphat, Sigismund …), Abhandlung über den hl. Kreuzweg (verj. orig. besedilo lat. brošure iz 1802); Die französischen Revolutionshelden (alphabetisch), Vertheidigung der Wundmahlen des heil. Franciscus. Iz ital. je prev. v nem.: Cajetani Ludovici del Giudice Presbyteri Romani de veris imperantium hostibus, qui se Regalistas adpellant deno congressu detectis … Die Zueignungsschrift ist an Katharina II. Kaiserin von Russland gerichtet usw. V latin. je prev. odlomke iz grških pisateljev in jim pridal razlago: Fragmenta Aesopi, Luciani, Isocratis, Xenophontis, Herodoti, Thucididis, Demosthenis, Plutarchi, Anacreontis, Homeri, Hesiodi, Theocriti,… et Pindari latinate donata et analytice explicata; primerjal prevod N. T. z Vulgato in grškim izvirnikom Collatio versionis Brentanianae germanicae N. T. cum textu latino Vulgatae, ac textu originali graeco cum notis diacriticis in animadversiones interpretis. Filozofski in teol. sta razpravi Institutiones philosophiae eclecticae in quatuor partes … divisae (1770, 1771, 1772); Isagoge in institutiones theologiae dogmaticae (Theol. dogm. inst. de Deo uno ac trino, De Deo redemptore, De ecclesia, summo pontifice et conciliis, De sacramentis in genere et in specie, De statu mortuorum et resurgentium ac de indulgentiis). Zgod. franč. reda in njegove člane je obravnaval v Tomuli quinque de infulis Franciscanis, seu de viris Illustribus ex ordine S. P. Francisci, ab eius origine ad finem usque sec. XVIII … Lexikon alphabeticum cum brevi biographia. Od 1775–94 je pisal samostansko kroniko Continuatio historiae conventus Franc. Neostadiensis ab anno 1775 usque ad finem sec. XVIII. Sestavil je franč. bibl Bibliotheca scriptorum ex Ordine Franciscano ordine alphabetico ab 1209–1800 (rkp 61 zvezkov po 6 listov hrani novom. samostan), kjer je svoja zgoraj našteta dela tudi navedel (povzela Intelligenzblatt der Annalen d. Lit. d. oesterr. Kaiserthums 1808, 129 in ČZN 1926, 39–41), medtem ko o delu Bibliotheca minoritica vemo le iz koresp. z A. A. Baričevićem (Rad JAZU, knj. 224, 1921, 92).

Nekaj rkp pa so W-u pripisali, mdr.: Abhandlung über d. hl. Wundmahle des hl. Seraph. Vaters Franciscus, aus dem Lateinischen des P. Flaminius Annibali de Latera in d. Deutsche übersetzt; Catalogus Bibliothecae Coenobii Neostadiensis; Necrologium Provinciae S. Crucis Croatiae – Carn.; Binae epistolae encycl. quarum una ad Provinciam S. Crucis Carnioliae, alera ad Provinc. Inferioris Austriae data est; Exercitia spiritualia triduana per quinquennium in Gymn. Rudolfsw. habita; Sermones biennales germanici per ferias sextas de Via S. Crucis; Sermones biennales carniolici per easdem ferias sextas in Quadragesima; Nonnula scripta Apologetica; Institutiones dogmatico-theol.-criticae de sacramentis poenitentiae, extremae unctionis, Ordinis et matrimonii; Institutiones dogmaticae.

W. je bil učen, pobožen redovnik in moder predstojnik. Dobro je bil podkovan v zgod., filoz. in teologiji. Po izjavi provinciala Ant. Jevnikarja (1792) mu glede službenih dolžnosti niso mogli ugovarjati niti njegovi nasprotniki. Bil je odločen nasprotnik janzenizma in jožefinizma. V dveh anon. razpravah proti lj. škofu Herbersteinu (po Kidriču, Zgod. 243, tri) zelo ostro zavrača njegovo pastirsko pismo (Č 1916, 130; BV 1976, 478: A. Pirš, Duhovni lik škofa F. Baraga, 1983, 29–30). V moralnih vprašanjih je odklanjal probabilizem, spovednikom naročal, naj glede pokore ohranijo zmernost. Zavzemal se je za ohranitev prvin franč. ljudske pobožnosti, ki jih je janzenizem skušal izkoreniniti (križev pot, češčenje ran sv. Franč. ipd.). V svojem drugem napadu na Herbersteinovo pastirsko pismo zavrača odlomke, ki govore o svetni oblasti dež. knezov nad duhovnimi stvarmi, celo naravnost poziva duhovnike, naj v tem ne poslušajo škofa. V posebnem polemičnem zapisu (Anatome prologi galeati in Acta ac decreta Synodi Pistoiensis anno 1786 celebratae) je odlomek za odlomkom zavrgel sklepe te znane sinode. Polemiziral je tudi proti prepovedi Pohlinove priredbe sv. pisma (Dem Fürstbischofe von Laibach gewidmetes Glaubensbekenntnis von Hans Michael Vörwetz, Bürger von Laibach, 1783, 128) in mdr. omenil A. T. Linharta, da kot Kranjec dovolj dobro obvlada nem. pesnjenje. – Tudi njegov brat Kalist (pri krstu Ignacij, r. 10. jul. 1749, u. 30. mar. 1801) je bil frančiškan in 1785–93 učitelj na isti franč. gimn. v Novem mestu kot Kastul, vendar se s pisanjem ni ukvarjal.

Prim.: r. in mrl. matice (žup. urad Novo mesto); arhiv franč. samostana (Novo mesto); ŠkALj (ordinacije fasc. 1: Pokorn, Ordinac. zapisnik II, 282; fasc. 2); provincialni arhiv, mapa Weibl p. K. (franč. samostan Lj.); Dimitz IV, 209–13; Erberg, Versuch (tiskano 1975); Gruden 997; Hoff II, 52–3; Kidrič, Dobrovský 194; Pohlin 25, 60; SGL III; Schemat. Provinciae S. Crucis croat.-carn. ordinis minorum S. P. Franc., Lj. 1855, 12; A. Dimitz, BK 1861, 107–8; Sebast. Brunner, Die theol. Dienerschaft am Hofe Josefs II, (Dunaj) 1868, 343–6; I. Vrhovec, Zgod. Novega mesta, 1891, 154, 156, 279, 282 (popravi leto smrti); F. Ilešič, IMK 1906, 75, 83; A. Tominec, CFr 1926, slavnostna št., 49–50; Schematismus Almae Provintiae Sloveniae S. Crucis OFM … 1939, 11; 225 let novomeške gimn., 1971, 37–42, 68–9, 303, 314, 393–4; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972, 148. Dolinar