Walland, Franc (1887–1975)

Walland Franc, teolog, r. 9. avg. 1887 v Lescah pri Radovljici kmetu Francu in Mariji r. Teran, u. 14. febr. 1975 v Varazzeju (It.), pokopan v Ljubljani. Po osn. šoli v Lescah in Radovljici je obiskoval gimn. v Kranju (1897–9), Cuorgneju pri Torinu (1899/1900), Foglizzu (1900/1) in Rimu (1901–5), kjer jo je končal s tezo La Grazia divinizzante (natis Asti 1948, predelana). V Cuorgneju je 1901 vstopil k salezijancem, noviciat opravil v Foglizzu. Po vzgojiteljskem pripravništvu (1905–7) v Lj., na Dunaju in v Mogliano Veneto je štud. teologijo na Radni in na Gregoriani v Rimu, kjer je bil 1912 prom. z dis., izšla pod naslovom Agli intelettuali (Quaderni di predicazione I–III, Asti 1949–50; Torino 1960², temeljito predelana). Ord. je bil 1911 v Lj. Začel je 1912 učiti dogmat. teol. na salez. bogosl. šoli v Foglizzu, 1913–4 bil ravnatelj prvega salez. zavoda na Madž. Szent Kereszt, med 1. svet. vojno kurat. 1919–22 bil ravnatelj salez. zavoda na Radni pri Sevnici, 1922–5 na Rakovniku, kjer je 1924 končal 1904 začeto gradnjo cerkve. 1925 je odšel v Rim za voditelja salez. študentov na Gregoriani, 1929 se vrnil v Lj. in bil 1929–36 prvi slov. Inšpektor (= provincial) jsl salez. inšpektorije in delegat vrhovnega predstojnika za ČSR (do 1935), pri čemer mu je zelo koristilo znanje slovan. jezikov in madž. Na tem položaju si je prizadeval za ureditev mladin. doma na Kodeljevem v Lj., za ustanovitev internih salez. teol. šol in novih zavodov na Hrv., Češkem in Slovaškem. Ko se je odpovedal inšp. službi, je postal prof. dogmat. teol. na salez. šolah: 1936–9 pri San Callisto v Rimu, 1939–41 v Bollengu pri Ivrei, 1941–7 na salez. univ. v Torinu. 1935–60 je bil tudi svetovalec pri Kongregaciji za zakramente v Rimu. 1947 delno, 1959 definit. upok., živel v salez. samostanih (Alassio, Genova, Varazze).

Ko je bil ravnatelj na Rakovniku, je zelo skrbel za salez. tiskarno in izboljšal njene izdaje, 1922–3 urejal Salez. vestnik, 1931–3 njegovo pril. Veri in omiki; to je 1934 razširil v zbirko verskih brošur z nasl. Knjižice, zanjo spisal 27 knjižic (večinoma se podp. s šiframi). Razen tega še: molitvenik Spomin na Jezusa (1923), življenjepis Sv. Franč. Saleški (1923), prispeval članek v Knjigo o Mariji (1925), razprave v revijo Catechesi (Torino 1950, 1953–4), v knjigo Lettere di una contemporanea (Torino 1951); poročilo o Sji za svetovno Marijino razst. v Torinu 1920 Cenni storici sul culto di Maria SS. Ausiliatrice tra gli Sloveni je ostalo v rkp (arhiv na Rakovniku).

V času fašizma in po 2. svet. vojni je bil dosleden zagovornik pravic slov. rojakov, zlasti salez. študentov v It. (gl. V. Dermota, Salez. vestnik 1975, št. 2, 17–21). Svojo stroko, dogmatično teol., je prenavljal v duhu modernih teol. teorij, pri tem naletel na nasprotovanje kolegov; tudi zaradi tega je bil predčasno upok. in s tem v zvezi onemogočen pri objavljanju, kar ga je zelo bolelo. Zato njegovo nesporno velikopotezno delovanje doma in po svetu ni doslej našlo pravega odmeva in vrednotenja. – Šifre: A. B., A. M., D. C., D. L., F. P., F. V., I. L., J. M., K. J., K. M., M. N., M. P., P. F., X. R., Z. Ž. – Prim.: gradivo in zapuščina (salez. arhiv Lj.-Rakovnik); r. matice Lesce (ŠkALj); Lj. škofij. list 1911, 112; Salez. vestnik 1936, 108 (s sliko); 1939, 129; 1941, 122, 123; 1943, 39; 1974, št. 4, 7–14; Annuario Pontificio (Vatikan) 1935–60; Zvon Marije Pomočnice 1971, št. 3 (s sliko); Okrožnice lj. Nadškofije 1975, 24. – Slika: arhiv SBL; IS 1932, 31. Slk.