Wagner, Wilhelm Kaspar Otto (1841–?)

Wagner Wilhelm Kaspar Otto, založnik in knjigar, r. 1841 v Nürnbergu, kdaj in kje je u., ni znano. V Lj. je bil najprej pomočnik v Giontinijevi knjigarni, približno od konca 1865 do konca 1866 pa imel pri Čevljarskem mostu lastno knjigarno (od maja 1866 tudi izposojevalnico) pod firmo Otto Wagner. Na zalogi je imel zlasti knj. in časopisje iz Nemčije, umetniška dela, muzikalije in inštrumente, šol. in pisarniške potrebščine (prim. njegove oglase v LZg od dec. 1865 do jul. 1866), pa tudi slov. in nem. dela lj. založb ali samozaložb (mdr. je kupil od J. Blaznika preostale izvode Prešernovih Poezij iz 1847 in Levstikovih Pesmi iz 1854). Imel je tudi knjigoveznico.

Založil je Prešernov Krst v nem. prevodu H. Penna: Die Taufe an der Savica (1866). V zač. 1866 se je oprijel obsežne in pomembne kritične izdaje slov. klasikov, morda na vzpodbudo J. Jurčiča ali F. Levstika. Uredništvo sta prevzela Jurčič (glavni organizator) in J. Stritar (pisal bi spremne eseje), Levstik bi pomagal pri jezikovni pripravi besedil in delu s tiskarno. Za knjižno zbirko je obveljal Stritarjev naslov: Klasje z domačega polja, Zbirka najboljših dél slovenskih pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi, življenjepisnimi črticami in kamnotisnimi podobami. V programu (SG 1866, 155–6) sta urednika napovedala najprej Prešerna, sledili bi Levstik, S. Jenko, V. Vodnik, J. Vesel-Koseski, F. Cegnar, F. Erjavec. A. M. Slomšek, D. Trstenjak, L. Toman, M. Valjavec, M. Vilhar idr., pa tudi kritična izdaja slov. ljudskih pesmi. Klasje bi izhajalo po 6 tisk. pol na teden ali 14 dni. Načrt je bil izredno ambiciozen. Časovno je presegal uredniške in denarno založniške moči.

Izšli so le prvi 3 snopiči (konec aprila, maja in junija 1866), ki so vsebovali Pesmi Franceta Preširna. Obj. so bile celotne Poezije, v dostavku pa še drugod obj. ali v rkp ohranjene pesmi. Za 1. sn. je Stritar napisal Prešernov življenjepis in znameniti esej o njegovih pesmih. Besedilo je za urednikoma lektoriral in korigiral Levstik in v Prešernove verze nekajkrat samovoljno posegel. 1. sn. je imel vlepljeno Prešernovo podobo (v prodaji je bila tudi posebej, v dveh velikostih), ki jo je W. dal narediti neznanemu diletantu (po nastanku druga upodobitev Prešerna); pozneje je bila večkrat reproducirana, bila je tudi predloga drugim risarjem (prim. F. Kidrič, LZ 1935, 552–3). Za tisk je izbral W. lepe črke in kvaliteten papir, posebej se je potrudil za ovitek: naslovno besedilo ovija slov. trobojnica z vpisanimi pesniki, ki jih bo Klasje zajelo. Kdo je ovitek risal, ni znano; tiskali so ga v Gradcu, vse drugo pa v Lj. Pri 2. in 3. sn. je W. ta litografirani, tribarvni in na močnejšem papirju odtisnjeni ovitek zamenjal s cenejšim tipografskim, češ da »prve platnice niso bile vsem očém po godi« (pripomba na ovitku 2. sn.).

Naslednja sn. Klasja bi prinesla Slomškove spise (napoved na ovitku 3. sn.), sledili bi Vodnikovi spisi (W. je kupil pravico do objave Vodnikovih rkp, ki jih je imel M. Kastelic; Levstik je rkp že redigiral, življenjepis je snoval Jurčič), Levstikove pesmi (avtor jih je že intenzivno pripravljal, Stritar je pisal uvod). Vendar je Klasje prenehalo, ker je W. zašel v denarne težave (gotovo tudi zaradi Klasja) in konec 1866 ali v zač. 1867 izginil iz Lj. Na dražbi 1868 je bila njegova zaloga razprodana. Klasje oz. Prešernove pesmi je kupil H. Ničman in jih prodajal še desetletja; tiskovne pole, ki so pošle, je dal dotiskovati, nazadnje je ponatisnil celoto (gl. LZ 1881, 782–3).

V oglasu na ovitku 1. sn. Klasja W. našteva vrsto del, ki so izšla »v mojej založbi«; v resnici so jih (razen Klasja, Prešernovega Krsta v nem. in Prešernove podobe) založili drugi, W. jih je le prodajal. Samo za Klasje pa W. tam opozarja, da je poskrbel »za varovanje literarne in umetniške pravice, da se torej brez moje dovolitve ne smé nič prestaviti v nikakoršen drug jezik«. – Prim.: Dež. vlada, predsedstvo 21–16 (DAS); Reg I, fasc. 747 (MALj); I. Prijatelj. ČJKZ 1927, 130–64; 1928, 122–50 (= Prijatelj, SKSZ IV, 125–219); Zssl II, 295; J. Jurčič, Zbrano delo; F. Levstik, Zbrano delo; J. Stritar, Zbrano delo. Munda