Waginger, Johann Caspar (?–1718)

Waginger (Wäginger) Johann Caspar, slikar freskant iz zač. 18. stol. Natančni življ. podatki niso znani. Omenja se kot »slikar iz Seibersdorfa« (pri Vorauu), medtem ko družina sama izhaja iz Lienza. Slikarska nadarjenost je odlikovala tudi druge njene člane: Sebastian W. je bil 1750 na dunaj. akademiji, Johann Georg W. je s slikarjem Thomasom Valtinerjem poslikal obok ž. c. v Lavantu. – W-ja srečamo v Slov. Bistrici, kjer se je 27. nov. 1715 poročil z Marijo, hčerjo bistriškega meščana in mestnega svetnika Petra Antona Freliha. Ker se je Marija kot vdova 26. apr. 1719 vnovič poročila, je W. verj. u. 1718, za zdaj neznano kje. Vse kaže, da so bila njegova zadnja življ. leta povezana s slov. delom Štajerske, zlasti s Slov. Bistrico.

Najstarejše znano W-jevo delo so freske v samost. c. v Vorauu na Štaj., kjer naj bi bil (po zapisu v Protocollum Voraviense antiquissimum) 1700–4 poslikal empore in kapele. Pisec J. R. (Thieme-Becker) mu pripisuje tudi poslikavo preddverja te cerkve in G. Brucher omenja možnost, da je W. sodeloval z nasvetom in osnutki pri bogati dekoraciji sosvodnic v ladji. Izraziti W-jev slog je določljiv na freskah v preddverju, predvsem pa na emporah nad kapelami. Doslej so vorauske freske edino njegovo znano delo na tleh avstr. Štajerske.

Bogateje je zastopan na Slov. Dokumentiran s signaturo (»J. C. Wäginger pinx.«) je na freskah (datirane v kronogramu 1712) oboka prezbiterija ž. c. v Podčetrtku. Upodobljene so: 4 kršč. kreposti v slikanem arhitekturnem nastavku, 2 prizora iz življ. sv. Lovrenca v medaljonih in sv. Trojica v iluzionistično »predrtem« oboku. Iz i. l. so freske na obokih prezbiterija in ladje ter na koru romarske Marijine c. v Slakah pri Podčetrtku (Devica Marija na Pesku) z marijansko alegorično tematiko v glavnih kompozicijah in medaljonih ter s figurami svetnikov in starozaveznih, na marijansko simboliko vezanih oseb na obodu oboka. Naročnik fresk v Podčetrtku in v Slakah je bil grof I. M. Attems, lastnik gradu Podčetrtek. – 1708 so nastale freske v vel. dvorani gradu Dornava pri Ptuju, ko je grad še pripadal družini Saurau. Obod stropa je W. poudaril z močnim arhitekturnim nastavkom, nad katerim se obok iluzionistično odpira v nebo, kjer vidimo božanske zastopnike Olimpa. V nišah na obočnem obodu so personifikacije 4 kontinentov, v oglih putti z atributi 4 letnih časov, v medaljonih pa so upodobljena Herkulova junaška dejanja.

W. sodi med slikarje, ki jih je pritegnila v svoj krog mecenska družina Attems. Njegov iluzion. slog se uveljavlja z masivnimi, kulisno delujočimi obodnimi arhitekturami in z dekorat. detajli. Krepke figure so zajete v močnih skrajšavah; značilne so močno razvihrane draperije in vaze s pisanimi šopki cvetja; kolorit je sočen in živahen. W. porablja dramatične svetlobne efekte z ostrimi mejami med osvetljenimi in senčnimi deli telesa in obrazov in kar impresivno poudarja oči. W-jev iluzionizem združuje tirolske in severnoit., zlasti genovske vzore na dekorativno zrel in polnozvočen, stilnorazvojno pa vendar že zastarel način.

Prim.: Thieme-Becker; R. Kohlbach, Die Stifte Steiermarks, Gradec 1953, 182; G. Brucher, Die barocke Denckenmalerei in der Steiermark, Jb. des Kunsthist. Inst. der Univ. Graz, 1973, 45–6; B. Primc, Poročilo o odkritju baročnih fresk v Podčetrtku, ZUZ 1977, 197–8; M. Cimperman-Lipoglavšek, Novo ime med baročnimi freskanti na Štaj., ib. 199–204; F. Šerbelj, Umetn. spomeniki v občini Slov. Bistrica, Zbornik obč. Slov. Bistrica, 1982, 210. ACc.