Vurnik, Janez ml. (1849–1911)

Vurnik Janez ml., podobar, v Radovljici r. 3. nov. 1849 podobarju Janezu st. (gl. čl.) in Uršuli r. Dežman ter u. 18. marca 1911. Po osn. šoli v r. kraju in 2 razr. realke v Lj. (1860–62) se je v očetovi delavnici učil podobarstva. 1873 je obiskal Dunaj in tamkajšnjo svetovno razstavo. 1877–8 je delal pri kiparju K. Steinhauserju v Laasu na Tirolskem; takrat mdr. izklesal sv. Mateja za strasbourško stolnico in Madono z otrokom (marmor, danes v NarG v Lj.). Do očetove smrti (1889) je delal z njim, redko samostojno, nato pa se je zelo težko uveljavil. Po očetu je prevzel njegovo veliko delavnico, ki se je sčasoma razvila v »poslednjo zasebno šolo za cerkveno umetnost« (F. Ropret), v kateri je bilo včasih tudi po 30 delavcev. 1893 je potoval prek Tirolske v München, Nürnberg, Prago in na Dunaj. 1900 je s svojim učencem in sodelavcem J. Pavlinom (SBL II, 274–5), ki je po V-ovi smrti tudi prevzel delavnico, obiskal Rim, Firence, Padovo in Benetke. Od 1904 je bil konservator drž. centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Kakor oče je bil tudi Janez ml. član društva Wiener Bauhütte, od 1894 član odbora Društva za krščansko umetnost v Lj. 1907–11 je poučeval risanje na obrtni šoli v Radovljici.

Bil je izjemen erudit, proučeval vse zgod. sloge in jih obvladal od arhitekturnih in kiparskih prvin do ornamenta. Sledil je tuji strokovni literaturi in dopolnjeval očetovo knjižnico (nad 700 enot, sedaj v SAZU). Oltarje, cerkveno plastiko in drugo cerkv. opremo je oblikoval največ v novorenesančnem slogu, kjer je posamezne prvine povzemal še posebno iz florentinskega quattrocenta. Ravnal se je strogo po liturgičnih predpisih in v skladu z njimi predvsem poudarjal pomen tabernaklja ter tu tudi ustvaril svoja najboljša dela (Brezje, Ljubno).

Važnejša dela za župnijske cerkve: Bled: kipi na vel. o. (s Pavlinom), novogotska str. o. in krstilnik po načrtu J. Vancaša (s Pavlinom, 1904–5); Črnomelj: stranska o., cerkv. oprema in prenova vel. o. (1896–7); Galicija: novorenes. vel. leseni o. s kipi (1890); Gozd pri Kamniku: vel. leseni o. s kipi (1901); Ljubno ob Savinji: vel. marmorni o. (1906); Nazarje: novorenes. vel. marmorni o. (1885) in marmorni o. v loretan. kapeli (1897); Nova Štifta pri Gor. Gradu: vel. o. (s Pavlinom, 1910–11); Palčje pri Pivki: vel. marmorni o. (1907); Radovljica: prižnica (1881), str. Marijin o. (s Pavlinom, 1898), cerkv. oprema in prenova; Ribno pri Bledu: vel. in prenova stranskih o. (ok. 1897); Trnje pri Pivki: novorenes. vel. o. (ok. 1907). Za uršul. c. v Škofji Loki je naredil mdr. baldahin nad tabernakljem in prenovil stranske o. (1888), za c. na Brezjah pri Mošnjah je naredil novorenes. vel. marmorni in stranska o. s Pavlinovimi kipi (1900–9).

Izdelal je tudi več tabernakljev (Kovor 1893, Šentvid pri Stični 1890, Zg. Tuhinj pri Kamniku 1910), cerkv. opremo (korne ograje, orgelske omare, klopi, okvire za križeva pota idr.), portalna vrata (Brezje 1895), cerkvene plastike (kip sv. Jošta za ž. c. Črni Vrh nad Idrijo 1893, Madona z otrokom za kapelico v Železnikih 1893), podstavek za vodnjak-spomenik J. Hočevarjevi v Radovljici (1908, kip je Pavlinov), portretna medaljona S. Jenka in Lovra Pintarja itd.

V. je bil strokovnjak za prenavljanje in ohranjanje starih oltarjev in arhitekture (prim. njegov čl. Nekaj besed zastran ohranjenja umetnijskih ostankov, Vestnik 1874, 31–2; priimek popačen: Viernik), novo cerkv. opremo pa je vešče prilagajal obstoječemu. Delal je tudi načrte za kapelice in izvajal stavbna dela. Njegovi nagrobniki, kolikor jih poznamo, so večinoma oblikovani v histor. slogih, npr. rodbini Zupan (Rodine pri Žirovnici, Žale v Lj. 1889); M. Skubicu (Ribnica 1892); rodbini Bulovec (Radovljica ok. 1911); J. Smrekarju (Žale v Lj. ok. 1911).

Prim.: r. matice (mat. urad Radovljica); podatki ž. Radovljica; korespondenca T. Zupan–Vurnik; 1889–90 (NUK); Steletovo gradivo; ELU; LKU; Thieme-Becker; N 1876, 394; ZD 1879, 197; 1881, 69; 1888, 221, 397; 1892, 177–8; 1893, 168, 325, 414; 1895, 346, 377; 1896, 353, 360; 1897, 12, 323, 341; DS 1894, 731; 1899, 249–50; 1902, 499; Izvestje Društva za kršč. umetnost I–V, 1896–913; S 1900, št. 230; Bg 1907, 61; Cerkv. zaukaznik za lavant. škofijo 1908, 221; J. Zabukovec, Slavina, 1910; F. Stele, Polit. okraj Kamnik, 1929, 152, 244; V. Kragl, Zgod. drobci ž. Tržič, 1936; F. Ropret, Um 1938/9, 76–7; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966; J. Curk, Topogr. gradivo 1967, II, 14; V, 2, 45, 57, 63; O. Šmid, Selca nekoč, 1973, 25; ZUZ 1974/6, 95; K. Rozman, Nove pridobitve NarG, 1976, 108–9 (z lit.); M. Benedik, Brezje, 1977; S. Mikuž, Umetnostnozgod. topogr. Grosupeljske krajine, 1978; nekrologi 1911: Carn. 227; LZg št. 72; S št. 72–3; Sn 270–2; Izv. Društva za kršč. um. 1913, 49–51. – Slika: DS 1913, 319. Žitko