Vurnik, Janez st. (1819–1889)

Vurnik Janez st., podobar, r. 28. avg. 1819 v Stari Oselici (nad Trebijo) cerkovnikovemu pomočniku Gregorju in Katarini r. Mežek, u. 2. marca 1889 v Radovljici. 1824 se je družina preselila na Dobravo pri Kropi. Oče ga je poslal v osn. šolo v Clc in potem (1830–2) v Ljubljano. 1833 je bil trgovski vajenec v Ajdovščini, nakar se je odločil za podobarstvo in bil 1834–40 učenec in pomočnik pri podobarju M. Goričniku v Radovljici. Tu je bil od 1841 samostojen podobar. Hišo si je 1843 preuredil v veliko uspešno delavnico (kasneje tudi po 20 pomočnikov), ki je s svojimi deli zalagala cerkve po Slovenskem, zlasti po Gorenjskem. Pravzaprav je bil samouk. Široko znanje si je pridobil največ s študijem sodobne tuje strokovne literature. Od 1846 je zbiral knjige z raznih področij (stavbarstvo, kiparstvo, um. teorija, um. predloge, vzorčne knjige, revialni tisk) in si ustvaril bogato knjižnico; podedoval jo je sin Janez (gl. čl.). S svojimi deli je sodeloval le na Obrtniški razstavi v Lj. 1844. Obljubi občinskih mož, da bo obiskal Londonsko svetovno razstavo 1862 in da bo razstavil svoj brezniški tabernakelj na Pariški razstavi 1878, se nista uresničili. Dolga leta je bil član društva Wiener Bauhütte (ustan. 1862). Bil je zaveden narodnjak, se družil z D. Trstenjakom in L. Tomanom. Izklesal je nagrobnika pesniku S. Jenku (1873, Kranj, Prešernov gaj) in domoljubu Lovru Pintarju (1876, Preddvor, župn. c.), njuna portretna medaljona na nagrobniku pa sta delo sina Janeza. S sinom je tudi sicer zelo veliko delal, zato je težko določati njun delež pri posameznih delih. Znan je bil po natančnosti in poznavanju zgod. slogov, zato so ga imenovali »prvaka med slovenskimi cerkvenimi stavbarji« (ZD 1889, 197). Delal je predvsem oltarno arhitekturo in cerkv. opremo (tudi prenavljal) v novoromanskem, novogotskem in novorenesančnem slogu, a se vseskozi trudil za čistost njihovih prvin in za slogovno usklajenost s cerkv. prostorom. Izvajal je tudi stavbna dela. Za prijatelja A. Samasso ml. je delal reliefe za zvonove.

Važnejša dela, večinoma za župnijske cerkve: Bohinjska Bela: vel in stranska o. (1848–50); Stražišče pri Kranju: veliki marmorni o. v podružni cerkvi (1851); Kranj: trije novogotski o. (pozneje odstranjeni) in druga cerkv. oprema (1854–5); Liboje: celotna cerkv. oprema (1859); Tržič: vel. marmorni o. v podr. c. (1860); Kamna Gorica: stranska o. (1860) in vel. o. (1863); Tržič: novogotski krstilnik idr. v ž. c. (1862); Blejski otok: tabernakelj, relief na menzi, prenova vel. o. idr. (1864); Naklo: vel. marmorni o. (1870); Cerknica: novogotska okna (1873); Dovje: vel. marmorni o., relief na menzi (1874); Radovljica: str. o. sv. Krvi, cerkv. oprema, prenova (1877); Breznica pri Radovljici: novoromanski vel. kamniti o. (s sinom, 1878); Rateče pri Kranjski gori: vel. o. (1879); Železniki: tabernakelj (1880); Kamnik: novorenes. vel. o. idr. (1881); Mojstrana: str. lesena o. (s sinom, 1881); Srednja vas v Bohinju: celotna cerkv. oprema (ok. 1870–1882); Rasule nad Ljubnim ob Savinji: vel. o. ( s sinom, 1882); Krtina pri Domžalah: novogotski vel. leseni o., stranska o. idr. (1887–8).

Prim.: r. (pod Burnik) in m. matice (ŠkALj); župnijski kroniki Ljubno (za Rasule) in Dob (za Krtino); Steletovo gradivo; Wurzbach (Wurnik, napačen r. datum); N 1844, 191; 1874, 128; 1876, 394; 1882, 199; ZD 1852, 196 (Murnik); 1855, 217–8; 1859, 207; 1860, 122; 1863, 205 (Smodnik); 1864, 209, 217; 1871, 36; 1873, 30, 382; 1874, 341; 1877, 187; 1878, 151; 1879, 197, 212–3, 348; 1880, 277; 1881, 69, 399; 1883, 52; 1884, 333; 1889, 116, 197, 236; BK 1857, 94–6; S., Tagespost (Gradec) 1862, št. 182 (napačen rojstni datum); Kirchenschmuck (Gradec) 1878, št. 2, priloga; Sn 1911, 270–1; V. Kragl, Zgod. drobci ž. Tržič, 1936. Žitko