Vurnik, France (1933–2023)

Vurnik France, pesnik, kritik in prevajalec, r. 2. dec. 1933 v Radovljici kamnoseku Alojziju in Heleni r. Kocijančič, živi v Ljubljani. Osn. šolo 1940–5 in nižjo gimn. 1945–8 je obiskoval v Radovljici, višjo gimn. 1948–53 v Kranju. Od 1953 je v Lj. študiral slavistiko (slov. in ruski jezik z literaturo). Po dipl. (1959) in vojaščini je bil 1961–72 novinar v kulturni redakciji Radia Lj. in 1972–4 Dnevnika, 1974–6 ravnatelj Slovanske knjižnice, 1976–9 vodja odd. za dopolnjevanje knjižnega fonda v NUK; od 1979 je novinar-komentator pri Radiu Lj. – Bil je tajnik Društva slov. pisateljev (1972–5), preds. odbora za gledal. dejavnost pri Kulturni skupnosti Sje (1974–7), preds. Društva gledal. kritikov in teatrologov Sje (1979–81). Kot član komisij oz. žirij (npr. za Prešernove nagrade, Borštnikovo srečanje – 1979 in 1983 bil oblikovalec programa) večkrat sodeluje pri ocenjevanju sodobnih gledal. dosežkov v Sji. – Za delo v radij. kulturni redakciji je 1966 prejel Tomšičevo nagrado.

S poezijo se je najprej predstavil v zborniku kranj. gimnazijcev Plamenica (1953), nadaljeval mdr. v Problemih (1964) in Snovanjih (1969, 1971–2), največ pa v Sd (od 1965) in Dialogih (od 1968). Objavil je pesn. zbirki: Pred zidom in onkraj (1969; ocene: J. Čar, Dialogi 1969, 591–2; M. Ogen, Sd 1969, 1054–9; D. Poniž, Prostor in čas 1970, 196–8; H. Vogel, NRazgl 1970, 13–4) in Vsegazavedanje (1972; ocene: V. Gajšek, Dialogi 1972, 742–5; I. Ilich, Knjiga 1972, 314–5; J. Pogačnik, Snovanja 1972, št. 4; H. Vogel, NRazgl 1972, 461). S svojim deklariranim humanist. sporočilom je domala polemično posegal v slov. pesniško razsmeritev na prehodu v 70-a leta in v bistvu potrjeval tisto smer, ki sta jo skušala utemeljiti T. Kuntner in H. Vogel. V močno refleksivni izpovedi se je namreč znova in zelo neposredno dotaknil sodobnih duhovnih in moralnih dilem. Za osnovo si je postavil tradicionalni svet vrednot, tradicijo je refleksiral skozi gorenjsko starožitnost (npr. Pogreb, Poroka, Krst – vse v zbirki Pred zidom…), ob tem pa se je zavedal, da so te stvari, za vedno mimo in da je neizbežno postavljen v moderni čas, ko mora sredi razklenjenosti vsega vsak sam spet ponovno določiti smisel svojega bivanja. V ospredje je stopilo spoznanje, da je svet v sebi sklenjen in da je sleherna misel na beg iz ujetosti zgolj samoprevara. Nenehna prisotnost poslednjih reči pa človeka opozarja na vrednost tistih trenutkov, ko samo lepota premaguje smrt.

Napisal je mladin. igro Pošta Balon (upr. v Mest. gl. Lj., 1963), dramat. Jenkovo novelo Jeprški učitelj (predv. na RTV Lj. 1969) in Suhodolčanov roman Najdaljša noč (izv. na Radiu Lj. 1981 in Skopje 1982). Za radij. lit. večere je prir. štev. slov. romane in pripravil veliko oddaj poezije (Literarni nokturno ipd.).

V. se najizraziteje posveča gledal. kritiki. Spremlja stilno izrazna prizadevanja v slov. gledal. snovanju, vrednoti tematske in izrazne prvine in specifične gledal. izraznosti. Začel je 1956 v Glasu Gorenjske (Radovljica, Linhart in Županova Micka, št. 96), nadaljeval v Tribuni (1957–8) in NSd (od 1961). Od 1962 sistematično spremlja gledališča (delno tudi film in televiz. igro) kot radij. kritik, od 1972 tudi kot stalni gledal. kritik Dnevnika. Izbor gled. kritik: Odmevi iz parterja (1984; oceni: T. Partljič, Delo 1984, št. 208; V. Predan, Sd 1984, 1076–7). Literarne ocene piše občasno v NRazgl (od 1958), NSd (od 1958), Rodno grudo (od 1963), Dnevnik (od 1972) in za radio; v njih odkriva tematske, idejne in stilne vrednote. – Piše knjiž. eseje, npr. o Pasternakovem romanu Dr. Živago (Sd 1968), o dramatiki B. Krefta (GL Mest. gl. Lj. 1964/5, 6–17) in spremne besede k leposl. knjigam, mdr.: B. Kreft, Kalvarija za vasjo (1961), I. Grahor, Življenje in smrt (1968, tudi ur.), M. Hace, Zadnji obisk (1968, tudi ur.), Majakovski (1972), Ševčenko (1976), M. Mejak, Portreti (1977, tudi ur.), I. Potrč, Na kmetih (1979), B. Zupančič, Sedmina (1979), J. Samec, Sen morja (1981, tudi ur.), M. Mikeln, Politično gledališče (1985).

Prevaja iz shrv., maked. in ruskega jezika, npr. prozo pisateljev: H. Seidbejli, Telefonistka (1964; skupaj z R. Ruparjem), S. Asanović, M. Lalić, S. Perović (vse Borec 1965), nekaj novel A. G. Matoša v antolog. izboru njeg. del Preste, sveže preste … (1973) in I. Bunina v njeg. knjigi Gramatika ljubezni in druge novele (1978); poezijo avtorjev: D. Vaarandi (Borec 1967), B. S. Okudžava (Borec 1968), An Tho, Than Haj, To Hieu (vse Sd 1968; iz rušč.), M. Franičević, D. Ivanišević, I. Goran Kovačić, A. Palmović, J. Polić Kamov (vse v knjigi Iz hrv. poezije, 1973); dramske tekste: B. Ivanov, Tri bežna srečanja (predv. na Radiu Lj. 1972), V. Arzenikov, Možne variante (upr. v Šentj. gledal. Lj. 1977; tudi čl. v GL Šentj. gledal. 1977/8, št. 1), S. Mihalkov, Pena (isto gledal. Lj. 1979; tudi čl. v GL Šentj. gledal. 1978/9, št. 4), T. Arsovski, Taksist (Radio Lj. 1980), N. V. Gogolj, Revizor (SNG Lj. 1981), A. V. Vampilov, Lov na divje race (Mest. gl. Lj. 1982; tudi čl. v knj. Borštnikovo srečanje 1982, 43–6). Prev. je tudi nekatere Leninove spise za ID II (1979). Iz oddaj Jezikovni pogovori, ki jih je ur. na radiu 1964–71, je izbral gradivo za dve knjigi z istim naslovom (1965, 1967). V sezonah 1964/5 in 1965/6 je ur. GL Mest. gl. Lj.

Prim.: osebni podatki; Moder, SLNP; SBibl; SGL; Delo 1966, št. 102 (RTV priloga); Knjiga 1969, 392–4 (intervju, s sliko); T. Kermauner, Dileme sodobnega slov. pesništva, 1971, 371–8; F. Pibernik, Med tradicijo in modernizmom, 1978, 269–82 (s sliko); M. Kramberger, Oblačila slov. cesarjev, 1982, 215–6. Pibernik