Vuk, Stanko (1912–1944)

Vuk Stanko, pesnik in pisatelj, r. 12. nov. 1912 v Mirnu pri Gor. tovarn. ravnatelju Antonu (gl. čl.) in Rozaliji r. Mužulin, u. 10. marca 1944 v Trstu. Zaradi bližine fronte je bil 1915–8 s starši begunec v Nazarjah na Štaj. Po vrnitvi je obiskoval osn. šolo v Mirnu, nižjo sred. šolo 1925–8 v Gor., trg. šolo (akad.) 1928/9 v Gor. in 1929/30 Lj., kamor je ušel čez mejo, po amnestiji od 1930 spet v Gor.; zaradi polit. poostritve je moral nazaj v 2. letnik, 1933 bil vpoklican k vojakom in maturiral šele 1934. Nato je štud. na fak. za polit. in diplomat. vede Cà Foscari 1934–8 v Benetkah in bil prom. z dis. o nar. manjšinah v Jsli. Služboval je pri istrski MD v Trstu, pomlad-poletje 1939 bil pri vojakih. 18. okt. 1940 so ga zaprli in ga na II. tržaškem procesu (2.–14. dec. 1941) kot voditelja kršč. socialistov obsodili na 15 let ječe (Fossana in Alessandria v Piemontu). Febr. 1944 mu je nem. oblast kazen izničila in vrnil se je v Trst. Pripravljal se je na odhod v partizane, a so ga v stanovanju neznanci ubili z ženo Danico (sestra Pinka Tomažiča), hkrati tudi Draga Zajca, ki je bil na obisku.

Kakor oče je bil tudi V. živo povezan z nar. obrambnim delom, se udeleževal skrivnih sestankov in tečajev krščanskosoc. skupine in zato vzdrževal zveze s Slovenci v Jsli. V gor. Alojzijevišču je s C. Kosmačem pisal v dijaški list Uporni veslar, sodeloval pri ileg. litograf. glasilih Tihe besede (1935), Gmajna (1936), Pisanice (1936), Brinjevke (1938), Malajda (1939) idr., z ital. verzi pa v študent. humor. glasilu »18« (Benetke 1937). – Pesmi je obj. v listih Družina (1929–30), DS (1935–6, 1939), LZ (1935), M (1935–7) in Dejanje (1939–40), v Pratiki (Gor. 1940), postumno so jih prinesli DS (1944), PDk (1950, št. 46; 1952, št. 66; 1953, št. 59) idr. Krhka lirika z natrganimi asociativnimi zvezami razodeva tanko občutljivost v dojemanju narave, večkrat drzno, surrealist. metaforičnost. – V-ova krajša proza je izšla v antologiji Slov. novele (1935: Dominik), M (1935–7), gor. Biblioteki za pouk in zabavo (1936: Človek; 1937: Hiša; 1939: Obisk v Brdih), S (1939, št. 48), Slov. domu (1940, št. 277), postumno v Slovenčevem kol (1945), Razgledih (1949), PDk (1951, št. 59: scenarij Rdečkasta prst), Besedi (1954). To so lirično ubrane novele, legende ali srečanja z ljudmi v dom. okolici in v krajih od planin do Istre. Poročal je o G. Papiniju (LZ 1935) in njegovih pogledih na B. Croceja (DS 1935), o povojni katol. ital. književnosti (DS 1936), napisal nekrolog A. Resu (M 1936). Iz zapuščine so bili obj. odlomki pisem ženi (prev. A. Rebula, Sidro 1953, št. 1) in očetu (prev. M. Matičetov, Slov. Jadran 1954, št. 12). Zbrano delo Zemlja na zahodu (1959; pesmi, proza, izbor pisem) sta pripravila L. Legiša (s študijo) in Matičetov (z bibl; ocene: M. Brecelj, Soča 1959, št. 48 in Primor. novice 1960, št. 4; M. Javornik, M (Trst) 1960, št. 12, 66–7; I. Juvančič, NSd 1960 647–51; A. Kocjančič, Nova pot 1960, 205–8). Izbora iz V-ovih pisem ženi sta izšla v knj. Scritture d’amore (Trst 1986, spr. esej F. Tomizza, opombe M. Matičetov) in Ljubezenska pisma (1986 spr. esej M. Košuta, opombe M. Matičetov).

Psevd.: Stanko Javor, Sergij Mantuani, Stanko. – Prim.: Zssl VI, VII (s sliko); F. Kalan-Kumbatovič, Sd 1935, 494, 496; T. Debeljak, DS 1944, 160; isti, Slovenčev kol 1945, 44 (s sliko); M. Matičetov, SPor 1946, št. 70 (tudi Razgledi 1947, 259–62); K. Bačer, ib. 1950, 140–4 (s pismi Bačerju); PDk 1950, št. 46 (s sliko); M. Samsa, ib. 1953, št. 59 (s sliko); ista, ib. 1954, št. 62 (s sliko); A. Rebula, Sidro 1953, št. 1, 10–5; Slov. Jadran 1954, št. 12; Tov 1954, 300; Novi list (Trst) 1955, št. 42; Srečanja 1973, št. 41/2, 42; J. Koren, PDk 1974, št. 59 (s sliko); T. Pavšič, ib. 1982, št. 256 (s sliko); Prim. novice 1974, št. 11. – Romansirana biografija: F. Tomizza, Gli sposi di via Rosetti (Milano 1986). Leg.

VUK Stanko, pesnik in pisatelj, r. 12. nov. 1912 v Mirnu pri Gorici, u. 10. mar. 1944 v Trstu. Oče Anton, ravnatelj zadružne tovarne čevljev, mati Rozalija Mužulin iz Medane. Stanko je bil četrti od sedmih otrok. Med I. svet. vojno so se Vukovi s tovarno vred preselili v Nazarje na Štajerskem. Po vojni so se vrnili v uničeni domači kraj in si čez nekaj let zgradili hišo. Osn. š. je V. obiskoval v Mirnu, nižjo sred. in trgov, v Gor. (1925–29), v Lj. trgov. akademijo (1929–30), nato spet v Gor. V srednješolskih letih je stanoval v Alojzijevišču, kjer sta s C. Kosmačem skupaj pisala v dijaški list Uporni veslar. Vukove je faš. oblast preganjala. Zadrugi je vsilila komisariat in 1929 so V-ovega očeta odslovili. Takrat je V. zbežal v Jslo. V Lj. je prišel v družbo mladih ljudi, ki so se navduševali za krščanski socializem. Z njimi je sodeloval pri reviji Ogenj, katere sotrudniki so bili E. Kocbek, M. Kranjec, M. Brecelj idr. Zaradi prebega v Jslo je bil V. v odsotnosti obsojen in se je lahko vrnil domov šele po amnestiji 1930. 1933 je moral k vojakom v Terni, Perugio in nato v Lodi, 1934 pa je v Gor. maturiral. Na U Ca' Foscari v Benetkah je študiral polit. in diplomatske vede (1934–38) ter promoviral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jsli. V letih študija se je pobliže seznanil z A. Resom, prof. srbohrv. in ruščine na beneški univ., med študenti pa z Goričanom G. Malnijem, s katerim je sodeloval pri humoristični publikaciji »18«. Sodeloval je tudi pri ilegalnih ciklostiliranih glasilih Tihe besede (1935), Gmajna (1936), Pisanice (1936), Brinjevke (1938), Malajda (1939) in drugih. Bil je v stikih z raznimi slavisti in literati, med njimi so bili K. Bačer, B. Fatur, F. Bevk, B. Pahor in M. Matičetov. V Gor. je obiskoval podravn. malega semenišča dr. I. Juvančiča, s katerim si je tudi dopisoval. S somišljeniki je obiskoval duhovnika in poslanca V. Ščeka v Avberju. Zbirali so se tudi na raznih sestankih, tako npr. na Sv. Višarjah in na Kovku pri Otlici. – Po doktoratu se je V. naselil v Trstu. Zaposlil se je v pisarni msgr. B. Milanovića, ki je vodil knjigarno in založbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu, obiskoval po deželi zaupnike, se pri oblasteh zavzemal za slov. založbe, tiskarne ipd. V-ova kult. in polit. dejavnost se je vseskozi opirala na ideal krščanskega socializma. Apr. 1939 je bil poklican k vojakom, poslan v Abruce in bil čez nekaj mesecev odpuščen. 6. jun, 1940 se je poročil s Tržačanko Danico Tomažič, sestro mladega komunista Pina Tomažiča. Okt. istega leta so ga faš. aretirali. Preživel je leto dni v tržaškem zaporu Coroneo. Na drugem tržaškem procesu je bil med 60 obtoženci, katerim je sodilo Posebno sodišče za zaščito države. Obtožilo ga je protifaš. delovanja, širjenja slov. knjig, izdajanja dijaških listov, vohunstva in prevratništva ter ga obsodilo na 15 let ječe. Iz tržaških zaporov so ga premestili v Fossano v Piemontu. – Iz V-ovega jetništva se je ohranilo svojevrstno pričevanje, okrog 400 pisem, list(k)ov in dopisnic, naslovljenih na ženo Danico, nekaj na starše oz. očeta. Pisal jih je v it., ker drugače ni smel. Izbor pisem je izšel 1986 (Scritture d'amore, v slov. prevodu Ljubezenska pisma). Ohranili so se tudi zvezki s podrobnimi načrti (knjigarna v Trstu, filmsko podjetje, štirinajstdnevnik ipd.), ki pričajo o V-ovem snovanju in upanju na boljše čase. Jan. 1944 so ga iz Fossana preselili v Alessandrio, že febr. pa mu je nemška oblast kazen izničila in ga poslala v Trst. Ko so ga naposled izpustili, se je začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. mar. 1944 so trije neznanci ustrelili njega, ženo in dr. Draga Zajca, ki se je tistega večera mudil v njunem stanovanju. Iz okoliščin in podatkov je razvidno polit. ozadje trojnega umora; kdo so bili neznanci, ki so ga izvršili, pa je še vedno skrivnost. - Fulvio Tomizza je tragično V-ovo usodo dokumentirano obdelal v romanu Gli sposi di via Rossetti (1986). Roman je izšel tudi v slov., hrv. in romunskem prevodu. Na začetku pisatelj pojasnjuje, da snov zadeva narodno skupnost, katere mnenje o zločinu je bilo in je še deljeno. V sklepnem delu (str. 183–94) pa na podlagi pisnih in ustnih pričevanj navaja troje možnih krivcev (bela garda, partizani, plava garda). O V-ovi smrti dokumentirano razpravlja tudi Miran Košuta v spremnem eseju k Ljubezenskim pismom (str. 259–76). Prej in pozneje je o zadevi izšlo več člankov. V sezoni 1990/91 je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo lepljenko iz V-ovih pisem Tako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede (izbor Tone Partljič, izvedba Tone Kuntner), Drama SNG Lj. pa Partljičevo dramo Kakor pečat na srce (gl. Gledališki list, str. 180–98). – V-ovo liter. delo ni obsežno, saj šteje 35 objavljenih pesmi in 19 proznih tekstov, v glavnem črtice ali samo skicirana besedila. Njegove prve pesmi so izšle 1929 v mesečniku Družina, pozneje je objavljal v Domu in svetu (1935–36), Ljubljanskem zvonu (1935), Mladiki (1935–37), Dejanju (1939–40) in v gor. Pratiki (1940). Nekaj pesmi je izšlo postumno v Domu in svetu (1944/II), Prim. dnevniku (1950, št. 46; 1952, št. 66; 1953, št. 59) in drugje. – V zgodnjih pesmih prehaja V. od mladostnega intimizma k socialno obarvanim motivom. V njegovi poeziji se čustveno razpoloženje izraža po podobah vetra, zvezd, vodá in borov, pomladi in jeseni, domače zemlje od Krasa in Vipavske doline do Brd, večkrat v lirskih miniaturah in v razdrobljenem slogu (npr. Zvečer, Pomlad, Sabotin, Pastirska, Februar). O svojem kratkem, nervoznem slogu je V. sodil, da ni v njem nič napačnega, predvsem zato, ker pri svojih pesmih ne pazi, kako je napisal, ampak kaj. »Morda pa so ti kratki, stisnjeni stavki edini adekvatni meni in mojemu svetu.« V njegovem pesniškem izražanju je marsikje zaznaven Zupančičev in Gradnikov vpliv, ali pa reminiscence iz poezije A. Vodnika in S. Kosovela. Nekatere pesmi (npr. Grm, Oblak) »družijo modernost s preprostostjo in zemeljsko nazornostjo podobe, ki ni bila nikoli daleč od ljudskega oblikovanja« (Legiša). Ljudski ton in arhaiziran izraz se kažeta zlasti v Križevem potu. V V-ovi liriki odkriva L. Legiša tenko pesniško žilo, večkrat krhko gradivo, neenakomerne sestavine, zraven pa pretanjeno občutljivost, ob kateri so se zaprle nove, emocionalno pretresljive podobe. – V-ova proza je rasla iz podobnih osnov kakor poezija. Prvi objavljeni tekst je Dominik (Slov. novele 1935) z motivi domače pokrajine in njenih judi. Istega leta je v Mladiki izšla črtica Romarja, opis poti v hribe in na Sv. Višarje. Romarski motiv je V. oblikoval tudi v besedilih Višarska legenda (Mladika 1937) in Madona sclava (Brinjevke 1938), v slednji s poudarjeno narodnoobrambno mislijo. V Mladiki so 1936 izšle še črtice Pismo iz Benetk, Povratek na Kras in Naše življenje. Novela Hiša (Biblioteka za pouk in zabavo 1937) obravnava boj kmečkega človeka z zemljo. 1939 sta izšla potopisno zasnovana spisa Obisk v Brdih (Biblioteka za pouk in zabavo) in Iz istrske vasi: Kubed in njegovi ljudje (Slovenec 26. II. 1939). Po V-ovi smrti so v periodičnem tisku izšla še besedila Lepa Vida, Balada o čevljarskem vajencu in scenarij Rdečkasta prst. V-ovo literarno delo sta za knjižno objavo pripravila M. Matičetov in L. Legiša v zborniku Zemlja na zahodu (1959). Na zbirko krajših proznih sestavkov z istim naslovom je mislil že sam V., toda načrta ni mogel uresničiti. Urednika sta v zbornik vključila še nekaj nedokončanih ali nedodelanih in dotlej neobjavljenih proznih sestavkov (črtice, legende, opisi srečanj z ljudmi iz domačega sveta od gor do Istre). – O V-ovi prozi sodi M. Košuta, da učinkuje veliko bolj zaključeno in organsko kakor njegova poezija in da je »v hrepenenjskih, socialnih, potopisnih, pejsažnih, narodnostnih in drugih temah še marsikaj svežega, motivno zanimivega in razgibanega, pa predvsem Vukovega, da bi v slovenski literarni zgodovini zaslužilo pozornejše obravnave«. – Posebna zvrst V-ovega pisanja so njegova pisma iz ječe. Nekaj odlomkov iz pisem ženi je izšlo 1953 (prev. A. Rebula), pismo očetu 1954 ( prev. M. Matičetov), 35 pisem pa je bilo vključenih v antologijo Zemlja na zahodu. Dobra tretjina celotnega epistolarija je izšla 1986, in sicer v izvirniku z naslovom Scritture d'amore (spremni esej F. Tomizza, izbor in opombe M. Matičetov) in v slov. z naslovom Ljubezenska pisma (prevod Vida in Milko Matičetov, spremni esej M. Košuta). V-ova ljubezenska pisma, napisana v tujem jeziku, so nenavaden dokument slovenske epistolarne literature. V njih je ljubezenska tema najpomembnejša, ni pa edina. Kakor v poeziji in prozi so tudi tu prisotne druge teme, npr. religiozna, krajinarska in literarna. M. Košuta dokazuje, da sodijo Ljubezenska pisma po slogu in jeziku v epistolarno književnost, in meni, da njihova literarnost »naravnost kliče po književnozgodovinskem prevrednotenju, ki bi korespondenco organsko pridružilo Vukovemu pesniškemu in proznemu delu«. Marsikaj pomembnega je ostalo v V-ovi zapuščini, tako tudi ital. prevod pesnitve Dvenadsat' (I dodici) ruskega pesnika A. Bloka in slov. prevod Sarovanovega spisa Sedemdeset tisoč Armencev s spremno besedo. Iz nje navaja M. Brecelj v svoji oceni Zemlje na zapadu (Knjiga zapečatena s krvjo) nekaj misli, ki pričajo o V-ovi neomajni veri v slovenstvo: »Kot Armenci smo tudi mi Slovenci majhen narod, narod, ki se bo rešil le, če bo veroval v svoje človečanstvo, v dostojanstvo vsakega posameznika, če bo z obupno vero kričal skozi temo sodobnosti svoje slovenstvo. Odreči se slovenstvu pomeni za nas... izprazniti se svoje najžlahtnejše vsebine, svojega najslajšega soka, pomeni izroditi se, izneveriti se nalogi, ki nam je od vekomaj začrtana na pozornici zemlje.« V. je objavil štiri literarnozgodovinske ocene in članke: Giovanni Papini, La pietra infernale (LZ 1935, 527), Papini o sodobniku Croceju (DS 1935, 229–32), Povojna katoliška italijanska književnost (DS 1936, 232), Profesorju Alojziju Resu v slovo (Mladika 1936, 270). Nekaj V-ovih pesmi je izšlo v it. in franc. prevodu, črtica Lepa Vida v hrv. – Psevdonimi: Stanko, Steno, Stanko Javor, Sergij Mantuani.

Prim.: Arhiv družine Vuk v Mirnu; Bibliografski oddelek NUK; dokumentacijski oddelek GorMuz; SBL IV, 643–44; F. Kalan-Kumbatovič, Sd 1935, 494, 496; T. Debeljak, Pesniki ob meji (Vuk, Balantič, Piščanc), DS 1944/I, 180; Isti, Slovenčev koledar 1945, 44 s sl.; M. Matičetov, Stanko Vuk, SPor 23. mar. 1946 in Razgledi II/ 1947, št. 6, 259–62); B(ačer) K(arel), Iz pisem Stanka Vuka, Razgledi 1950, 140–43; M. Samsa, Ob deveti obletnici S. Vuka in D. Tomažič, PBk 10. mar. 1953 s sl.; Ista, Stanko Vuk. Ob desetletnici njegove smrti, PDk 13. mar. 1954 s sl.; A. Rebula, Pisma ženi, Uvod, izbor in prevod, Sidro 1953, št. 1, 10–15; Č(rtomir) Š(inkovec), Stanko Vuk (Ob desetletnici), Tov 1954, št. 11 s sl.; M. Matičetov, Vukovo pismo očetu (prevod iz it.), SlovJ 19. mar. 1954; Isti, K objavi »Iz zapuščine Stanka Vuka«, Beseda 1954, št. 4–5; Ob 11–letnici tragične smrti Stanka Vuka, NL 10. mar. 1955 s sl.; L. Legiša, Tragična zgodba Stanka Vuka, Zemlja na zahodu, Koper 1959, 5–58; M. Brecelj, Knjiga zapečatena s krvjo, PrimN 20. jan. 1960 s sl.; S. Plahuta, Ob 30-letnici smrti dr. Stanka Vuka, Sreč 8/1953, št. 41/42, 42; F. J., Njun zadnji dan, NL 10. apr. 1974; Ob 30-letnici smrti dr. Stanka Vuka, PrimN 8. mar. 1974; J. Koren, PDk 1974, št. 59 s sl.; Trojni umor v Trstu, PrimN 15., 22., 29. avg. 1975; T. Pavšič, Pesnik in politik dr. Stanko Vuk (Ob 70-letnici rojstva), PDk 21. nov. 1982 s sl.; M. Košuta, Žlahtni klic ljubezni (Ob 40-letnici smrti S. Vuka in žene), PDk 8. mar. 1984; D. Mevlja, Stanko Vuk, Tov 5. apr. 1984; J. Vidic, Trojni umor v Trstu (Ob 40-letnici zločina), PrimN 16. mar. 1984; F. Tomizza, Pisma S. Vuka (prev. J. Zlobec), Sd 1935, št. 12; G. F. Colombo, Sposi senza confini, Sabato, n. 10, 1986; J. Milič, Neznano kam ali v... slovenske arhive?, Delo 24. apr. 1986; F. Tomizza, Prefazione, Scritture d'amore, ZTT, Trieste 1986, 5–22; M. Košuta, Vstajenje srca (spremni esej), Ljubezenska pisma, ZTT, Trst 1986, 259–98; Vstajenje srca, Delo (KL), 27. mar. 1986; K. Humar, Povest o tragični ljubezni dveh mladih zakoncev, KatG 3. mar. 1986; M. Vertovec, Gli sposi di via Rossetti, tragedia di una minoranza, NMat 13. in 27. mar. 1986; N. P., Zakonski pogovor v pismih, Družina 1986, št. 5; Anketa o Tomizzovi knjigi Poročenca iz ulice Rossetti, M(Trst) 1986, št. 5–6, 70–72; J. Vilfan o stikih z Vukom v Tomizzovih Mladoporočencih, PDk 17. maja 1987; Z. Zavadlav, Nerešena uganka o uboju v ulici Rossetti, KatG 9. in 16. maja 1991.

L. B.