Vuk, Anton (1883–1967)

Vuk Anton, zadružni in prosvetni delavec, r. 10. jan. 1883 v Mirnu pri Gorici čevljarju Antonu in Jožefi r. Klančič, u. 22. dec. 1967 v Šempetru pri Gorici. Izučil se je čevljarstva, z brati prevzel očetovo delavnico, a moral obrt zaradi bolezni opustiti in postal tajnik pomožne bolniške blagajne. Usposobil se je za knjigovodjo, se učil glasbe (pri Danilu Fajglju) in režije, orglanja in pevovodstva, se vključil v Krekovo kršč. soc. gibanje. 1904 je sodel. pri ustan. katol. Del. prosvetnega društva v Mirnu in ga nato vodil, ustan. mlad. pevski zbor in 1908 telovadni odsek, vodil dramsko in pevsko delo v Mirnu, Orehovljah, Rupi in na Vrhu. 1905 je postal organist v Mirnu, 1911 ravnatelj Čevljarske zadruge. Zaradi ital. fronte je 1915 organiz. preselitev zadruge, delavcev in njihovih družin (ok. 1200 ljudi) v Vrbovec pri Mozirju in okolico, po vojni poskrbel za vrnitev. V brošuri Memorie sul mio servizio prestato al Consorzio produttivo fra calzolai di Merna … (Miren 1930) je dokumentirano ovrgel lažne argumente, s katerimi ga je fašistična uprava 1929 odpustila iz zadruge, in si s tožbo pridobil odpravnino. Potem je bil pri tovarni orgel Sv. Cecilia v Gor., se preživljal s kokošjerejo in sadjarstvom, imel trgovino s čevlji v Gor., bil knjigovodja v Trstu in Gor. Aprila 1941 je bil aretiran, v ital. zaporih in taboriščih, 1943 pobegnil in se v Umbriji pridružil jsl partizanom (bataljon Tito v brigadi Gramsci). Aprila 1944 se je vrnil domov, 1945–7 imel trgovino z usnjem, nato bil do upokojitve 1952 računovodja v tovarni čevljev Jadran v Mirnu. – Brat Franc (r. 15. maja 1897 v Mirnu, u. 1. jul. 1968 v Šempetru pri Gor.), trgovec s čevlji, se je posvečal podeželskim odrom, knjižnicam in športnim društvom (gl. Naš čolnič 1924, 240). Dramatiz. je Bevkove spomine Mrak za rešetkami (1958), za zbornik Leto vere (1968) prispeval krajši prispevek Dolgujemo jim hvaležnost.

Prim.: spis M-32/3 v Gor. muzeju (grad Kromberk); Gabršček II, 508, 560; R. Bednarik, Gor. srečanja 1967, 72–3; isti, PDk 1967, št. 304; isti, Novi list (Trst) 1968, št. 677 (s sliko); Jugoslavi in Umbria, Perugia 1972; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Gor., 1982, 126, 137, 158. – Za Franca: F. Bevk, Primor. novice (gor. izd.) 1968, št. 30; Novi list 1968, št. 702. Brj.

VUK Anton, zadružni, politični in kulturni delavec, r. 10. jan. 1883 v Mirnu, u. 22. dec. 1967 v bolnišnici v Šempetru pri Gor. Oče Anton, čevljarski mojster, mati Jožefa Klančić. Ljud. š. je obiskoval v Mirnu, v očetovi delavnici pa se je izučil za čevljarja. Zaradi pljučne bolezni je obrt moral opustiti, obiskoval je knjigovodski tečaj in se pri D. Fajglju v Gor. učil glasbe (orglanje in pevovodstvo), prav tako se je seznanil z režijo. Postal je tajnik Pomožne bolniške blagajne, ustanovil je mladinski pev. zbor, delal je v telovadni organizaciji Orel in abstinentskem društvu. Pevsko in dramsko delo je poleg domače vasi vodil še v Orehovljah, Rupi in na Peči. 1905 je postal organist v Mirnu, 1911 pa se je zaposlil v mirenski Čevljarski zadrugi najprej kot knjigovodja in še isto leto postal ravn. V. se je pri svojem javnem delu vključil v gor. krog krščanskih socialcev, se seznanil z J. E. Krekom in se doma na Goriškem povezal zlasti z mirenskim župnikom, sicer dežel. poslancem I. Rojcem ter zdravnikom A. Brecljem. Po izbruhu prve svet. vojne je Čevljarska zadruga, čeprav s skrčenim in priučenim osebjem, prevzela veliko vojaško naročilo. 1915 je ravn. V. vodil preselitev celotne zadruge v Vrbovec pri Mozirju na Štajerskem, kjer je ponovno začela obratovati in še naprej izvrševala vojaška naročila. Mirenska begunska kolonija je skupno z delavci zadruge in njihovimi družinskimi člani štela nad 1200 ljudi. 1916 je bil podvržen postopku civilnih in vojaških oblasti, češ da je v zadrugi zaposlen marsikdo, ki ni nujno potreben in se tako izogiba vojaški službi. Po večmesečni temeljiti preiskavi je bil 1917 oproščen. – Že poleti 1918 je V. poskrbel za začetek obnovitvenih del na poslopju čevljarske zadruge v Mirnu, stroje pa so prepeljali nazaj šele 1921. Njeno finančno stanje se je kljub dolgovom proti koncu desetletja postopoma izboljševalo, ravn. V. je bil apr. 1929 odpuščen, novo vodstvo, ki je bilo v it. rokah, pa je tako slabo gospodarilo, da je zadruga 1930 šla v stečaj. Od nov. 1929 do apr. 1931 je bil zaposlen kot knjigovodja in računovodja v tovarni orgel Zitzmann&Jeschek v Gor., ki se je v tem obdobju spremenila v družbo Cecilia. Po odpustu iz zadruge je bil nekaj časa z I. Krpanom družabnik trgovine čevljev Alpina v Gor., kasneje pa se je v Mirnu ukvarjal še s kokošerejo in sadjarstvom. Kot ključar božjepotne c. na Mirenskem Gradu je skrbel predvsem za reševanje denarnih zadreg v zvezi z obsežno obnovo po prvi svet. vojni. – V času med obema vojnama se je posvečal zlasti polit. in narodnoobrambnemu delu, npr. kot član gor. pokraj. odseka Narodnega sveta v l. 1918, bil je tudi odbornik polit. društva Edinost v Trstu, po razkolu 1923 je postal podpreds. kršeanskosocialno usmerjenega društva Edinost v Gor., načeloval je gor. Zadružni zvezi. Po razpustu vseh slov. polit., gosp. in kult. ustanov je še dalje delal ilegalno v katoliški struji na Primorskem, tako v gor. Pokraj. odboru in Vrhovnem svetu za Goriško, Tržaško, Istro in reško področje, v skupnem organu, liberalno-katoliškem Narodnem svetu je bil podpreds. V znanem sporu med J. Kraljem in E. Besednjakom je pritegnil s slednjim, a je kljub težavam delal predvsem na terenu in vzdrževal stike zlasti z A. Rutarjem v Gor., B. Milanovićem v Trstu, V. Ščekom na Krasu, A. Cuffolom v Beneški Sloveniji ter s Kanalsko dolino. Sodeloval je pri tajnih shodih na Kuclju, Trstelju, Vitovljah, Mengorah in ina Višarjah, kjer so pod pretvezo romanj ali nastopov pev. zborov skrbeli za narodnoobrambna srečanja slov. ljudi, zadolžen je bil za razpečevanje slov. knjig iz izdaj gor. založb po podeželju. Kmalu po napadu na Jslo, apr. 1941, je bil aretiran in poslan v zapor Coroneo v Trstu, kot polit. interniranec je nato prebil vojni čas v Bonifici pri Pisticciju, na otoku Ustica in v Castello Montalbano pri Firencah. Avg. 1943 je bil obsojen pred vojaškim sodiščem kot pobudnik upora v taborišču, a je bil ob kapitulaciji It. osvobojen iz zapora. Spet 1943 je zbežal v Apenine in se v bližini Norcie (Umbrija) pridružil sorodnikom; skupaj so pomagali pobeglim internirancem in pripadnikom odporniškega gibanja, zlasti še borcem jsl. bataljona Tito. Apr. 1944, kmalu po tragični smrti sina Stanka (gl. čl.), se je vrnil domov v Miren, maja 1944 je bil skupaj z ostalimi vaščani izseljen iz vasi. Iz begunstva v Gor. se je vrnil domov maja 1945. V času ZVU. 1945–47 je odprl v Mirnu trgovino z usnjem, hkrati pa je delal na polit. področju, zlasti si je prizadeval za priključitev Primorske k Jsli. V ta namen je obnovil stike z A. Cuffolom v Beneški Sloveniji ter za delegacijo na pariški mirovni konferenci preskrbel narodopisno, zgod. in statistično gradivo. Sestavil je resolucijo obč. Miren za zavezniško razmejitveno komisijo, ki je obiskala vas 1946. Okt. 1947 je bil med soustanovitelji obnovljene čevljarske zadruge v Mirnu, ki se je kasneje preobrazila v tovarno čevljev, in v njej do upokojitve 1952 služboval kot knjigovodja. 1950 je bil izvoljen za odbornika OLO Gor. in je to dolžnost opravljal dve leti. Jeseni 1952 so z nenačelnimi in neresničnimi napadi v časniku Nova Gorica, najverjetneje na namig uradnih polit. krogov, preprečili njegovo ponovno izvolitev. – Zadnje življenjsko obdobje se je ukvarjal predvsem z upravljanjem manjše družinske kmetije, aktivno je delal v Društvu upokojencev, s svojim strok. upravnim znanjem je domačinom uspešno reševal prošnje za pokojnine. Do visoke starosti, dokler so mu dopuščale moči, je sodeloval v upravi trž. NL, za katerega je pripravljal letno bilanco. Urejal je tudi osebni arhiv z listinami, pomembnimi za polpreteklo zgod. gor. Slovencev, in zasnoval načrt spominov, ki jih pa žal ni dokončal. Sestavil je več temeljitih pregledov zgod. čevljarstva, od katerih je bil zadnji iz leta 1957 tudi v celoti objavljen (Zgodovina čevljarstva v Mirnu, NL 4. jul.-8. avg. 1985). Predvsem pa je bil v pogovorih s sorodniki in prijatelji neizčrpen vir podatkov o preteklosti domačega kraja in Goriške, pri čemer je vedno izkazoval visok narodni, demokratični in socialni čut. Od obdobja Avstroogrske in časa fašizma pa do nastanka druge Jsle je aktivno posegal v javno življenje na Primorskem, bil mnogokrat oviran in preganjan, a je vse težave premagoval z optimizmom, delavnostjo in v življenje naravnanim krščanskim prepričanjem.

Prim.: Zapuščina A. Vuka v Mirnu; Polde Kemperle, rkp. Kronika mirenske Čevljarske zadruge, pisana na gradu Vrbovec 1. 1917 (v zapuščini A. Vuka); A. Vuk, Memorie sul mio servizio prestato al Consorzio Produttivo fra Calzolai di Merna, dal 15 gennaio 1911 al 13 aprile 1929 e sull'andamento della azienda nel periodo suddetto, Merna 1930; Gabršček II (1934), 508, 560; Nova Gorica 28. nov. in 12. dec. 1952; S. Vuk, Zemlja na zahodu, Koper 1959, passim; PDk 1. dec. 1967 (osmrtnica); Delo 24. dec. 1967 (osmrtnica); PDk 24. dec. 1967; GS 1967, št. 9–10, 72-73; NL 4. jan. 1968; Gosp 12. jan. 1968; Goriški zbornik, Lj. 1968, 118; PDk 6., 7., 11., 12., 13. avg. 1970; NL 4. jan. 1973; M. Waltritsch, Slovensko bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Gor. 1982, 126, 137, 158, 393, 419; J. Beltram, Tukaj je Jugoslavija, Koper 1983, 132–38; TKol 1984, 110–15; 1985, 95–100; F. Tomizza, Gli sposi di via Rossetti, Milano 1986, pass.; S. Vuk, Ljubezenska pisma, Trst 1986, pass.; Isti, Scritture d'amore, Trieste 1986, pass.; Mirenski Grad pri Gorici, Miren 1986, 11; SBL IV, 641; F. Tomizza, Mladoporočenca iz ulice Rossetti, Trst 1987, pass.; NL 24. dec. 1987; A. Pust, Mirenski Grad pri Gorici, Miren 1991, 13.

M. V.