Vuga, Ciril Metod (1875–1922)

Vuga Ciril Metod, organizator, r. 21. apr. 1875 v Solkanu pokraj. obhodniku Justu in Katarini r. Bratuž, u. 12. jul. 1922 v Gorici. Osn. šolo, gimn. in bogoslovje (1895–9) je obiskoval v Gor., kamor se je kmalu po r. preselil s starši, 1899 bil ord. Bil je 1899–904 kaplan v Kobaridu, 1904–7 kurat v Batah, 1907–10 stolni vikar v Gor., 1910–5 župnik v Podgori pri Gor.; odtod odšel s farani v begunstvo na Nižjeavstrijsko (Gmünd, Bruck a. d. Leitha). Konflikt z glavarjem ob uveljavljanju pravic beguncev ga je iz Brucka pregnal v Prago, tu je obiskoval po čeških in moravskih kmetijah razkropljene Slov., pa tudi Hrvate in Furlane. Ob koncu vojne se je zatekel v Gor. k usmiljenim bratom, od tu upravljal 1919–21 fare Ločnik, Podgora in Pevma, bil nato ekspozit v Harijah pri Ilir. Bistrici, a se je bolan moral vrniti v Gor.

V bogoslovju se je seznanil z idejami J. E. Kreka in se jim ves predal, se uvrstil med vidne socialne, izobraževalne in narodnostne delavce v kršč. soc. gibanju na Gor. Uveljavil se je kot odličen govornik in organizator; govorniški dar je kazal že v srednji šoli, pozneje pridige skrbno pripravljal, se jih učil in slovel kot najboljši govornik v škofiji. V Kobaridu je ustan. Katol. slov. izobraž. društvo ter Katol. slov. polit. in gospod. društvo za kobariški okraj. Podobno izobraž. društvo je vodil tudi v Podgori in še podružnico Slov. straže. Delo Marijinih družb v Batah, Gor. in Podgori (nekatere sam ustanovil) je obogatil s socialno vsebino. Okt. 1918 je postal član gor. pokraj. odseka Nar. sveta. V težkih časih (sept. 1918 – jesen 1919) je z M. Brajdo ur. nekaj št. Goriške straže. – Poleg socialnih člankov (Del. prijatelj, Prim. list, NČ – pretežno anonimno) je napisal v semenišču daljšo študijo Deset božjih zapovedi in soc. vprašanje ter pesem s svetopis. motivom Visoka pesem (oboje neobj.); 1897 naj bi v Gor. izšla V-ova knjižica Sv. Frančišek Asiški (prim. M 1922, 276). Pesmi, v katerih je čutiti močan Gregorčičev vpliv, je obj. v V (1896–900) in A (1896–7), nato pod psevd. Ciril Strahota le še v Gor. straži (1919, št. 13) in Kol (Gor. 1920); nekaj jih je postumno prinesla M (1922, 276, 364–5). Moralistična črtica Iz življenja moderniča je izšla v Zori (1899, psevd. Kazak Salop). – Zanimanje in navdušenje za ukrajinstvo je poleti 1896 pobudilo ustan. pobratimskega krožka Kazaška zaporoška sič, v katerem so bili »Kazaki« V. (Salop), J. Abram (Bajda), A. Brecelj (Bogdan) in častni hetman Krek (Ostap), čez čas še F. Pavletič (Stereženko). Z Abramom je V. zložil Siško himno, ki jo je uglasbil L. Šonc (gl. Mentor 1926/7, 109–13, 151).

Prim.: r. matice (ž. urad Solkan); Bibl JLZ; Gabršček II, 521, 560; Hilfskomittee f. d. Flüchtlinge aus dem Süden …, Dunaj 1917, 119; Folium periodicum gorit. 1922, 66; Gor. straža 1922, št. 30; S 1922, št. 158; S. Stanič, Zgod. drobtinice iz Podgore … 1926, 18–9; Vrednote (B. Aires) 1957, 59–60; KGMD 1968, 114 (s sliko); Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom, 1983, 203. – Slika: Kol (Gor.) 1923, 81. Brj.

VUGA Ciril Metod, duhovnik, organizator, r. 21. apr. 1875 v Solkanu, u. 12. jul. 1922 v Gor. Oče Just, pokraj. obhodnik, mati Katarina Bratuž. Gimn. in bogoslovje je obiskoval v Gor., posv. 1899. Kaplan v Kobaridu 1899–1904, kurat v Batah 1904–07, stolni vikar v Gor. 1907–10, 1910–15 župnik v Podgori, nato je odšel s farani v begunstvo (Gmünd, Bruck). Potegoval se je za pravice beguncev, zato ga je glavar pregnal v Prago, od koder je obiskoval razkropljene Slov. in Hrv. Po vojni spet v Gor. pri usmiljenih bratih, od tu je upravljal tri fare: Ločnik, Podgoro in Pevmo (1919–21). Nato ekspozit v Harijah pri Ilir. Bistrici. Bolan se je vrnil v Gor. in tu umrl. – Med šolanjem je nastalo prijateljstvo z J. Abramom in A. Brecljem. Navdušili so se za socialne ideje J. E. Kreka, kakor tudi za vse, kar je bilo slovan., zlasti za ukrajinščino. 1896 so ustanovili pobratimski krožek Kazaška zaporoška sič. Dodali so si imena Vuga-Salop, Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, častni hetman pa je bil Krek-Ostap. Abram je začel prevajati Ševčenka, V. pa je skupaj z njim zložil Siško himno, ki jo je uglasbil L. Šonc. Na Goriškem se je V. izkazal kot odličen govornik in organizator. V Kobaridu je ustanovil Kat. slov. izobraževalno društvo. Podobno društvo je vodil tudi v Podgori. Marijinim družbam, ki jih je vodil v Batah, Gor. in Podgori, je dal pečat socialne vsebine. 1918 je postal član gor. pokraj. Narod. sveta. Nekaj časa je bil ur. Goriške straže. Pisal je socialne članke, pesmi je objavljal v Vrtcu in Angelčku. Nekaj pesmi je po smrti objavila Mladika 1922. Neobjavljena je ostala daljša študija Deset božjih zapovedi in Visoka pesem, oboje je napisal v semeniških letih. V pesmih je čutiti močan Gregorčičev vpliv. Prezgodnja smrt je prekinila njegovo bogato delo.

Prim.: SBL IV, 639–40 in tam navedena liter.; Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom, 1983; KolGMD 1968, 114 s sl.; S. Stanič, Zgod. drobtinice iz Podgore, 1926; Folium periodicum goritiense 1922.

Jok