Vrtovec, Venčeslav Marija (1894–1988)

Vrtovec Venčeslav Marija, nabožni pisec, r. 12. sept. 1894 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini kmetu Francu in Mariji r. Črnigoj, živi v Ljubljani. Po pripravnici v Alojzijevišču in semeniški gimn. 1906–14 v Gor. je moral 1914 k vojakom, pa kadetskem izpitu dodeljen 7. lov. bat. v Borovlje, 1915 na goriško fronto, i. l. se javil v šolo za letal. opazovalce v Dunaj. Novo mesto, odtod kot poročnik poslan v Divačo, že spomladi 1916 opravljal izvidn. polete. Maja 1917 je bil v zračnem dvoboju ranjen (gl. Bg 1921, 109–13, 145–8) in se zdravil v Lj. Nov. 1918 je vstopil k jezuitom v Št. Andražu na Kor., maja 1919 prišel v Zgb, tu 1920–2 in v Innsbrucku 1922–3 štud. filoz. Nato je bil 3 leta v malem semenišču prefekt ter prof. nem. in telovadbe v Travniku, potem štud. teologijo v Louvanu (Belgija), 1928 bil ord., 1930 še opravljal 3. aprobacijo v Drongenu blizu Genta. 1931 je prišel v Lj. in prevzel vodstvo slov. dijaških Marijinih kongregacij (1936–41 tudi za izobražence) do jul. 1941. Okupacijo je preživel v Zgbu, 1945 odšel v Mrb, 1947 v Lj., 1948 se odselil na Bogenšperk, 1952–7 bil duhovni vodja v semenišču v Zadru, nato do 1964 živel spet na Bogenšperku, do 1966 v Šentlovrencu, do 1968 v Borovnici, odtlej v Lj. (Dravlje).

Pesmi, leposl. in nabožne članke je začel obj. v Glasniku Srca Jezus. (1929); izbor je izšel v knjigah Iz tistih dni (1942) in Pesem življenja (1943). Po 1945 je pisal v liste Cerkev v sed. svetu, Slov. jezuiti, Družina ipd. Knjižno je izšlo: šmarnična razmišljanja Marija nas kliče (1959, psevd. P. D. J.), Gospod, nauči nas moliti (1972), Vitez iz Lojole (1974, življ. sv. Ignacija), Besede v globino (1976). Prevaja jezuitsko duhovno literaturo, predvsem za interno rabo, največ iz ital. (npr. Cerkev v sed. svetu 1972, 1973; Znamenje 1973, 1974); knjižno je izšel prevod Duhovne vaje sv. očeta Ignacija Lojolskega (Gor. 1961, psevd. duhovnik DJ). 1931 je soustanovil dijaški kongreg. list Naša zvezda in ga 1934–6 sourejal. – Prim.: osebni podatki; SBibl; Catalogus provinciae Sloveniae Soc. Iesu (Lj.) 1984, 11, 32; Slov. jezuiti 1968, 172–4; 1980, št. 6, 167–76 (intervju); Družina 1978, št. 10 (s slikami); Krila 1982, št. 2–3 (intervju, s slikami). Brj.

VRTOVEC Venčeslav Marija, letalec, duhovnik, publicist, vzgojitelj, pesnik, glasbenik, r. 12. sept. 1894 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini, u. 14. jun. 198S v Lj. Oče Franc, kmet, mati Marija Črnigoj. Pripravnica v Alojzijevišču v Gor., nato v semeniški gimn. od 1906–14. Nato k vojakom na italijansko fronto. Med peto soško ofenzivo je sam zaplenil mitraljez in pripeljal v ujetništvo 30 it. vojakov. Prostovoljno se je javil v letalstvo. V Dunajskem Novem mestu je opravil tečaj za letalske izvidnike. Pozimi 1916/17 je bil pri bombniški eskadrilji v Divači. Vodil je urejanje letališča in montažo letal. Letal je na izvidniške polete. Do srede 1917 je imel za seboj 80 bojnih poletov. Dne 22. maja 1917 ga je zadela v nogo dumdumka (to je opisal v Bg 1921, 109–113, 145–48). Zdravil se je skoraj leto dni. Nato je bil poveljnik letalske opazovalnice na gori Wiener Schneeberg. Konec vojne je dočakal v Ajdovščini, kjer se je s češkim pilotom Vogmarjem polastil letala, ki so ga It. zaplenili, in z njim odletel v Lj. ter pristal na improviziranem letališču v Šiški in vstopil k jezuitom v Št. Andražu na Koroškem. – Študiral je v Zgbu (1920–22) in v Innsbrucku (1922–23) filozof., nato je bil v Travniku 3 leta prefekt in učitelj nemšč. in telovadbe. Potem je študiral teol. v Louvainu (Belgija) in bil ordiniran 1928. Leta 1930 je opravil še 3. probacijo in 1931 prišel v Lj. Vodil je Marijine kongregacije, predvsem dijaške. Urejal je glasilo Naša zvezda, vsako leto je vodil fantovski tabor na Tavčarjevem Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, duhovne vaje za kongreganiste in prirejal akademije. Med okupacijo je bil v Zgbu. 1945 je prišel v Mrb. in 1947 v Lj. Po izgonu iz Lj. se je naselil v Bogenšperku 1948, od 1952–57 je bil duhovni vodja v semenišču v Zadru, pozneje je do 1964 živel v Bogenšperku, od 1964–66 v Šentlovrencu, nato do 1968 v Borovnici in končno v Draviljah (Lj.), kjer je preživel najdaljši odsek svojega razgibanega življenja. Bil je pesniška duša, a trden značaj. Leposlovne in nabožne članke je začel objavljati v Glasniku Srca Jezusovega. Tako so nastale knjižice: Iz tistih dni (1942) in Pesem življenja (1943). Po vojni je pisal v Družino, v Cerkev v sed. svetu, Slov. jezuiti. Izdal je knjižice Marija nas kliče (1959, šmarnice, psevd. P. D. J.); Gospod, nauči nas moliti (1972); Vitez iz Lojole (1974); Besede v globino (1976). Prevajal je največ iz it. V knjigi je izšel prevod Duhovne vaje sv. očeta Ignacija Lojolskega (Gor. 1961, psevd. duhovnik DJ).

Prim.: SBL IV, 638; Družina 1978, št. 10 s slikami; Krila 1982, št. 2–3 s slikami; S. Sitar, Letalstvo in Slovenci, 292–308; Župn. list Dravlje 1988, št. 41; S. Sitar, Zlomljeni propeler v meniški celici. Dnevnik 25. jun. 1988; Družina 1938, št. 35; Slov. jezuiti 1958, 125.

Jok