Vrtav, Jernej (1647–1725)

Vrtav (Ortari) Jernej, rezbar, v Kobaridu krščen 15. avg. 1647 (oče Urh, mati Uršula) in u. 22. nov. 1725. V zadnji četrtini 17. in v zač. 18. stol. je vodil rezbarsko delavnico v Kobaridu, ki so jo umetn. zgodovinarji slutili, ni pa bil znan njen vodja. V lit. sta se zmotno ponujali imeni Lukas Scharf (SBL III, 213, v resnici slikar in freskant v Kobaridu) ter »mojster Tuscut« (dejansko Tomaso Turcut), ki je bil cerkveni ključar v Malini (Beneška Sja). V župn. arhivu v Grionsu del Torre je Tarc. Venuti naletel na podatek, da je tamkajšnji vel. oltar izdelal »Mister Bartolomio Ortari intagliatore di Caporeto«; primerjanje z župn. maticami v Kobaridu je pokazalo, da se za tem imenom skriva rezbar V. Kot vse kaže, izvira rod iz Rut (nad Baško grapo), kjer je priimek Ortar pogost, srečamo pa tudi poslovenjeno obliko V.

V V-ovi delavnici je verj. delalo več pomočnikov, večino oltarjev pa je polihromiral L. Scharf. Med V-ova zgodnja dela ok. 1670–85 sodijo oltarji v krajih tokraj meje in v Beneški Sji: Sv. Ivan v Čelé (S. Giov. d’Antro – Landarska jama, o. sv. Janeza Krst.), Ošijak (Ossiach, vel. o. sv. Lenarta), Kožbana (stranski o. sv. Silvestra), Klenja (Clenia, vel. o. sv. Antona opata), medtem ko se olt. v cerkvici sv. Volarja pri Kredu ob Nadiži in pri Sv. Donatu nad Lazami (Lasiz) nista ohranila. V čas ok. 1685–1700: Dol. Barnas (Vernasso, vel. o. sv. Jerneja), Mengore pri Tolminu (o. sv. Antona Pad., ni ohranjen), Britof ob Idriji (Ukanje, vel. o. sv. Kancijana), Volče pri Tolminu (prižnica, ni ohr.), Golo Brdo (str. o. Žal. M. B.), Bovec (str. o. sv. Roka v podr. c. v Polju, ni ohr.), Bellazoia pri Magredisu (stranski o.). V zadnjo dobo ok. 1700–10 pa lahko uvrstimo dela v krajih: Malina (Forame d’Attimis, vel. o.), Grions del Torre (vel. o. 1703/4), Kravar (Cravero, vel. o. sv. Lucije), Kobarid (ovalni okvir glavne niše vel. o.), Sv. Lenart Slovenov (S. Leonardo, stranska o. Križanja in sv. Apolonije).

Spočetka se je V. pri rezljanju plastik in ornamentike še močno naslanjal na svojega učitelja (očeta?), ki je verj. pred njim vodil delavnico (pripišemo mu lahko: vel. o. 1669 na Svinih pri Kobaridu; vel. o. sv. Andreja v Kravarju). Arhitektonska shema se navezuje pri zgodnjih oltarjih iz ok. 1670–85 na rezbar. delavnico iz 2. četrtine 17. stol., ki je verj. delovala v Čedadu. Nasprotno pa dobijo V-ovi oltarji iz ok. 1685–1700 zaokroženo obliko monštranc, značilno za sočasne gorenjske »zlate oltarje«. Za zveze s takratnimi gorenj. rezbarji govori tudi oblika hrustančaste ornamentike, ki jo je ok. 1700 izpodrinil baročni akant.

Ime Anton Vrtav je vrezano na hrbtni strani vel. o. v Sužidu pri Kobaridu: PET / SCVLPSIT ALTARE ANTONIVS / VRTAV 1764. Če verjamemo letnici in župn. maticam v Kobaridu, potem se ta zapis ne more nanašati na Jernejevega sina, takrat že pok. Antona V-a (r. v Kobaridu 5. maja 1694, u. 16. febr. 1761). Avtor sužidskega oltarja je bil oblikovno še močno navezan na »zlate oltarje« poznega 17. in zgodnjega 18. stol., vendar je njihovo shemo posodobil z vrsto zrelobaročnih stilnih elementov. Z Antonom je v 2. pol. 18. stol. izumrla skoraj stoletna rezbarska tradicija družine V. na Kobariškem.

Prim.: r. in m. matice (ž. u. Kobarid); stroškovnik 1703–4 (ž. u. Grions del Torre); Gius. Marchetti in G. Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli (Milano) 1956, 113 sl., 179–80; T. Venuti, Chiesette votive da Tarcento a Cividale (Videm) 1977, 11, 98; isti, Sot la nape (Videm) 1981, št. 2/3, 27–37; F. R(upnik), Dom (Videm) 1982, št. 10/11, 4; S. Vrišer, Baročno kiparstvo na Primorskem, 1983, 13–4, 21; B. Uršič, ZUZ 1984, 41–64; isti, Trinkov kol 1985 (Gor.), 58–71; isti, La scultura lignea in Friuli (Videm) 1985, 121–9; isti, Goriški letnik 1985, 145–84. Uršič

VRTAV (ORTARI) Jernej, rezbar, 15. avg. 1647 krščen v Kobaridu, u. tu 22. nov. 1725. Oče Urh, mati Uršula. V Kobaridu je v zadnji četrtini 17. in v začet. 18. stol. vodil rezbarsko delavnico, o kateri so umetnostni zgod. slutili, ni pa bil znan njen vodja. V liter. sta se zmotno omenjala imeni Lucasa Scharfa ter »mojstra Tuscuta«. V župn. arh. v Grionsu del Torre je Tarcisio Venuti naletel na podatek, da je tamkajšnji veliki oltar izdelal »mister Bartolomio Oratri intagliatore di Caporeto«; primerjanje z župn. maticami v Kobaridu je pokazalo, da se za tem imenom skriva rezbar Vrtav. Kot vse kaže, izvira rod iz Rut (Baska Grapa), kjer je priimek Ortar pogost, srečamo pa tudi poslovenjeno obliko Vrtar. V Vrtavovi delavnici je verjetno delalo več pomočnikov, večino oltarjev pa je polihromiral L. Scharf. Med V-ova zgodnja dela (okr. 1670-85) sodijo oltarji v Soški dolini, Goriških Brdih in v Benečiji: Sv. Ivan v Čele (S. Giovanni d'Antro – Landarska jama, olt. sv. Janeza Krstnika), Ošijak (Ossiach, vel. olt. sv. Lenarta), Kožbana (stranski olt. sv. Silvestra), Klenja (Clenia, vel. olt. sv. Antona opata), medtem ko se oltar v cerkvici sv. Volarja pri Kredu ob Nadiži in pri Sv. Donatu nad Lazami (Lasiz) nista ohranila. V čas okr. 1685–1700 sodijo: Dol. Barnas (Vernasso, vel. olt. sv. Jerneja), Mengore pri Tolminu (olt. sv. Antona Pad. – ni ohranjen), Britof ob Idriji (Ukanje, vel. olt. sv. Kancijana), Volče pri Tolminu (prižnica – ni ohranjena), Golo Brdo (str. olt. Žalostne Matere božje), Bellazoia pri Magredisu (str. olt.). V zadnjo dobo okr. 1700–10 pa lahko uvrstimo dela v krajih: Malina (Forame d'Attimis, vel. olt.), Grions del Torre (vel. olt. – 1703–04), Kravar (Cravero, vel. olt. sv. Lucije), Kobarid (ovalni okvir glavne niše vel. olt.), Sv. Lenart Slovenov (S. Leonardo, stranska olt. Križanja in sv. Apolonije). Sprva se je V. pri rezljanju plastik in omamentike še močno naslanjal na svojega učitelja (očeta?), ki je verjetno pred njim vodil delavnico (pripišemo mu lahko: vel. oltar na Svinah pri Kobaridu, 1669; vel. olt. sv. Andreja na Kravarju). Arhitektonska shema se pri zgodnjih oltarjih iz okr. 1670–85 navezuje na rezbarsko delavnico iz druge četrtine 17. stol., ki je verjetno delovala v Čedadu. Nasprotno pa dobijo V-ovi oltarji iz drugega obdobja (1685–1700) zaokroženo obliko monštranc, značilno za sočasne gorenjske »zlate oltarje«. Za zveze s takratnimi gorenj. rezbarji govori tudi oblika hrustančaste ornamentike, ki jo je okr. 1700 izpodrinil baročni akant.

Prim.: R. in m. matice v župn. arhivu v Kobaridu; stroškovnik 1703–04 v župn. arh. v Grionsu del Torre; Giuseppe Marchetti-Guido Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli, Milano 1956, 179–80, sl. 113; Tarcisio Venuti, Chiesette votive da Tarcento a Cividale, Udine 1977, U, 98; Isti, Sot la nape, Udine 1981, št. 2–3, str. 27–37; F. R.(upnik), Dom, Udine 1982, št. 10–11; Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na Primor., Lj. 1983, 13–14, 21; Borut Uršič, ZUZ n.v. XX, 1984, 41–64; Isti, Trinkov koledar 1985, 58–71; Isti, La scultura lignea nel Friuli, Udine 1985, 121–29; Isti, GorLtk H, 1985, 154–184; SBL IV, 636–37.

B. Ur.