Vrhunec, Oton (1915–1945)

Vrhunec Oton, partiz. ime Blaž Ostrovrhar, partizanski poveljnik in pesnik, r. 10. febr. 1915 v Selcih pri Škofji Loki delavcu Antonu in Mariji r. Narobe, padel 5. apr. 1945 pri Topoljah nad Selci, pokopan v Železnikih, po osvoboditvi prekopan v Selce. Po osn. šoli v r. kraju je obiskoval 1927–9 klas. gimn. v Mrbu (2 razr.), 1929–32 se učil za ključavničarja na Strokovni nadaljevalni šoli tehn. obrti v Lj., nato delal v Goričanah pri obrtniku Kokalju, po odsluženju voj. roka (Kragujevac 1936–7) pa v tamkajšnji tovarni celuloze (Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode) ter v Vidmu pri Krškem (1937–41). Tedaj je deloval v naprednih sindikatih (del. zaupnik) in kult. društvu v Selcih (igral in recitiral, mdr. tudi svoje pesmi).

Apr. 1941 je bil mobiliziran, po razpadu Jsle delal pri gorenj. cestnih podjetjih, nato v tovarni letalske opreme (nekdanja Jugočeška) v Kranju. Takoj se je vključil v OF v Selcih, pozneje bil terenski odb. v Zg. Pirničah pri Medvodah, kamor se je z družino priselil avg. 1941. Jan. 1943 je bil sprejet v KPS, februarja odšel v partizane in se priključil Gorenjskemu odredu v Poljanski dolini, od marca bil komandir 1. (Blaževe) čete Selškega bat. Gorenj. odreda, od jul. komandant 3. bat. VIII. SNOB F. Prešerna. V hudih bojih z nemško okupatorsko vojsko avgusta na Žirovskem Vrhu se je zelo izkazal, zato je bil imenovan za nam. komandanta XVI. brigade J. Premrla-Vojka (konec 1943 prejel čin kapetana), od febr. 1944 bil načelnik štaba, maja komandant; febr. 1944 je obiskoval tečaj višje oficirske šole pri GŠ NOV in POS v Metliki. Od maja 1944 je bil načelnik štaba II. SNOUB I. Gradnika, od sept., ko je bil na lastno željo premeščen na Gorenj., komandant Škofjeloškega odreda. 5. apr. 1945 je padel v domobransko zasedo, bil ranjen in se sam ustrelil, da ga ne bi ujeli živega. – Izvoljen je bil za delegata na Kočevskem zboru (1943) in člana SNOS (1944). – Odlikovanje: red za hrabrost (1944). Pesmi je pisal že pred vojno (prim. rkp zbirko Moje pesmi), največ pa v partizanih, in jih tudi recitiral. Obj. so v partiz. tisku, npr. v Partiz. dnevniku 1943–4, Stenskem časopisu Škofjeloškega odreda 1945 (hrani NUK), v antologijah Pesmi borcev XXXI. div. in Pesmi naših borcev II (obe 1944). Samostojno je objavil Pesmi padlim borcem, nov. 1944 (2. razšir. izd. dec. 1944; prvotnim 20-im dodal še 3 pesmi). Najbolj so mu uspele pripovedne z bojno motiviko, npr. Pri padlih borcih, Napad, Juriš na Črni vrh in Klic pradedov, ki so napisane po zgledu ljudske, Gregorčičeve in Prešernove prip. poezije z bojnimi motivi (po junaku iz Turjaške Rozamunde si je V. izbral partiz. ime). Oblikovno v njih prevladuje načelo ljudske poezije, tako da so prilagojene smiselnim ali vsebinskim celotam in niso ujete v toge kitice z rimanimi verzi. Izbor je prir. B. Berčič (Loški razgledi 1957). – Prim.: r. matice Selca (mat. urad Železniki); izv. klas. gimn. Mrb; podatki pokojne žene Anice; družin. arhiv z zapuščino (hrani sin Anton v Zg. Pirničah); arhiv. gradivo: CK ZKS, IZDG, odd. za slavistiko na Fil. fak. Lj., Zveza združenj borcev Lj.-Šiška; V. Smolej, Zssl VII; isti, Obzornik 1953, 69–73; S. Pečar, Loški razgledi 1957, 145–8 (s sliko); S. Petelin, Vojkova brigada, 1968; isti, Gradnikova brigada, 1983; T. Lotrič, Škofjeloški odred, 1971; TV-15 1972, št. 48 (s slikama). – Slika: Zssl VII, 124. – Doprsni kip: A. Sigulin, 1982 (pred osn. šolo B. Ostravrharja v Medvodah). T.T.