Vrhunc, Franica (1881–1964)

Vrhunc Franica, tiflopedagoginja, r. 10. jun. 1881 v Kranjski Gori trgovcu Josipu in Frančiški r. Gnida, u. 7. febr. 1964 v Ljubljani. Po osn. šoli v Prašah pri Kranju je obiskovala v Lj. 1892–6 (4.–7. razr.) Lichtenthurnov zavod, 1898 na učiteljišču opravila izpit za vzgojiteljico v otr. vrtcih in i. l. stopila v red sv. Vincencija Pavelskega (samost. ime Klara) v Gradcu. Bila je vzgojiteljica mdr. v Osijeku, Volosku pri Opatiji, Lj. (Lichtenth. zavod 1911–3), Kočevju (sirotišnica 1913–4). 1914 se je vrnila v Gradec, bila v Odilijinem zavodu za slepe (eden najsodobnejših zavodov te vrste v Avstriji) vzgojiteljica, 1915–8 je z drugimi slov. redovnicami pomagala oslepelim vojakom, predvsem slovenskim, ter izdelala zanje prvi program za rehabilitacijo. V zavodski knjižnici se je poglobila v tiflol. literaturo, med hospitiranjem na drž. zavodu za slepe na Dunaju osebno spoznala nekatere vodilne defektologe. Slov. slepe invalide je učila Braillove in Kleinove pisave, pa tudi strojepisja na pisalnih strojih za videče in slepe, organizirala v domovini široko akcijo za pomoč. 22. nov. 1918 se je s slepimi vrnila v Sjo; ta datum je bil izbran za dan ustan. 1. slov. zavoda za slepe. 1919–21 je vodila dvorazr. šolo za slepe v Lj. in na njej učila, 1921 je odklonila službo v ženski kaznilnici v Begunjah pri Jesenicah in izstopila iz cerkv. reda, 1921–2 učila v zavodu za slepe v Zemunu, od 1922 v Kočevju, ko se je tja preselil zavod za slepe iz Lj.; 1928 bila predčasno upokojena (zaradi pomanjkljive formalne izobrazbe in delno zaradi izstopa iz cerkv. reda), vendar še naprej delala kot pogodbena učiteljica. Z uspehom se je posvečala tudi glasbeni vzgoji slepe mladine. Po nem. bombardiranju zavoda (dec. 1943) se je z gojenci preselila v Lj., tu 1944–5 sodel. z očesno kliniko pri zdravljenju oslepelih žrtev vojne. Po osvob. je bila ponovno redno zaposlena kot strok. učiteljica na Zavodu za slepe v Lj., 1946 upokojena.

V-čeva je ena prvih slov. tiflologov, začetnica dela z Braillovo pisavo pri nas in ustanoviteljica prvega slov. zavoda za slepe. Vsa se je posvetila vzgoji in izobrazbi slepih. Razširila je krog prepisovalcev knjig v Braillovo pisavo, kar je za učenje slepih izredno pomembno. – Prim.: r. matice Kranjska Gora (ŠkALj); arhiv. gradivo (Slov. šol. muzej Lj.); J 1931, št. 135 a (s sliko); SN 1939, št. 81 (s sliko); Raskidamo okove tame, Bgd, 1952, 102–5 (s sliko); Glas Gorenjske 1961, št. 66; M. Skaberne, Svetloba izpodriva temo, 1969, 28–34; A. Podjavoršek, Zbornik za historiju školstva i prosvjete, 1979, 117–29. Jpč.