Vraz, Stanko (1810–1851)

Vraz Stanko (Konstantin), do 1838 Jakob Fras(s), pesnik in kritik, glasnik ilirstva in »vseslovanske vzajemnosti«, r. 30. jun. 1810 v Cerovcu pri Ormožu premožnemu vinogradniku Jožefu in Katarini r. Kotnik (po dom. pri Koroščevih), u. 24. maja 1851 v Zagrebu, pokopan na Jurjevem pokopališču, 1885 prekopan pod ilirske arkade na Mirogoju. Na r. hiši so vzidane 3 spominske plošče (1880, 1910, 1951), ena v Zgbu (Opatijska 20) na hiši, kjer je u. (1910); pred gradom v Ormožu je od 1973 spomenik, delo V. Gojkoviča.

Najmlajši izmed šestero otrok razgledanih staršev. Oče je bil občinski šol. nadzornik, pisal dnevnik v nem., mati sestrična župnika Mihaela Jaklina. Po 2-letnem osn. šolanju (1819–21) na Svetinjah (Mihalovci) so ga določili za študij. Poslali so ga 1821–3 k stricu Jaklinu v ljutomersko trivialko, 1824 se je pri A. Kremplu na Ptuju nekaj mesecev pripravljal na mrb gimn., kamor so ga 1823/4 vpisali (1. razr. ponavljal) in jo je 1829/30 končal s poprečnimi ocenami; najslabši je bil v latin. in matem., v zemljepisu in zgod. (prof. J. A. Suppantschitsch) večkrat odličen. Avg. 1828 je opravil izpit za dom. učitelja. Očitno so mu več kakor šola pomenili slov. stihi, ki jih je pisal po pričevanju sošolca F. Miklošiča že od 3. gimn. dalje. Pri tem se je lahko opiral na Dajnkove Posvetne pesmi med slov. narodom na Štaj. (1827) in morebiti na rkp tekste L. Volkmerja (gl. čl.), predvsem pa na Š. Modrinjaka. Po 1830 je bil možen vpliv KČ, posebno Prešernovih pesmi, ki jih je rojak A. Murko navdušeno predstavil v svoji slovnici Theoretisch-prakt. sloven. Sprachlehre (1832).

Jeseni 1830 se je V. vpisal hkrati z Miklošičem na licej v Gradcu. Prvi letnik končal uspešno, v drugem (1831) se zanimal le za filoz. in politiko, se glasb. izpopolnjeval (flavta, kitara), 1832/3 pa ni opravil nobenega izpita. Res da je bolehal (mrzlica), a uveljaviti se je hotel predvsem kot pesnik, radikalni ali celo revolucionarni rodoljub. Že od 1828 je ob bogoslovcu J. Matjašiču (sošolcu L. Gaja) v ilirskem klubu in ob pobratimu Miklošiču prejemal pobude iz širšega slovan. sveta, po 1830 (jul. revolucija in poljska vstaja) je v njem že zmagovala slutnja ali zavest, da ni samo Slovenec, temveč Ilir in Slovan. Tedanje klasicistične, idilične in domotožne pesmi ter prevode iz Vergila zamenjajo bojevite pesmi; sestavljati je začel »primerjalni slovanski slovar« (Miklošič Macunu, gl. Macun 114). S sošolci, mladimi duhovniki in posvetnimi izobraženci domačini se je družil v 1832 nastali Slovenski družbi (slovenopolitov), da bi proučevali duhovno rast slovan. narodov ter naročali in širili slovan. knjige. Kljub temu se je hotel uveljaviti predvsem kot slov. pesnik: zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljud. in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, bolj ali manj pozorno spremljal novo evropsko liriko od Goetheja do Byrona, se ukvarjal z romanskimi jeziki in angleščino. Ogreval se za čedalje bolj radikalne polit. načrte. Ker pa je trmoglavo vztrajal pri nekat. glasovnih in slovniških posebnostih dom. narečja, ni mogel tekmovati s Prešernom in celo Miklošič je odločno obsodil V-ov jezik. Medicinec S. Kočevar idr. so ga opozarjali na Prešerna, a V. je vztrajal pri svojem.

V počitnicah 1833 je nameraval v Lj., da se pogovori o liter. pravicah svojega narečja, tedaj pa ga je Gaj na svoji poti skozi Gradec povabil k sodelovanju pri dveh listih, za katera je pravkar dobil dovoljenje na Dunaju. Namesto v Lj. je V. v 1. pol. avgusta krenil na Hrv. (Krapina, Samobor). Tam sicer ni našel rešitve za svoje narečje, vendar so ga v Zgbu navdušile priprave na nova lista in narodnostna vznemirjenost študirajoče mladine. Odločil se je, da bo sodeloval z njo. Ko pa po bivanju na Noričkem Vrhu pri Zg. Radgoni in vrnitvi v Gradec ni dobil glasu s Hrv., se je spet hotel uveljaviti poleg Prešerna. V Slov.-nem. ročni besednik A. Murka (Gradec 1832), v katerega se je podpisal J. Stan. Fras Korošec Σχλαβενοπολίτης (izvod v Univ. knjiž. Mrb), je vpisal veliko dom. besed, ki jih slovarček ni upošteval, mnoge primerjal z ustreznimi besedami iz drugih slovan. jezikov. V šoli pa ni uspeval, šele jeseni 1834 je končal II. letnik s ponavljalnim izpitom iz veroznanstva. Pač pa se je pesniško čedalje bolj sproščal v radik. damoljubnih pesmih, ki jih je obj. šele v ilirski verziji v zbirki Gusle i tambura (1844). V predgovoru in zagovoru jih je tam sicer ironiziral, češ da so bile izraz nezrelosti, vendar so nekat., poleg Domoljubnega sonetnega venca (Slov. djela I, 137–44) najboljši sad njegovega lirskega talenta.

Bilo je naravno, da se je V. hotel uveljaviti v domači besedi. Čopovo »objektivno gledanje« na vprašanja knjiž. jezika v razpravi Slov. A-B-C- Krieg (IB 1833, št. 13–5, 17) ga je zvabilo, da mu je 24. jan. 1834 pisal, da bi se rad sporazumel s čbeličarji o slovstvenih pravicah svojega narečja (Čopova zapuščina, NUK). Čop pa je predolgo odlašal z odgovorom. Medtem je V. odkril v pesnitvi J. Kollárja Slávy dcera klic »slovan. proroka in spasitelja«, ki je ustrezal njegovim revol. sanjam (V. – Roštlapilu 1834, gl. LZ 1887, 217–20). V svoje polit. budnice je začel vnašati nove besede, ki jih je delal po češkem zgledu, vendar se sorazmerno hitro otresel te navlake in pisal nove polit. in ljubezenske sonete v dokaj pravilnem jeziku, četudi s prleškim vokalizmom in severnoslovan. infiltrati. V njih slišimo oblikovne odmeve Prešerna (Sonetni venec), Petrarke in Kollárja, njihove polit. vsebine pa ne moremo odkriti, čeprav ni dvoma, da si jo je zamišljal ob Kollárju in Mickiewiczu. Toda loteval se je tudi posledic tujega gospostva in germanizacije v ožji domovini in krivde cerkv. hierarhije za to. J. Wierzbicki (Umjetnost riječi 1967, 323–42) vidi v tem vpliv Mickiewiczevih Knjig poljskega naroda in poljskega romarstva (1832), ki jih je V. prevajal in posnemal (gl. Slov. djela II, 136, 172, 184). Kljub temu ni moč v njih niti v vsebini niti v obliki ugotoviti neposrednega delovanja Mickiewicza. Isto velja tudi za V-ov polit. sonetni ciklus Zvonček (1835; gl. ib. I, 218). V nobenem primeru pa ne gre tega vpliva zanikati. Oba ciklusa sta izraz liberalnega ali celo radik. domoljubja, ki je bilo pripravljeno tvegati življenje za uresničitev ideala. Ali je bila ta pripravljenost zgolj idejna ali stvarna, je težko reči, ker ne poznamo kakšnih V-ovih revolucionarnih zvez. Kljub temu so revol. spoznanja in hotenja jasna. Za razliko od Mickiewiczevih Knjig polj. naroda, ki obtožujejo Friderika I., Katarino Veliko in Marijo Terezijo zaradi delitve Poljske, obsoja V. v glavnem naklonjenost visoke duhovščine absolutizmu in germanizaciji, kar priča o doslednem liberal. mišljenju.

V počitnicah konec jul. 1834 je V. najprej potoval v Lj. in ko tam očitno ni dobil odgovora na glavni liter. in življenjski problem, je hitel v Zgb in Krapino. V Lj. je sicer našel objektivnega M. Čopa, tudi Miha Kastelic mu je obljubljal jezikovno pomoč. Celo s Prešernom sta se razumevala, vendar sta morala vsak po svoji poti. Prešeren je videl v poeziji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, V-u pa bi naj bila klic k nar. prebujanju in k združevanju z drugimi Slovani. Na Hrv. je V. najprej vzljubil mladega politika in literata Lj. Farkaša-Vukotinovića (pri njem v Lovrečini tudi bival), z Gajem se v Krapini sept. celo pobratil zaradi obljube, da bo novi liter. list Danica obj. prispevke »ne samo vu Hrvackom, nego i vu drugih Ilir. narečjah« (gl. Gajev oglas z dne 20. okt. 1834). Kljub temu je še upal, da mu bo Kastelic obj. pesmi v KČ.

Po vrnitvi s Hrv. v Cerovec (1834) je stežka dokončno prepričal starše, da ni za duhovniški poklic in da bo štud. pravo, ki ga je pa kot teorijo in sredstvo absolutizma in fevdalizma mrzil. S to izsiljeno odločitvijo se je v strogem dom. okolju vsaj toliko sprostil, da je mogel zapisovati tudi tiste dekliške pesmi, ki so jih vaške pevke zaradi V-ovega bodočega duhovn. poklica dotlej krile pred njim. Pri tem zapisovanju se je zaljubljal, množile so se mu izvirne in prev. ljubezenske pesmi od Latincev do Goetheja in Byrona. V Gradcu je 1835 začel z Miklošičem pripravljati almanah svetovne lirike: Cvetlice ’z vrtov sakega izobraženega. S pomočjo sodelavcev (A. Mažgon, Janez Čop, brat Matije) je pripravljal tudi prevode španskih romanc, novogrških, srbskih in ruskih ljud. pesmi; prevajal umetno poezijo od Vergilovih Georgik, Petrarkovih sonetov in odlomkov Dantejeve Božanske komedije do Lamartinovih, Byronovih, Goethejevih, Mickiewiczevih idr. pesnitev. Tudi Prešerna je vabil k sodelovanju. Za KČ je poslal nove prispevke. V mrzličnem delu je manj mislil na hrv. prijatelje in znance. Konec nov. 1834 je sicer pisal Gaju, a ta mu ni odgovoril. 31. dec. i.l. je V-u umrl oče in zaskrbelo ga je (jan., a tudi med 13.–22. febr. 1835 je bil v Cerovcu), kako bo živel oz. študiral. In čeprav mu je oče zagotovil denar za šolanje, je doživljal hude trenutke, vendar vsekdar trdno verujoč v prerod Slovan. narodov in v nujnost vzajemnega ustvarjanja in polit. osvobojevanja. V ciklusu Večerke (1834) je odkrival bridkost odpovedi, ki jo je zahtevala stvarnost dom. vaškega življenja. Po izsiljeni možitvi izvoljenke s kmečkim ženinom je začel spet študirati; marca 1835 je opravil ponavljalni izpit za II. letnik liceja.

Ustvarjalnost ga ni popustila. Za almanah Cvetlice je do zač. marca 1835 prepesnil III. spev Dantejevega Pekla, doma (za vel. noč apr. na Noričkem Vrhu in v Ilovcih) začenjal domoljubne, razmišljujoče in ljubez. cikle, a jih ni dokončal. Po Vukovem zgledu je izdelal načrt za zbirko slov. ljud. pesmi. Jul. je poslal KČ več zapisov ljud. pesmi, sonet iz Zvončekov, odgovor bodočim kritikom in 3 pesmice v vzh. štaj. duhu in slogu; kdaj pa kdaj je katero svojo pesem uglasbil. Nato je čakal vabila, da bi potoval z Miklošičem v Lj. Čopa tedaj ni bilo več med živimi, Prešeren se je poslavljal od njega s Krstom pri Savici, Kastelic pa mislil na bolj prakt. stvari (zasedbo bibliot. mesta). Zato vabila ni bilo. V. se je avg. 1835 zatekel na Svetinje. Miklošič je medtem prevzel službo dom. učitelja pri interniranem maršalu polj. sejma Wł. Ostrowskem, v čigar krogu je bil za V-a verj. vir ne le mnogih poetičnih, ampak tudi polit. pobud. Namesto v Lj. je V. po 15. avg. krenil v Krapino (verj. tudi v Samobor) h Gaju, ki se je pripravljal poimenovati svoja časnika (Novine horv.-slavon.-dalmat.; Danica horv.-slavon.-dalmat.), ki ju je izdajal od zač. 1835, z izvedenkami oznake Illyria kot domovine Hrvatov in vseh južnih Slovanov. To je sprožilo v V-u odločitev, da bo odslej na 10 slov. pesmi spisal eno »po obšćem illyrskom« (V. – Gaju 11. nov. 1835, gl. Građa VI, 309); v dokaz tega je z Vukotinovićevo pomočjo prepesnil in razširil svojo romanco Micka in Marko v ilirsko pesnitev Stana i Marko. Povrh se je v Samoboru zaljubil v Julijo Cantillijevo. V Lovrečini je 1835 obiskal Vukotinovića, v Bistrici domoljubnega opata in pisatelja I. Krizmanića. Tam je tudi spoznal njegovo nečakinjo Dragojlo (por. z vlastelinom Stauduardom v Krčih) in sestro Pavlino (kasnejšo Gajevo ženo). Kljub vsej gostoljubnosti pa ni zdvomil, da je in mora ostati slov. pesnik.

Po vrnitvi v Gradec se je lotil celo neljubega prava. 12. sept. pa ga je presenetil izid pesnitve Stana i Marko (Danica 1835, št. 36; V-ova prva natisnjena pesem) s podpisom S. V., Ilir iz Štajera namesto njegovega S. V., Slovenec iz Štajera. Miklošič mu je očital odpadništvo, a tudi drugi člani Slov. družbe (slovenopoliti), razen Kočevarja (zanj bil to le dokaz slov. pripravljenosti za sodel. s hrv. ilirci), so bili vznemirjeni. V. pa je, da bi se uril v knjiž. jeziku, prebiral Vukov slovar, ilirske ljudske in umetne pesmi ter zlagal Sitnie pjesmice ilirske (zarodek Đulabij; V-ova razlaga: turska rěč djul = ruža; djulabie = … vàrst od sladcih, blagomirisnih jabukah … něm. Rosenäpfel = = granatna jabolka) kot izraz ljubezni do Cantillijeve in globljega prehajanja v ilirizem. Obljubljal je, da bo med 10 novimi pesmimi napisal le eno slovensko. Kmalu pa sta popustili erotična zanesenost in svetovnonazorsko oz. polit. navdušenje. S slovenopoliti (Matjašič, Muršec, Miklošič) je začel prev. povesti Chr. Schmida v literarizirano obliko dom. narečja (sam prev. Die Waldkapelle – Kapelica). Toda načrta niso uresničili, verj. ker so V-a bolele oči, ker se mu je čedalje bolj upiral študij prava in ker ga je hudo prizadela bolezen lirika D. Šamperla. Po njeg. smrti (16. avg. 1836) je do končal njegov prevod E. Jaysa Navuk v peldah (Gradec 1836), mu napisal uvod, a si ni mogel kaj, da ne bi v Pridavku opozoril tudi na svojo zbirko ljud. pesmi, ki je ni mogel izdati; izvod je podaril knjižnici mrb gimn., vanj vpisal prevod 73. soneta Hčere Slave in dodal 2 izvirna soneta, da bi spričo Šamperlovega dela razničil Kollárjev očitek, češ da slov. Štajer še ni rodil zvestega Slovana.

Spremenjene razmere na domu in neuspeh v I. letniku prava 1836 so V-a čedalje močneje silile na drugačno življ. pot. Iskal je službo dom. učitelja, a še pošiljal pesmi v Lj. in Zgb. KČ je namenil pesmi o neusmiljenem razpletu ljubezni do dom. kmečkega dekleta, Danici pa novo redakcijo poznejših Đulabij S*****ci (Samoborci?), z ritmom in rimo poljskih krakovjakov izraženo poveličanje Cantillijeve in vseslovanske ideje, poudarjajoč v dopisu (I. Mažuraniću 15. dec. 1836, gl. Građa I, 240–2), da sta prav taka oblika in vsebina najprimernejši za ilirske bralce. Ko ni dobil odgovora, je šel sredi jan. 1837 (najbrž kar iz Cerovca) na Hrv. (gotovo v Bistrico, verj. tudi v Krapino), a tam očitno tega, kar je hotel, ni zvedel, zato se napotil v Lj. Sklepamo lahko, da v stiski ni bil odkrit s Prešernom in da mu je bila kljub vsemu ilirščina že ljubša kakor jezik KČ. Gotovo sta mu Prešeren in Kastelic prigovarjala, naj nadaljuje študij. Prvi mu je celo obljubil dobro besedo pri prof. pravne enciklopedije Fr. Edlauerju, Kastelic mu pomagal s posojilom. Bil je v oblasti Prešernove pesmi. Kadar je pomislil nanjo, je najbrž sodil, da je bližji čbeličarjem kakor daničarjem. Zlasti ga je mikala tekma s Prešernom epikom. Snoval je daljše pripovedne pesmi, se poskušal v baladah in romancah, prevajal ciklus Prešernovih Liebesgleichnisse in dosegal tudi v izvirnih pesmih soglasje s Prešernovim jezikom in čustveno pristnost. Namigoval je, da bo osnoval liter. glasilo (Metuljček), če ne bodo v Lj. nadaljevali s KČ. Komaj je marca 1837 opravil ponavljalni izpit (statistika in državoznanstvo), je že 2. apr. spraševal Prešerna, ali ne bi mogel IB priobčiti nekaj njegovih balad in pohvalo ilirizma. Oznanil mu je svoj liter. almanah Metuljček in ga prosil za sodelovanje. Toda to je bila prazna obljuba ali grožnja, saj se ni mogel sporazumeti glede pisave in jezika niti z Miklošičem idr. ožjimi rojaki. A tudi Prešeren je bil tedaj duhovno okrepljen v sodelovanju z E. Korytkom, ki mu je nekoliko nadomeščal Čopa. Zato je V-u v pismu med 13. majem in 10. jun. 1837 (Kidrič, Preš. I, 319–20), pojasnil, da ne more njeg. pesmi priporočiti uredništvu IB, ker so njemu samemu delno nerazumljive; za almanah Metuljček ne more nič prispevati, ker ni nič novega napisal; tudi pohvale ilirizma ne, ker ne zna hrvaško.

V. pa je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slov. slovstvo kakor knjižna sloven. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti čimbolj poenotijo, da bo pot do edinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši. 18. aprila 1837 je vprašal P. Šafarika, ki je veljal poleg biblije in A. Murka za največjo avtoriteto na vzh. Štaj., ali bi bilo prav, da zamre slov. slovstvo (V. – Šafariku, dopis v arhivu Češk. muzeja – obj. SR 1951, 271–3). Nehoteni izzivalnosti vprašanja tudi vodilni slovan. filolog in etnograf ni bil kos; odgovoril je izmikajoče, češ da slov. knjižni jezik ne kaže zadnje čase nobenega življenja, obžaloval pa bi zanik ljudske slovenščine, ker je pomembna za dojemanje slovan. govorov v celoti (V-ova zapuščina, Vseučil. knj. Zgb). Prešeren je 5. jul. 1837 zavrnil V-ovo pričakovanje, da bi mogle slovan. književnosti revolucionarno delovati na usodo narodov, pač pa poudaril oblikovalno moč literature za jezik oz. za narod, v katerem in za katerega je ustvarjena (Kidrič, Preš. I, 321). Sorazmerna nagel odg. na to (1. avg., ib. 322–7) priča, da se je V. čutil ogroženega. Izmučen od neuspehov pri študiju se je omejil na stara tožbo, da so razločki med osred. in vzh. pisanjem tako veliki, da ena stran ne razume druge in da zato obe toneta v nekulturi. Ponovno je zaprosil za priporočilo pri Edlauerju, nakar je Prešeren posredoval, ne da bi V-a obvestil. Avg. je odpotoval iz Gradca prek Kor. v Zgb še z dvema dušama: s slov. in ilirsko (gl. tudi slov. in ilir. podpis v spom. knjigi župnišča v Solčavi, ČZN 1910, 318–20). Na poti se je ognil Lj. in Prešerna, obiskal pa pesnika Jarnika v Možpurku (Moosburg, Kor.) in prijatelja Kočevarja v Podčetrtku.

V Zgbu se je odločil za tisk I. dela Đulabij (izhajale so v Danici 1837, št. 36: Đulabie. Zlomci (1–16), št. 38, 41, 51; 1838, št. 35, 36, 46; 1839, št. 10, 11, 37, 34; 1840, št. 18, 22, 26), tik pred poroko Cantillijeve z drugim. V kakšnem duševnem stanju je bil, priča tudi napad mrzlice, po katerem se je zatekel v Krče, kjer ga je D. Stauduardova ščitila kot sestra pred smrtjo in obupom. Okrepljen se je vrnil v Gradec in ok. 5. nov. 1837 opravil še zadnji izpit za I. letnik prava. 19. nov. se je familiarno, vendar nekam vzvišeno zahvalil Prešernu za pomoč, obenem pa mu brezobzirno sporočil, da se je že spomladi pridružil ilircem, ker ni mogel njega pridobiti za reformo knjiž. jezika v smislu sinteze med osredn. in vzh. vokalizmom in da je sploh prenehal slov. pisati. Vse slov. spise da je izgubil in že leto dni piše samo ilirsko (V. – Prešernu, Kidrič, Preš. I, 327–9). Prešeren je upravičeno molčal. V. se je priglasil kot privatist v II. letnik prava, pisal 2. del Đulabij, večinoma bival pri sestri Anki v Ilovcih blizu Miklavža pri Ormožu. Cantillijevo si je v pesnitvah vedno pogosteje zamišljal kot simbol lepote in domovine. Hkrati ga je Kollárjevo delo Über die liter. Wechselseitigkeit (1837) kljub vsem dvomom prepričevalo, da se je pravilno odločil in to v graškem Der Aufmerksame (1838, št. 40) utemeljeval. Prešeren je V-u 19. jul. 1838 očitajoče potožil, da dela z Gajem idr. slovan. literati resno na tem, da bi sloven. prenehala biti knjižni jezik, grajal tudi Gajev pritisk na Korytka, naj bi dal svoji zbirki slov. ljud. pesmi čisto ilirsko, ne pa kranjsko tendenco (rein illyrische nicht krainische Tendenz…, Kidrič, Preš. I, 330–2), kljub temu mu sporočil svoje in Korytkove pozdrave. V. je pohitel z odg. (1. avg., ib. 333–6) in skušal Prešernu dopovedati, da bo tudi on prej ali slej priznal nujnost, da se Slovenci zaradi maloštevilnosti pridružijo sorodnemu ljudstvu, kar naj bi bil veličastni cilj, ki bi pomenil pravi začetek slovenske književnosti in duhovne osvoboditve. Prešeren ni odgovoril.

V. je v počitnicah 1838 šel v Zgb, da bi se dogovoril z Gajem o izd. prve knjige slov. ljud. pesmi. Medtem je Miklošič odšel na Dunaj, V. pa po vrnitvi iz Zgba v Gradec. Tu je ustanovil (18. okt. 1838) po zgledu ilir. čitalnic Slovansko čitalnico, ki bi naj bila šola slovan. mišljenja in čustvovanja in ki bi jo vodil v duhu duhovne in materialne vzajemnosti. Okt. 1838 je spet potoval v Zgb, da pospeši izdajo nar. pesmi. Kljub odpovedi slov. pisateljevanju je v zač. jun. dal v Zgbu natisniti pesem Hvala nadvojvodi Joanu… zapeta… od murskih ino dravskih Slovencov (1839, 14 str.). Naslovil jo je bratu ces. Franca I., zaščitniku slov. kmeta (baje tudi zagovorniku ilirizma) ter prikazal v 69 štirivrstičnih rimanih trohejskih četvercih nekaj primerov njegove kulturne in človekoljubne dejavnosti, posebno njegovo rešitev iz morskega viharja. Za novo mašo 2. sept. 1838 je spesnil sonet Visokovrednemi gospodi Antoni Stranjšaki na den služenja nove meše per Mali Nedeli (samostojen tisk, podpis **). Za življenja je V. torej obj. le 4 slov. besedila (2 pesmi in 2 predgovora).

Zaradi lahkomiselnosti namestnika v vodstvu Slovan. čitalnice, 21-letnega licealca D. Trstenjaka, je ustanova 1839 propadla, kar je verj. pospešilo V-ovo odločitev ostati v Zgbu tudi po izidu svoje zbirke Narodne pesni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugàrske, I. (Zgb 1839); kljub hrv. naslovu je to knjiga slov. ljud. pesmi (prvi knjižni tisk v gajici), s predgovorom v ilirščini in sloven.: Dobrovoljnimu Slovencu. Sklenil je, da se uveljavi kot ilirski pesnik in buditelj v duhu vseslovan. vzajemnosti ter kult. in polit. osvoboditve. Tako se je po 8 letih študija v Gradcu preselil 1839 v Zgb in bil v slov. in hrv. krogu prvi, ki je liter. delo opravljal kot poklic, čeprav se je šele ok. 1840 dokončno sprijaznil z mislijo, da ne bo več študiral. Spomladi 1839 in v zač. 1841 je v odsotnosti Gaja (anon.) urejal Danico. Navzlic ponovni bolezni (7 tednov) je zdaj pripravil za tisk knjigo Đulabie. Ljubezne ponude za Ljubicu (Zgb 1840). S tem eksotičnim podnaslovom (aluzija na Cantillijevo) je izdal dva cikla, nad 200 lirskih enot v ritmu in slogu poljskega krakovjaka, s posvetilno pesnitvijo Razlog (v podobni obliki sta pesnila tudi Čeha F. L. Čelakovský in Jar. Langer). V I. ciklu (1836) je prikazal v menjajočih se izpovedih in vizijah burni vznik ljubezni, njeno srečo in tragični zaton; v II. (1837) hrepenenje po domačiji (Ajdmo, pěsmo moja, gori u Jerusalim …!). Iz domotožja ga je zanašalo v polit. liriko in na »Ljubičino krilo«. Pozneje je spesnil še dva speva. V III. (1838 in 1839, odlomke obj. Iskra, Zgb 1844, 74–85: Pjesme ostavljenoga) je v istem slogu in ritmu nizal sličice Sje od Lj. do Rezije in Prlekije, opeval vzornike in prijatelje od Jarnika do strica Jaklina, v IV. (od 1841 dalje) pa pokojno Ljubico kot prispodobo pesniškega ustvarjanja in slovan. humanosti (odlomek obj. Danica 1848, št. 14, 21). Đulabije so zbujale v bojeviti ilirski javnosti začudenje in opozarjale tudi na nasprotje med Gajem in V-om. Medtem ko je prvi postal polit. tribun hrv. antimadžarskih teženj, je V. hotel ostati glasnik vseslovan. nar. in kult. vzajemnosti. Zanj je bil ilirizem samo prva postojanka na poti k velikemu cilju.

Ta mu je bil tudi v mislih, ko je spomladi 1841 spremljal ruskega slavista I. I. Sreznjevskega skozi Hrv. in Kranjsko proti Kor. in Primorski. Zaradi bolezni se je moral že v Lj. ločiti od sopotnika, ki je sam krenil dalje, V. pa se je nastanil pri Kastelcu, kjer ga je obiskoval tudi Prešeren. Po ozdravljenju je potoval v Ribnico, v Kanalsko dolino in Rezijo, ne da bi dohitel Sreznjevskega; videl ga je šele 10. avg. v Zgbu. V. pa je obiskal tudi ilir. somišljenike na Štaj. Tam je zaradi zapisovanja ljud. pesmi (jeseni 1832 jih prvič poskušal zapisovati) in zaradi ilir. noše zbudil pozornost policije, vendar je ušel zasledovanju, ker je prav s tem, s čimer je zbujal sum (ljubezen do ljud. pesmi), tudi pomirjal. Zato je najbrž tudi naknadno polic. poizvedovanje ostalo brez posledic, čeprav je bilo obsežno in grozeče. Ko se je vrnil, je avg. ali sept. izšla druga V-ova knjiga Glasi iz dubrave žeravinske (Zgb 1841), ki jo je s pomočjo kakih 400 prednaročnikov (mdr. Prešeren, Kastelic; Gaja, I. Mažuranića ali P. Preradovića v seznamu ni) lahko izdal; v Posveti, datirani v Lj. na Jurjevo 1841, naslovljeni Dragojli, se zahvaljuje za skrb med boleznijo. V tej knjigi je hotel V. uresničiti novo stopnjo svojega ustvarjanja: pripovedno pesem, ki jo je označeval povijestica, t. j. balada ali romanca. Med obema zvrstema je videl samo narodno razliko: romanske romance so asonirane, germanske balade pa rimane. V opombah je živo opozarjal zlasti na prve in dokazoval, da so tudi ilirske pripovedne pesmi večinoma romance ali balade. V svojih »povijesticah« je prikazoval prizore iz vzh. štaj. sodobnega in minulega življenja, baladne motive večino v rimanih trohejskih osmercih, romance pa v asonancah. Tu se je poskusil tudi z zgodbo Veronike Deseniške Friderik i Veronika, prev. Prešernovo Hčere svet in eno špansko romanco. Četudi ni pokazal tolike pesniške moči kot v prvi, je s to zbirko zavzel že kot epik in liter. teoretik eno najvidnejših mest med ilir. literati.

Med potovanjem je V-u dozorel načrt za časopis, ki bi naj bil glasnik njegove duhovne in polit. smeri in kritik Gajevih publikacij. Potem ko je s težaškim naporom zbral 400 naročnikov (od teh 60 iz Sje), je maja 1842 izšel zbornik Kolo. Članci za literaturu, umetnost i nar. život (s sodelovanjem Lj. Vukotinovića in D. Rakovca), ki naj bi s poezijo, kritiko in poročili ustvaril zarodišče »prave« ilirske literature. S Kolom je V. zasnoval prvi hrv. liter. časopis, hkrati pa spet razgibal vzh. Štajerce, čeprav so se že čuli duhovniški protesti zoper njegovo erotiko. K sodelovanju je povabil tudi Srbe, ker si brez povezave z njimi ni mogel zamisliti ilirizma ali duševne osvoboditve Slov. in Hrvatov. V 2. knj. Kola (okt. 1842) je obj. poglavje o Frankih iz rkp Dogodivščin štaj. zemle A. Krempla, članka o ruskem in poljskem slovstvu P. P. Dubrovskega ter lastni poročili o češkem in ilir. liter. dogajanju. Dodal je ilir. jeziku in pravopisu prilagojeni srb. prevod Pikove dame A. S. Puškina. S prvima knj. Kola je tako živo pokazal neenotnost med ilirci, da je bil Gaj s svojimi pristaši razkačen in da se je V. čutil »kakor Guliver v zemlji Liliputancev« (V. – Šafariku 15. maja 1842, gl. Děla V, 294). Izdal je še 3. knj. Kola (febr. 1844) z lastnimi in prev. članki o slovan. literaturah in esejčkom o Horaciju z najvišjo estetsko oznako njegovega Pisma Pisonom. V Kolu je V. začel tudi obj. prvo tekočo hrv. nacionalno bibliografijo (1842–50) pod razl. naslovi, npr. Knjižestvo Hrvatah, Knjigopis ipd. (gl. J. Logar, Uvod v bibliografijo, 1970, 193–4). Do danes je pomemben V-ov bibl. pregled južnoslovan. zbirk ljudskih pesmi (rkp obj. R. Maixner, Građa za povijest knjiž. hrv. XX, 1951).

V začetku avg. 1842 je zapisoval ljudske pesmi v celjskem okrožju in snoval 10–12 knjig južnoslovan. ljud. pesništva; sam je zbral že okrog 1000 besedil (vključena v SNP K. Štreklja; od vseh tedanjih zapisovalcev jih je V. najmanj prirejal; gl. Zgod. vzporednice slov. in hrv. etnologije, 1982, 29 in pass.) in 300 napevov, ki se odlikujejo po dokaj natančnem zapisu melodije, manj pa ritma; šest jih je obj. v Steiermark. Zft (1837, 1839) s prevodi H. V. Schulheima. Kritiziral je samovoljno redakcijo Nar. pjesama u Slavoniji, ki jo je izdal Mate Topalović (Kolo 1842, 81–9, 124–8), utemeljujoč svojo obsodbo z Vukovo mislijo, češ da je ilirsko slovstvo staro že 8 let in da je čas za kritiko. S kritičnimi članki pa je V. začetnik ne samo hrv. knjiž. kritike, marveč s člankom o prvi hrv. operi V. Lisinskega (Danica 1846, št. 14–5, 53–60) tudi glasbene. Prozna besedila je V. obj. še v listih: Podunavka (N. Sad 1844), Serbskij letopis (ib. 1846), Serbske novine (Bgd 1848), Slavenski jug (Zgb 1848), ČČM (Praga 1844), Dennica-Jutrzenka (Varšava 1842–3), Květy (Praga 1844–6).

Pripravljal je tretjo pesniško knjigo. S Kočevarjem je brez uspeha načrtoval ilirsko-nemački slovar. Spletke so mu onemogočile bratovsko razmerje z Dragojlo Stauduar, kar ga je sicer hudo prizadelo, a mu dalo možnost za novo ljubezen in novo erotično pesem (Danica 1845, 33–4, 37–8, 41–2) in venec ljubez. sonetov z načrtovanim naslovom Sanak i istina (Soneti, Iskra 1846, 55–69). Zbirko pesmi Gusle i tambura, I (Praga 1845), ki naj bi vsebovala tudi ta venec, je sicer uspel izdati na Češkem, a samo v polovici zamišljenega obsega. Posvetil jo je Jaklinu, »najstar. reprezentantu duha slovenskog od prošaste dobe«, v predg. in zagovoru označil vsebino: od lastnih slov. pesmi (1833–5), ilirske lirike in epike, do prevodov iz zahodnoevrop. literatur (Izza mora: Byron, Carrer, Čelakovský, Lamartine, Mickiewicz, Puškin, Rellstab, Schiller). Dodal je izbor satir Istina i šala, podnaslovljen Pěsni od Jakoba Rešetara s Cerovca, I (v njem po 1 pesem Mickiewicza in Uhlanda), knjigo sklenil s komentarjem in slovesom od bralca. Izdal je samost. oglas zanjo (a tudi N 1844, 208; Novine 1844, št. 97–8, 100; 1845, št. 88; Zora dalmat. 1845, št. 7, 56), v zbirki pa navedel predplačnike (str. 165–84), da bi pokazal, kako ilir. pesništvo podpirajo ljudje »koji polože danas poslědnji svoj novac na oltar književnosti, neznadući, hoče li moći sutra primiriti iste najsilnije potrěboće materialne«. Poudaril je, da je več predplačnikov s Češkega kakor iz Slavonije, Dalmacije, Srbije ali Bosne.

Glede na to je bilo naravno, da je sonete nove ljubezni do Zagrebčanke Hildegarde Karavančić obj. le v Danici in Iskri. Gazele, prigodnice, pripovedne pesmi, satire in epigrame sta prinesli šele 3. in 4. knj. pesniških del, izdanih pri Matici ilirski (1866–8), in 2. knj. Pjesničkih del pri JAZU (1954). Verjetno je V. s ciklom Sanak i istina mislil na kancioner (po vzoru Petrarke in Mickiewicza), ki naj bi bil nova in višja stopnja Đulabij, in sicer ne samo zaradi nove forme, temveč kot izraz nove stopnje v ljubez. čustvovanju. Po obj. pri JAZU 1954 se ti soneti odkrivajo najprej kot posledica formalnega hotenja preustvariti romansko formo po zakonih ilirskega jezika in duha. V Đulabijah je V. sprejel ritem krakovjaka brez pridržka, sonete pa je pisal v 9-stopičnih trohejih in jih tudi svobodneje vezal v ciklus, vključujoč vanj prepeve 2 Petrarkovih, 5 Kollárjevih, 3 Prešernovih sonetov in po 1 iz Mickiewicza, Byrona, Ferreira in Uhlanda. Vprašanja B. Drechslerja-Vodnika (Zgb 1909, 138–9), v kakšnem odnosu je bil V. do Mickiewiczevih Odeških in Krimskih sonetov, je poskušal razrešiti J. Wierzbicki (Umjetnost riječi 1967, 322–42), vendar je iz vsega trdno samo to, kar je V. sam ravnodušno priznaval, da je namreč prebiral Mickiewicza. Saj mu je šlo pač za ilirski sonet in za upodobitev svojega čustva kot posledice metempsihoze Julije v Hildegardo. Po Ljubičini poroki se je vedno bolj upiral misli na zakon ter reševal eros in seks čedalje pogosteje v duhu bratovske oz. sestrinske ljubezni. To se je odkrilo tudi v njegovi zadnji ljubezni do Anke Herzog iz Podčetrtka tako, da je mogel že 1844 zapisati v pismu: »Zato ja, glede braka, živim u sreći drugih« (Vraz – V. Zapu 20. apr.; Godišnjak Fil. fak. N. Sad 1968, 267).

Na Pravoslovni (pravni) akad. v Zgbu se je 1845 potegoval za profesuro ilir. jezika verj. zato, da bi laže vzgajal učence in pomočnike. Da bi si pridobil sodelavce, je potoval celo na Dunaj in v Pešto, na Češko in Moravsko, kjer je pazljivo ogledoval ljudi, pokrajine in kult. spomenike. Pred potjo je napisal oporoko, s katero je zapustil Matici ilirski 1000 gld (dediščino po očetu), da bi izdala njegove zapise ljud. pesmi. Kakor je bilo sicer smiselno, da je profesuro dobil štokavec Vj. Babukić, je vendar tudi res, da je V. do izvolitve za tajnika Matice ilirske 30. sept. 1846 živel še vedno samo od dediščine (vinograda) in od gostoljubnosti prijateljev na Hrv. in Štaj. Kot tajnik je V. nadaljeval s prekinjenim časopisom Kolo (4.–7. knj., 1857–61) kot matičino izdajo in kljub svoji bolehnosti in pasivnosti sodelavcev v njem zastavljal temeljna vprašanja ilirske liter. ustvarjalnosti in kritike, opozarjal na sorodna pri drugih Slovanih. Načitanost, estetski čut in liberal. pogled na svet so mu narekovali sodbe, ki povečini veljajo še danes. Pravično je določil vrednost P. Preradovića (Prvenci), I. Mažuranića (Smrt Smail age Čengijića), Prešerna (Poezije), B. Radičevića (Pesmi), P. Petrovića Njegoša (Luča mikrokozma, Gorski vijenac) idr. Izvirno je pisal v glavnem samo še satire v Berangérovi maniri (v njih hladil dušo zaradi nesoglasij z Gajem; najboljša Hrvat pred otvorenim nebom, Slav. jug 1848, 183–90), prevajal pa Mickiewicza (Dziady, Kolo 1850) in Byrona (The prisoner of Chillon, ib. 1851). Pripravljal je antol. svetovne in slovan. lirike, izdal izbor basni D. Obradovića (Zgb 1847) s predg. Ljubeznoj mladeži. O dobrem imenu, ki ga je V. imel med sodobniki, priča prošnja P. Preradovića jul. 1847, naj mu V. oskrbi 200 gld (sicer izguba vojaškega čina in službe), še bolj pa to, da je res od neke »domorodke« dobil 150 gld in Preradovića s tem rešil. Tako je bilo tudi naravno, da je jun. 1848 nastopil v Pragi na slovan. kongresu kot zastopnik društva Sja v Gradcu. Vabilo nanj mu je poslal 6. apr. pesnik in etnolog K. J. Erben, obetajoč mu stanovanje in hrano. Tudi izvolitev za enega od podpreds. 2. jun. priča o spoštovanju do V-a, ki sploh ni imel kakšnega hrv. ali slov. mandata, a so ga Čehi že ob obisku 1845 zelo cenili. Kaj je delal na kongresu, ki so ga 13. jun. na ukaz zmagovite reakcije morali zapustiti poljski, hrv. in srbski odposlanci, ne vemo (zapisniki niso ohranjeni). Gotovo pa ni trobil v avstroslavist. rog F. Palackega in je razdvojen na hitro zapustil Prago.

Sicer je še vedno ravnal v smislu sporočila Prešernu (pismo 19. nov. 1837, gl. Kidrič, Preš. I, 327–30). 1843 je npr. pisal Macunu, da sloven. nima pogojev za knjižni jezik (V., Děla V, 1877, 331), dva meseca prej pa češ. sodelavcu Kola V. Zapu, da so hrv. kajkavci – korotanski Slovenci (5. maja; Godišnjak Fil. fak. N. Sad 1968, 265). Ob začetku izhajanja N se je zadovoljeval s kompromisom: sloven. v poučno pismenstvo, ilirščina pa v literaturo in znanost! Tako se je izražal tudi v Pragi 1848 kot zastopnik Slovencev in Hrvatov, nasprotja v sebi pomirjeval z vero v Slovan. vzajemnost, saj je tudi materinščino opustil največ zato, ker je sodil, da ji bo z ilirskimi spisi pridobil več privržencev kakor s slov. Ko bi bil živel dlje, bi bil verj. začel pisati v češč., saj se je je menda ni naučil zgolj iz vedoželjnosti tako dobro, da bi s svojo češč. »mnohého spisovatele zahambil« (V. Staněk V-u med 1841–6). V začetku maja 1848 se je udeležil srbskega kongresa v Srem. Karlovcih, ko je bil izvoljen za patriarha J. Rajačić.

V Zgbu je bil aktiven član nar. garde. A tu mu je bil spričo pripravljajočega se spopada z Madžari neznosen »tumultus civium«, ker je bil kljub srdu na Madžare »neprijatelj posla krvavog«. Ob začetku tega boja, v katerem se je odločil za Jelačića (kdor bi posumil vanj, bi posumil v samo božjo previdnost), je iskal sprostitve v Sji, v domačiji, kot to pričajo Glasovi iz Sje I (Slav. jug 1848, št. 18). Značilen je koncept pisma A. Herzogovi 25. sept. 1848, v katerem V. poroča o službi pri zgb nar. gardi in ji priporoča, naj bere AgZg, češ da se bo gotovo zaljubila v našega genialnega bana (Děla V, 404–7). Izkoriščanje avstr. absolut. reakcije hrv. odpora zoper madžarizacijo ga je gotovo mučilo, čeprav je zaradi trenutnih nar. koristi branil Jelačića. Zato se je konec okt. 1848 odpravil v Sjo, verjetno v upanju, da bo v pogovoru z najbližjimi prijatelji bolje spoznal, kaj se dogaja. Toda obležal je (s pljučnico ali jetiko) v Podčetrtku pri okraj. komisarju Jož. Herzogu, kjer mu je kot mrzlemu bratrancu stregla hči Anka, zdravniško pomoč pa mu nudil Š. Kočevar. Zdravil se je tudi v Laškem. 28. dec. 1848 je odbor Matice ilir. V-u ustavil prejemke, ker da od marca t.l. ni izdal nobenega zv. Kola in že pred 2 mesecema brez preds. dovoljenja zapustil Zgb. Ko si je opomogel, se je označil v konceptu nekega pisma (Stauduardovi?), da je njegov obraz podoben cerkv. razvalinam.

Kljub temu je tedaj prev. Mickiewiczeve Dziady II. del in Byronovo Parizino ter pripravljal njegovo Nevesto Abidsko (The bride of Abydos), ki jo je nekoč že slovenil. Sploh je bil Byronu najbolj zvest (gl. tudi Danica 1841, št. 39; Zora dalmat. 1845, št. 23), četudi je prev. v ilirščino veliko slovan. idr. pesnikov in je rkp zapuščina obsežna (gl. B. Džakula, Gradja za povijest knj. hrv., knj. 29., Zgb 1968, 381–424). V-ovi natisnjeni prevodi iz sloven.: F. Miklošič (Danica 1840, št. 30, 42), F. Prešeren (Iskra 1846, 62), A. Krempl (Kolo 1844, 2); češč.: Kraljevodvorski rkp (Danica 1840, št. 50; vse speve obj. ČČM 1845, 586–95), J. Kollár (Danica 1845, št. 10; Iskra 1846, 70); poljščine: Mickiewicz (Bačka vila 1841, 199; Kolo 1850, 8–30) in Fedro (Igrokazi društva dobrovoljaca, Zgb 1850, št. 2); rušč.: A.S. Homjakov in N.M. Jazykov (Danica 1849, št. 30); ital.: L. Carrer (ib. 1845, št. 6) in Petrarka (Iskra 1846, 66); nem.: Schiller (Danica 1844, št. 35) in L. Uhland (ib. 1845, št. 11) idr. Kot urednik Kola je prev. prispela prozna besedila sodelavcev (gl. tudi Danica 1838, št. 51, 52; 1839, št. 1). – Nekaj svojih Đulabij je sam prev. v nem. (gl. Pjesnička djela I, 1953), drugi so posamezne prevode njeg. pesmi v nem. obj. v listih Luna (1855), Slavische Blätter (1865), Die Drau (1895), Slavonische Presse (1902, 1905), AgTb (1906, 1911), AgZg (1911), v ital. La Dalmazia (1846, št. 13) in Il Diritto croato (Pulj 1888–91).

Ko je 27. apr. 1849 absolutizem zatrl zgb čitalnico in matico prisilil k životarjenju, je V. pripravil 7. knjigo Kola, a iziti ni smela. Zaradi ponovne obolelosti je prosil matičin odbor, da bi ga oprostili tajniških nalog, a nakladali so mu še nove. S krvavenjem iz pljuč se je vnovič zatekel v Podčetrtek, spet sta mu Anka in Kočevar pomagala na noge. 24. nov. 1850 so mu odvzeli v Zgbu matičino tajništvo, češ da že 2 meseca ne opravlja poslov. Bilo mu je, kot »da so ga živega pokopali«. Četudi je obnovljeni odbor 7. marca 1851 V-u delno popravil krivico, je bilo prepozno. Še je oskrbel tisk 7. knj. Kola in snoval vsebino 8. knj. Toda čez pičlih 7 tednov je v svoji tajniški sobici v zgb Nar. domu izdihnil, skoraj do zadnjega trenutka misleč na vprašanja in naloge nar. literature in politike.

Po V-ovi smrti se je začelo pri Hrvatih delo za ocenitev in krit. izdajo njegove prebogate ilir. zapuščine, ki pa kljub pomembnima poskusoma (Děla, I–V, Zgb, Matica ilirska oz. hrv. 1863–77; Pjesnička djela, I–III, Zgb JAZU 1953–5) še ni zaključeno. Pri Hrvatih je V. kot poet, prevajalec, kritik in liter. teoretik najplodnejši – a ne tudi največji – avtor v 1. pol. 19. stol. Slovenci še nismo ocenili njegovega pesništva, še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi »napačno« preporoditeljsko vnemo, s katero je hotel oživotvoriti idealno slovan. vzajemnost. Večinoma smo posvečali skrb polit. oceni njegovega prestopa k ilirizmu, ne da bi se bili pri tem kdo ve kaj zamislili nad obsežnim slov. pesniškim delom in še manj nad V-ovim pojmovanjem slovan. vzajemnosti, ki je bilo mnogo širše kot hrv. ilirizem. Njegove slov. pesmi je prvič v skromnem obsegu zbral in brez komentarja izdal F. Mohorič (Krško 1926), temeljno slov. zapuščino šele A. Slodnjak (Slovenska djela, I–II, Zgb JAZU 1952), pri Hrv. pa sodijo med važnejše: Izabrane pjesme, uvod Fr. Marković (Zgb 1880); Đulabije, prir. D. Bogdanović (Zgb 1925); Stihovi i proza, ur. A. Barac, D. Cesarić, D. Tadijanović (Zgb 1951); S. Vraz – P. Preradović, Djela, ur. A. Barac (Zgb 1954 z bibl); ista, Pjesme i članci…, ur. Marin Franičević (Zgb 1965); Odabrani stihovi, prir. M. Feliks (Zgb, Mala biblioteka 1975) itd.

Psevd.: Jakob Cerovčan, I. R. iz C., I. R. iz Cerovca, I. R. C., J. C., J. Rešetar iz Cerovca, Jakob Rešetar, Mihail Jurišić, Miško Jurišić, Radoslav, Radoslav Ilia K. Ilir iz Štajera, S. V. Ž., Slednin St. Fras-Cerovčan, St. V., V. C., V. Z.

Prim. (izbor): rkp zapuščina: Sveučil. knjižnica, Arhiv grada Zgba, Matice Hrv. in JAZU (vse Zgb); NUK; Univer. knjižnica Mrb; Pajkovo gradivo; Bibl JLZ; EJ; ELU; Macun 90–108; Marn XXIV; MuzE; NE IV; Znameniti Hrvati 281 (s sliko); Zssl II; AgZg 1851, št. 122; Kolo 1851, 72; N 1851, 112; SB 1851, 187–9; LMS 1877, 149–58 (Jarnikova pisma V-u); J. Pajek, črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, 1884; Sn 1886, 205; Građa za povijest književnosti hrv., Zgb, I, 1897 (240–50: V-ova pisma I. Mažuraniću), III, 1901 (259–93: pisma D. Rakovcu), V, 1907 (77–117: F. Ilešić, S. V. u školama), VI, 1909 (306–17: pisma L. Gaju), VIII, 1916 (328–40: pisma P. P. Dubrovskemu), XIII, 1938 (137–51: L. Jonke, V-ova koresp. v Muzeju kralj. Češke), XX, 1951 (7–48: R. Maixner, Neobjelodanjeni V-ovi članci in dokumenti), XXIX, 1968 (381–424: B. Džakula, O knjiž. kulturi S. V-a), XXXII, 1978 (295–530: I. Mamuzić, Odjeci ilirizma …); M. Zdziechowski, Odrodzenie Chorwacji w wieku XIX, Krakov 1902; B. Drechsler, S. V., Zgb 1909 (popravi priimek in poreklo matere ter avtorja V-ovega portreta: M. Stroj; oceni: M. Murko, LZ 1910, 35–44; I. Prijatelj, NZ 1910, 231–40); F. Kidrič, Bibl V-ovih spisov in korespondence, ČZN 1910, 322–84 (vsa št. posvečena V-u); Nar. novine (Zgb) 1910, št. 273; Uspomeni S. V-a prigodom stoljetnice njegovoga rodjendana u Osijeku 1910, ur. R. F. Magjer; Slovanský přehled 1910/11, 12–7, 68–72; ČZN 1917, 98–100 (pismo Jur. Matjašiču); 1927, 32–61; 1935, 82–3 (pismo J. Muršcu); S. Ježić, Ilirska antologija, Knjiž. dokumenti hrv. preporoda, Zgb 1934 (z bibl); A. Slodnjak, Sd 1936, 239–42; F. Petrè, V-ova graška leta (1830–8), dis. 1938; isti, Poizkus ilirizma pri Slovencih, 1939; O. Berkopec, Česká a slov. literatura, divadlo … v Jsli, Praga 1940; A. Lj. Lisac, Slovenska korespondenca V. – Kočevar 1833–8, SAZU, 1961 (z bibl); A. Slodnjak, SR 1950, 65–90; B. Borko, SPor 1950, št. 13 (s sliko); M. Živančević, Kovčezić, Prilozi i građa o Dositeju i Vuku, Bgd, 5, 1963; isti, Zbornik Matice srpske, 1964, XII/2, 244–50; isti, Prilozi za književnost, jezik … Bgd 1964, 247–9; isti, Pamiętnik slowianski 1964, 184–94; M. Matičetov, Pesme rezianske …, SE 1964, 203–15; A. Slodnjak, Panonski zbornik 1966, 105–16 (s sliko); M. Živančević, Zbornik Matice srpske 1967, XV/2, 255–65; isti, Liter. vztahy Slovakov a juž. Slovanov, Bratislava 1968, 158–80; isti, Godišnjak Fil. fak. u N. Sadu 1968, 261–77 (pisma Vl. Zapu); isti, Zbornik Matice srpske 1969, XVII/1, 81–98; isti, SR 1969, 355–63; isti, Rad JAZU 1969, knj. 355, 5–30 (pisma I. I. Sreznjevskemu); Hrv. književnost prema evrop. književnostima, ur. A. Flaker i K. Pranjić, Zgb 1970, 98–109; J. Orožen, ČZN 1970, 132–3; L. Krakar, Sd 1971, 277–86, 403–13; K. Rozman, M. Stroj 1803–71, 1971 (razst. kat.); M. Živančević, Jsl književni leksikon, N. Sad 1971, 575–6 (s sliko); M. Kudělka in Z. Šimeček, Čsl práce o jazyce, dějinách …, Praga 1972; M. Živančević, Godišnjak Fil. fak. u N. Sadu 1973, 255–83: isti, Zbornik za slavistiku 1975, zv. 8, 124–57; 1976, zv. 11, 133–50; F. Forstnerič, Delo 1977, št. 183 (s sliko); M. Živančević, Hrv. književnost u evrop. kontekstu, Zgb 1978, 313–40; isti, Letopis Matice srpske 1980, knj. 425, 448–55; A. Baš, NRazgl 1981, 296; T. Pretnar, Iz zgod. prevajanja na Slov. 1982, 33–42; V. Novak, Raziskovalci slov. življenja, 1986, 137–40. Portreta: M. Stroj (1841, olje, Mod. gal. JAZU, Zgb); V. Karas (1850). Sk.