Vratanar, Anton (1919–1993)

Vratanar Anton, partiz. ime Antonesko, narodni heroj, r. 2. nov. 1919 na Vrhovem pri Radečah rudarju Antonu in Mariji r. Strgaršek, živi v Beogradu. Očeta je izgubil v rudn. nesreči 1922. V Trbovljah je obiskoval osn. šolo, se izučil mesarske obrti in bil do 1940 priložnostno zaposlen; 1937–8 delal v Slovenjem Gradcu. 1940 je odšel k vojakom v Veliko Kikindo, ob kapitulaciji Jsle 1941 prišel v nem. ujetništvo, pobegnil in se vrnil v Trbovlje, od koder ga je nem. urad za delo poslal gradit cesto Čeče–Ostenik. Jul. 1941 je odšel v partizane na Čemšeniško planino in se vključil v novoust. Revirsko četo. Z njo se je udeležil štev. napadov, mdr. avg. 1941: na skladišče cestnega podjetja za Ostenikom, na Zagorje, na postojanko rudn. obratne straže pri Dobrovljah. Sept. 1941 je bil sprejet v KPS. Po priključitvi Revir. čete okt. 1941 Štajer. bataljonu se je udeležil napadov na Šoštanj in na Čmakovo graščino na Gomilskem, hude bitke z Nemci na Čreti ter znamenitega brežiškega pohoda (V. skoraj ves čas v predhodnici skozi zasede v visokem snegu). Nov. 1941 se je s Štajer. bat. vrnil v Griže in ostal v skupini Revirčanov, ki bi morala prezimiti v Zg. Rečici, vendar je še naprej izvajala akcije, mdr. napadla zaviralni strojnici rudnika Hrastnik (dec. 1941) in delovala v okolišu Kolovrata nad Zagorjem (pozimi 1941/2). Ko se je skupina Revirčanov okrepila in reorganizirala (Pleša pri Jablanškem vrhu, april 1942), je bil V. določen za komandirja 2. čete, ki je aprila mdr. sodelovala pri napadu na Trbovlje in se spopadla z Nemci na Sv. Planini (zdaj Partiz. vrh).

Po reorganizaciji štajer. partizanstva (Tolsti vrh, april 1942) je bil V. določen za komandirja skupine C, ki je odšla na Kozjansko in se maja na Marofu vključila v novoust. Kozjansko četo I. Štajer. bat. (V. komandir). Z njo je do avg. 1942 sodel. v štev. akcijah na Kozjanskem in na Boču (razstrelitev železn. proge med Sevnico in Blanco, mobilizacija v Lesičnem, požig planin. koče na Fledermausu in na Bohorju, spopad z Nemci na Tovorniku pri Zagorju, vse jun.; uničenje elektr. centrale v Bistrem grabnu, avg.). Ko so avg. 1942 Nemci Revir. četo pri Topolovem razbili, je ostala le manjša skupina (4 borci; vodja V.), ki je potem eno leto delovala na Kozjanskem brez zveze z vodstvom partizanstva na Štajerskem. Bila je aktivna tudi v najtežjih razmerah, vse dokler se ni sept. 1943, okrepljena z novinci, v Revirjih pridružila Šlandrovi brigadi. V. je bil najprej v brigadni službi VOS, nato v vodstvu VOS za IV. operativno cono, od jan. 1944 načelnik VOS za Revirje. Maja in jun. je obiskoval tečaj VDV (Vojska drž. varnosti) v Beli krajini. Jun.-avg. 1944 je bil komandant Štajer. bat. VDV, ki je deloval na Štajerskem in Kor. in odločilno sodeloval s Šlandrovo brigado pri osvoboditvi Ljubnega ob Savinji (zač. avg. 1944). Od avg. 1944 do osvob. 1945 je bil komandant Štajer. brigade VDV.

Po vojni je služboval v JLA, končal vojaško akad. v Bgdu, upokojen kot polkovnik. – Priznanja: spomenica 1941, red partiz. zvezde s puškami (1946), za hrabrost, zaslug za narod s srebrnimi žarki, bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (vse 1947), nar. heroja (1953), za vojaške zasluge z zlatimi meči (1955), republike z zlatim vencem (1979). – Prim.: r. matice (mat. urad Vrhovo); L. Požun, Prispevki za zgod. delav. gibanja 1961, št. 1/2, 90; isti, Celjski zbornik 1975/6, 72–5 (s sliko); P. Baloh, Po poteh revolucije, 1966, 79, 128 (s sliko), 209–13; I. Ferlež, Druga grupa odredov in štajer. partizani 1941–2, 1972; Narodni heroji Jsle, Bgd 1982 (s sliko). Flč.