Vovk, Viktor (1893–1968)

Vovk Viktor, planinski pisatelj, r. 19. febr. 1893 v Trstu pomorskemu stražniku Ivanu in Mariji r. Lisjak, u. 10. okt. 1968 v Ljubljani. Po ljudski šoli v Trstu in nem. gimn. 1903–11 v Gor. je 1911–4 študiral pravo v Pragi in 1918–9 v Zgbu, tu promoviran 1919; med 1. vojno je bil v avstr. vojski. Že med študijem je delal v razl. uradih v Trstu, ko pa ni dobil redne zaposlitve, je odšel v Lj., bil 1920–2 pripravnik, po izpitu do 1923 sodnik pri višjem dež. sodišču, 1923–4 odvetn. kandidat pri V. Krejčiju in 1924–7 pri A. Smoletu (1926 je opravil odvetn. izpit), 1927–45 samost. odvetnik. V okupirani Lj. je 1941–5 sodel. z OF, večkrat branil in reševal preganjane in internirane. Po osvoboditvi 1945 je bil najprej sodnik Višjega sodišča v Trstu, 1945–7 Višjega sodišča za Slov. primorje v Postojni, 1947–52 Višjega sodišča v Kopru, tu 1952–4 preds. Okrožne javne arbitraže, od 1954 Okrož. gospod. sodišča, 1961 upokojen. — Odlikovanji: 1956 red dela z zlatim vencem, 1958 zlati znak PZS.

Za planinstvo se je vnel v dij. letih in nato temeljito spoznal slov. in sosednje gorovje in hribovje. Po vrnitvi v Trst 1911 je bil član tamkajšnje podružnice SPD, po prihodu v Lj. 1920–45 večkrat v osrednjem odboru SPD (tudi tajnik Plan. društva Lj. — matica), 1945 je ustan. podružnico v Postojni (preds. do 1947) in 1948 v Kopru. Bil je tudi član organizacij Club alpino italiano in Società alpina Friulana. V Kopru se je posvetil pisanju o slov. gorah. Veliko se je ukvarjal s toponomastiko in z ljudsko geografijo, h kateri ga je vabil M. Badjura, kakor tudi s slov. zgod. na obeh straneh meje. Članke je obj. v PV, npr.: Slavnik in njeg. okolica (1958), Grossvenediger (1959), Karnijske Alpe in Karnija (1960–5), Dr. A. Gradnik — 80 let (1962), V Bellunskih gorah (1964), Prigorje Karnijskih Alp (1966–8), Alpinizem v naši soseščini (1967). Spisi so vzbujali pozornost zaradi razgledanosti, dokumentarnosti in snovi same, saj je odkrival manj znane probleme na »šivu«, na stičju dveh različnih svetov. Ker so ga vsestransko zanimale slov. omika, zavest in eksistenca na zah. in severni slov. meji, se je v svojem zadnjem desetletju strastno posvetil raziskovanju slov. korenin od Tablja do Lendave, od Kobanskega do Devina, v Kamiji in na Kor. Sledil je »slov. prednje straže« v naravi, zgod., govorici, imenih in ljudeh. V PV je tudi poročal o novi planin. literaturi, zlasti ital.

Prim.: m. matice (Skupščina mesta Lj.); osebna mapa (Temeljno sodišče v Kopru); V. Mazi, Splošno kazalo PV, 1961 in 1972; R. Goljak, PV 1963, 180; L. Zorzut, ib. 1968, 227–9 (s sliko); T. Orel, ib. 547–53 (s sliko); V. Mazi, ib. 1969, 478; G. B. Spezzotti, ib. 496–7; PDk 1968, št. 235. — Slika: arhiv SBL. T. O.

VOVK Viktor, pravnik in planinski pisatelj, r. 19. febr. 1893 v Trstu, u. 10. okt. 1968 v Lj. Oče Ivan, pomorski stražnik, mati Marija Lisjak. Osn. š. v Trstu, nem. gimn. v Gor. od 1903–11, pravo v Pragi 1911–14 in v Zgbu 1918–19, kjer je promoviral 1919. V Trstu je že med študijem delal v raznih uradih, ker ni dobil stalne zaposlitve, je odšel v Lj. in bil 1920–22 pripravnik, po izpitu sodnik pri Višjem dež. sodišču do 1923, 1923–24 odv. kandidat pri V. Krejčiju in 1924–27 pri A. Smoletu. Medtem je 1926 opravil odv. izpit in bil 1927-45 samost. odvetnik. Med it. zasedbo je v Lj. branil in reševal preganjane in internirane. Po osvoboditvi 1945 je bil najprej sodnik Višjega sodišča v Trstu, od 194547 na Višjem sodišču za Slov. Primor. v Postojni, od 1947–52 v Kopru. Tu je bil 1952–54 preds. Okrož. javne arbitraže in od 1954 Okrož. gospod. sodišča do upokojitve 1961. Prejel je dve odlikovanji: 1956 red dela z zlatim vencem in 1958 zlati znak PZS. – V. je vzljubil planine že v gor. dij. letih in pozneje dodobra spoznal tako slov. kakor sosednje hribe. Obenem je vseskozi tudi aktivno deloval pri planinskih organizacijah. Od 1911–20 je bil član podružnice SPD v Trstu, po odhodu v Lj. pa hierarh Osrednjega odbora SPD od 1920 do konca vojne in medtem nekaj časa tajnik PD Lj. – matica. Ko je prišel 1945 za krajši čas v Trst, je pomagal graditi temelje za obnovitev podružnice SPD, ki jo je pozneje Zorko Jelinčič preoblikoval v samostojno SPD Trst. Ob premestitvi v Postojno je tam ustanovil, postal preds. in bil mentor SPD Postojna do 1947. 1948 je ustanovil SPD Koper in bil deset let njegov preds. Dal je pobudo za Tumovo kočo na Slavniku. Hotel je organizirati plezalno šolo, a njegova zamisel ni našla odmeva, ker primor. skale niso ustrezale pobudi. Večje zadoščenje je imel pri organiziranju skupinskih izletov v bližnji in oddaljeni gorski svet. Bil je prijateljsko povezan z it. planin. organizacijami, tako s CAI (Club Alpino Italiano), katerega član je bil in so mu podelili častni znak, ter s Societa Alpina Friulana iz Vidma. – Svoje članke je objavljal v PV, zlasti v povojnih letnikih: Slavnik in njegova okolica (1958); Grossvenediger (1959); Karnijske Alpe in Karnija (1960–65); Dr. A. Gradnik – 80 let (1962); V Bellunskih gorah (1964); Prigorje Karnijskih Alp (1966–68); Alpinizem v naši soseščini (1967). Te znanstveno dokumentirane razprave je vsebinsko obogatil z goroznanstvenimi, zgodov., toponomastičnimi in filološkimi razlagami ter etnografskimi posebnostmi. Odlikuje jih avtorjeva razgledanost pri manj poznanih problemih na stičišču dveh različnih svetov. Vsestransko raziskovanje, ugotavljanje in razglabljanje o slov. omiki in življenju na zah. in sev. slov. meji je V. pokazal v svojem zadnjem desetletju, ko je vneto proučeval slov. korenine od Tablja do Lendave, od Kobanskega do Devina, v Karniji in na Kor. in sestavil slov. prednje straže v naravi, zgod., govorici, imenih in ljudeh. O kult. planincu pričajo članki o novi plan. liter., še posebno it., ki so tudi izhajali v PV.

Prim.: SBL IV, 596 in tam navedena liter.; Lud. Zorzut, Petinsedemdesetletniku dr. V. V. duhteč planinski šopek, PV 1968, 227–29 s sl.

Pan