Vovk, Anton (1900–1963)

Vovk Anton, 30. ljubljanski škof (v krstni knj. Volk, od 1919 na podlagi starejših vpisov popravljeno v Vovk), r. 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem posestniku Jožefu in Mariji r. Debeljak (pranečak Fr. Prešerna; gl. SBL II, 514), u. 7. jul. 1963 v Ljubljani. Po osn. šoli na Breznici je 1908–17 obiskoval gimn. v Kranju in 1917–9 v Šentvidu (Lj.). Teologijo je študiral 1919–23 v Lj. in bil 1923 ord. (z dispenzo, ker še ni dosegel predpisane kanonične starosti). Služboval je kot drugi kaplan od 1923 v Metliki in od 1926 v Tržiču, kjer je bil od 1928 župnik. Apr. 1940 ga je škof Rožman imenoval za stolnega kanonika v Lj. (umeščen 2. sept. 1940), istočasno je postal arhidiakon IV. arhidiakonata (Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Kočevje), sodnik cerkv. sodišča in pravi konsistorialni svetnik. Ko se je Rožman ob osvoboditvi umaknil v tujino, je V. postal 14. jun. 1945 pooblaščeni generalni vikar lj. škofije. 15. sept. 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za naslovnega kardiškega in pomožnega lj. škofa (posvečen 1. dec. 1946 v lj. stolnici), 27. sept. 1950 pa za apostol. administratorja lj. škofije s pravicami rezidencialnega škofa; 1951–61 je upravljal še slov. del reške in 1951–5 tudi del trž. koprske škofije, ki je pripadel SR Sji. Po Rožmanovi smrti je bil 2. dec. 1959 imenovan in 20. dec. v lj. stolnici slovesno umeščen za rezidencialnega škofa. Ko je papež Janez XXIII. dec. 1961 povzdignil lj. škofijo v nadškofijo brez sufraganov (gl. Družina 1962, 43–4), je imenoval V-a za nadškofa (bula Quandoquidem canonicorum). — Od 1940 je bil član gospodar., socialno-karitativnega in društvenega sveta ter škofov zastopnik v odboru Duhovskega podpornega društva za lj. škofijo (nekaj časa bil njegov podpreds.), 1941 postal preds. škofij. odbora za pomoč duhovnikom beguncem, 1943 škofij. cenzor in član nadzorništva Vzajemne zavarovalnice v Lj., 1944 ravnatelj bogosl. semenišča, 1952 veliki kancler Teol. fak. 1961 je bil imenovan za pravega člana komisije za disciplino klera in krščan. ljudstva, ki je pripravljala ustrezne dokumente za drugi vatikan. cerkv. zbor. Odlikovanji: 1936 duhovni svetnik, 1960 častni doktorat Teol. fak. v Lj.

V. je prevzel škofijo v težkih časih po drugi svet. vojni. Najprej je skušal brez posrednikov urediti odnose med državo in Cerkvijo, kar mu je po več letih težav in celo direktnega ogrožanja (20. jan. 1952 so ga v vlaku na želez. postaji v Novem mestu polili z bencinom in zažgali) tudi uspelo. Rešiti je moral tudi vprašanje duhov. poklicev, šolanja duhov. kandidatov in status Teol. fak.; njegova zasluga je, da sta se ohranila Teol. fak. in bogosl. semenišče. Z misijoni in duhov. obnovami je poživljal versko življenje in zato ustrezno spreminjal župnij. meje ter ustanovil pet novih župnij v Lj.: Rakovnik (1956), Kodeljevo (1960), Dravlje in Koseze (1961), Štepanja vas (1962). Ob 250-letnici lj. stolnice (1957, gl. Družina 1957, št. 6) in 500-letnici lj. škofije (1962, gl. Družina 1962, 145–7) je dal zunaj in znotraj prenoviti stolnico in obnoviti fasado škofij. dvorca. V Rimu je izposloval, da sta bila za prva zavetnika nove nadškofije imenovana Ciril in Metod. Večkrat je prepotoval vso škofijo na birmah in vizitacijah. Bil je priznan in dober govornik. Vse življenje je skrbel za lepo govorjeno in pisano besedo (kot dijak pisal pesmi) in se je znal lepo prilagoditi slikoviti ljudski govorici (govori so ohranjeni v zapuščini).

Prim.: krstne matice (ž. urad Breznica); mrl. matice (ž. urad Lj.-stolnica); zapuščina (ŠkALj); okrožnice lj. škofije (ŠkALj); S 1940, št. 91 (s sliko); Oznanilo 1946 (8. dec.) št. 2 (s sliko); Družina 1960, št. 2 (s sliko) in 7; 1963, 113–4 (s sliko); M. Golia, KMD 1962, 83; J. Š(olar), ib., 86–7; KMD 1963, 107–9; 1986, 43–5; Delo 1963, št. 186 (s sliko); Nova pot 1963, 489–90; F. Vrhunc, Življenjska pot msgr. dr. h. c. A. Vovka …, 1963 (tipkopis, ŠkALj ); F. Grm, Biogr. okvir in podobe lj. škofov, 1964, 50–2 (tipkopis, ŠkALj); KGMD 1964, 130–1 (s sliko); F. M. Dolinar, Tvoja in moja cerkev, 1982, 66–7. - Slika: portret v nadšk. dvorcu (L. Perko, 1958). Dolinar