Vošnjak, Josip (1834–1911)

Vošnjak Josip, politik, pisatelj in zdravnik, r. 4. jan. 1834 v Šoštanju usnjarju in posestniku Mihaelu ter Jožefi r. Krischan (Križan), u. 21. okt. 1911 na Visolah pri Slov. Bistrici. Imel je 2 sestri in 3 brate, od katerih je bil Mihael (gl. čl.) zadružni delavec, najstarejši brat Franz Woschnagg, ki je podedoval usnjarno in jo razširil v tovarno, pa se je ponemčil. Osn. šolo je V. obiskoval v Šoštanju, 3 razr. glavne šole in 2 razr. gimn. 1843–6 v Celju, 1846–50 nadaljeval gimn. v Gradcu (do 1848 štipendist in gojenec ustanove M. Krelliusa) in jo 1850–2 (7. in 8. razr.) končal na Dunaju. Tu je od jeseni 1852 študiral medicino in bil 1. marca 1858 promoviran za doktorja medicine, 30. jul. 1858 za doktorja kirurgije; dotlej se je podpisoval Woschnagg. Nato je bil zdravnik: 1858–9 v Šoštanju, jul.—avg. 1859 v Lj. (vojaška služba), sept. 1859—febr. 1861 v Kranju, mar.—nov. 1861 spet v Lj. (sekundarij na kirur. oddelku; tedaj se je priglasil za službovanje v Srbiji, a je na službo resigniral), od 1. dec. 1861 do maja 1870 v Slov. Bistrici (okrajni zdravnik), 1870–2 v Šmarju pri Jelšah. Nato se je preselil v Lj., imel jan. in febr. 1872 zasebno prakso, od mar. 1872 pa bil primarij v prisilni delavnici. Mar. 1895 je stopil v pokoj, odložil vse funkcije in se preselil na vinogradno posestvo na Visolah, ki ga je kupil oče 1866.

Bil je med najvidnejšimi zdravniki svojega časa na Kranjskem in zelo delaven član kranj. Društva zdravnikov (večkrat predaval na društvenih sestankih, npr. o koleri, — prim. njegova članka Kolera, KMD 1868 in O koleri, KMD 1887), se zavzemal za gradnjo nove deželne bolnice v Lj. in za ureditev zdravn. pokojninskega sklada (Kranjska prva priznala okrožnim zdravnikom pravico do pokojnine). Ko je bil v kranj. deželnem odboru (1878–95), je vodil zdravstveni referat in dosegel zakon o stalnosti dež. zdravnikov; 1883–95 je bil član zdravstv. sveta. 1863 je pripravljal knjigo Poduk o človeku ali Kratek razklad človeške anatomije in fiziologije (N 1863, 218), obj. pa je članke: Perva pomoč v smertnih nevarnostih (KMD 1878), Proti žganju (KMD 1886), Kaj človeštvo prideluje in uživa (LMS 1887–8), Dolgost človeškega življenja (LZ 1889) idr. Stanje na kirur. odd. v predantiseptični dobi je opisal v Spominih I, 1905, 65.

Za politiko se je začel zanimati sorazmerno pozno, saj se niti 1848 niti v dunajskih letih še ni globlje zavedal slovenstva, čeprav se je kot medicinec družil z bratoma Benjaminom in Gustavom Ipavcem. Šele v Kranju in Lj. je njegov nagli in občutljivi značaj vzplamtel za narodno delo. Tudi knjižne sloven. se je naučil šele v Kranju; prve dopise (npr. v N 1861, 65) je pisal v nemščini. Po Bleiweisovem naročilu je 1861 v Kranju sam zbral 1200 podpisov za peticijo ministru A. Schmerlingu, v kateri so bile navedene vse točke narodnega programa, predvsem pa zahteva po enakopravnosti sloven. v uradih in šolah. Pozneje je po krajih, kjer je služboval, ustanavljal društva ter budil mestno in kmečko ljudstvo k narodni zavednosti. Ko se je 1862 v celj. okraju začela volilna agitacija, se je V. izkazal kot organizator, pisec proglasov, programov, vabil in dopisov. V 60-ih letih, ki so bila za Slov. pomembna zaradi uveljavljanja slov. jezika v polit. in kulturnem življenju ter bujenja polit. narodne zavesti, je bil V. 1863–4 med ustanovitelji SM, 1865 sodeloval pri mrb slov. državnopravnem programu, bil dopisnik Einspielerjevega S (1865–7), soustanovitelj in sodelavec SGp (1867) ter napisal broš. Slovenci, kaj čemo? (1867). Ko je 1867 nova liberalna vlada omogočila boj za Zedinjeno Slovenijo, je bil V. jan. 1867 v mrb kmečkem okraju izvoljen za poslanca v štaj. dež. zboru (v njem ostal do 1877; ponovno izvoljen 1870 in 1871 v celj. kmečkem okraju). Maja 1868 je bil med ustanovitelji SN (prim. V-ov čl. Kako se je ustanovil Slovenski narod?, SN 1893, št. 75) in nato med najmarljivejšimi sodelavci. Najpomembnejši pa so bili nastopi v štaj. dež. zboru, kjer je 1868 zagovarjal jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Sjo (prim. SN 1868, št. 72, 91). Udeležil se je skoraj vseh slov. taborov 1868–9, na njih govoril in napisal broš. Slovenski tabori (1869). Z E. H. Costo je bil 1871 na shodu federalistov v Pragi. 1872 ga je ločitev od Bleiweisa in Coste (prestopil k radikalni politiki ter se povezal z J. Jurčičem in V. Zarnikom) postavila v ospredje mladoslovencev. Zlasti ustanovitev Narodne tiskarne v Lj. 1872 (V. je bil 1871 tajnik pripr. odbora, 1872 tajnik odb., potem dolgoletni član, 1885–6 predsednik) in nasprotovanje starim v SM sta sprožila hude polemike (prim. N 1872, 302, 309–10; SN 1872, št. 110).

V dunaj. drž. zbor je bil izvoljen 1873 v kmečki kuriji okraja Celje (ostal do 1885; 1879 prav tam ponovno izvoljen). V tem obdobju je bil na čelu nove slov. liberalne stranke (1873 predsednik mladoslov. centralnega volilnega odbora, 1874 preds. Narodnega društva), tako da so staroslovenci imenovali svoje nasprotnike kar »vošnjakovci«. Ko pa je nasproti N 1873 ustan. Slovenski tednik (1873–5), polit. in gospodar. list za kmečko ljudstvo, je bilo pogosto slišati Bleiweisov izrek: »Koder vošnjakovci hodijo, tam trava ne raste« (N 1874, 221–2). Na V-ovo polemično knj. Slovenci in državni zbor l. 1873 in 1874 (izšla 1874), s katero je uveljavljal gesla »vse za narod, omiko in svobodo«, so N odgovorile z anon. broš. Mladoslovenci in državni zbor l. 1873 in 1874 (1874). V-ovo tedanje polit. delo je bilo zelo pomembno za prebujanje slov. Štajerske in za splošno narodno življenje. Kot drž. poslanec se je zavzel za ustan. gimn. v Ptuju (1869) in vinarske šole v Mrbu (1872), 26. marca 1874 za pravico do. slov. jezika v sred. šolah (SN 1874, št. 72), 3. dec. 1874 za splošno volilno pravico (SN 1874, št. 281), 6. nov. 1876 je govoril proti zunanji politiki, ki jo je do Balkana vodil J. Anássy (SN 1876, št. 258), 13. dec. 1876 je ponovno zahteval poslovenjenje sred. šol na slov. ozemlju (SN 1876, št. 290), 18. dec. 1876 je razpravljal o konfiskacijski praksi (SN 1876, št. 294), 11. dec. 1877 je v konfiskacijski debati predlagal poseben odsek, ki naj bi ugotovil, če je vlada ravnala po društvenem, shodnem in tiskovnem zakonu (SN 1877, št. 289), 7. jun. 1878 je zavrnil Slovanom sovražno Andrássyjevo zunanjo politiko (SN 1878, št. 133), 23. apr. 1880 je bila dokončno sprejeta V-ova resolucija o uvedbi slov. učnega jezika v srednjih šolah na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, Kor., Primorskem (tudi v Trstu) ter v učiteljskih pripravnicah v Lj. in Mrbu (SN 1880, št. 94), 18. dec. 1880 se je potegoval za ohranitev gimn. v Kranju, 2. marca 1882 ponovno poudarjal pravico do slov. jezika v šolah (SN 1882, št. 53–9), 10. marca 1882 in 12. febr. 1884 je govoril o pravnih razmerah na Slov. (SN 1882, št. 62–4; 1884, št. 39–40).

V kranj. dež. zboru je bil V. 1877–95 (izvoljen v postojnskem kmečkem okraju 1877, 1883, 1889). Ob začetku Taaffejeve vlade je imel v slov. politiki vodilni položaj, Bleiweis je bil tedaj bolj simbol kot voditelj. V-a pa je liberalno-klerikalni konflikt okrepil, da je postal najpomembnejši in najaktivnejši slov. drž. poslanec ter 1878–95 edini slov. dež. odbornik na Kranjskem. V kranj. dež. zboru je 1883 poročal o kmečkem stanu in vzrokih za slabe razmere, nakar sta dunaj. vlada in kranj. dež. vodstvo pripravila agrarno anketo (prim. zbrane podatke kranj. dež. odbora v knj. Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884, 1884; ur. V.). Na anon. članek Kali novemu upanju (SN 1887, št. 120) je V. odgovoril s prispevkom Le resnično! (SN 1887, št. 122–3), v katerem je branil slov. politiko v l. 1879–85. V krizi SN, nastali predvsem zaradi članka Krutorogova (= D. Hostnik) Iz Rusije (SN 1887, št. 200), ki je bil naperjen proti papežu Leonu XIII., je V. predlagal nadzorni svet, ki mu je nato predsedoval. Od 24. dec. 1887 do 9. jul. 1888 je bil tudi odg. ur. SN. V-ovo zadnje polit. dejanje pa je bilo izbojevanje slov. vzporednic na celj. gimnaziji.

Kljub nagli naravi in polit. vnemi V. ni bil stremuh, čeprav so mu očitali, da je hotel biti že za Bleiweisovega življenja njegov dedič. Zlasti v Winklerjevi dobi (po 1873) se je unesel. Posrečilo se mu je, da so se združili radikalci in elastikarji. Ko pa je 1881 umrl Jurčič, ki je bil s svojimi pogledi na splošno in slov. politiko in kot ur. SN liberalnemu taboru v neprecenljivo pomoč, je V-ov vpliv začel upadati. Med starejšimi politiki liberalne smeri je bil najbolj nesebičen in idealen delavec. Vodilo ga je prepričanje, da je ljudstvo mogoče prebuditi in narodno utrditi samo z izobraževanjem in gospodarsko osamosvojitvijo. Tako je bil na začetku polit. kariere agitator, društveni delavec, pevec in igralec, a kmalu je segel po peresu ter začel z izobraževalnim in gospodarskim delom. Prvotno ideologijo liberalizma je bolj in bolj zamenjeval z ruskim socialnim idealizmom, dejansko pa se je bližal kršč. socializmu K. F. Vogelsanga, čeprav je do konca ostal na liberalnih pozicijah.

Z gospodarskimi vprašanji se je srečeval na vsej svoji polit. poti. Ko se je 1868 udeležil slovesnosti ob položitvi temeljnega kamna za češ. nar. gledališče (České národní divadlo) v Pragi, se je seznanil s češ. gospodarstvom, še posebej z ustrojem hranilnic (o njih pisal v SN 1868, št. 2l–4, 30–40). V Šmarju je 1870 snoval okraj. hranilnico in posojilnico, ki pa je vlada ni hotela potrditi, nato o hranilništvu obj. več člankov, npr.: Posojilnice na pomoč kmetskemu ljudstvu (KMD 1872), Zadruge z neomejenim poroštvom (SN 1874, št. 156–7, 162–3), Posojilnične zadruge (SN 1875, št. 27), Hranilnice in posojilnice na kmetih (KMD 1876). V njih je obrazložil teoretične osnove zadružništva, ki ga je na Slov. praktično uveljavljal brat Mihael. Kmetijstvo ga je zanimalo z različnih vidikov. Obj. je priročnik Umno kletarstvo (1873; prim. I. Zupanič, Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric, 1969, 93, 144) in poljudne članke, npr.: Trštvo z grozdjem na Ruskem (SN 1872, št. 53), O vinu (LZ 1887), Kmetijske šole (KMD 1890), Streljanje proti toči (KMD 1901), ter nekatere s socialno tematiko, npr.: Ob agrarnem vprašanji (LMS 1884, tudi separatno), Socijalni problemi in kmetski stan (LMS 1885, tudi separatno), Zakaj peša kmetski stan (KMD 1886, proti alkoholizmu). Pri reševanju agrarnih vprašanj se je zavzemal za omejitev moči velikega kapitala in bil proti veleposestvom. Na pereče socialne probleme delavstva in revnega kmečkega prebivalstva je opozarjal že v začetku 70-ih let, npr. 1872 kot član odbora za pomoč stradajočim Dolenjcem in Notranjcem ter 2. maja 1874, ko je v drž. zboru zahteval izboljšanje nevzdržnih razmer za delavce v zasavskih premogovnikih.

Tudi kulturno delovanje je bilo vključeno v V-ova polit. prizadevanja. 1872 je bil soustanovitelj Slov. pisatelj. društva v Lj. (pripravil Prešernovo slovesnost v Vrbi, napisal uvodnik Največ sveta otrokom sliši slave, SN 1872, št. 107) in med ustanovniki GM, 1883–95 sodeloval v šol. svetu, 1885–95 predsedoval obnovljenemu Pisat. in podpornemu društvu (8. febr. 1891 izdal oklic za Prešernov spomenik ob stoletnici rojstva; prim. A. Trstenjak, Pisat. podporno društvo v Lj., 1911, 21–3, 54, 59–60). 1886 je sodel. pri ustanavljanju CMD (do 1895 pokrovitelj in blagajnik), 1890–2 bil blagajnik, odbornik in častni član Dramatičnega društva. Širši kulturnozgod. oz. izobraževalni pomen imajo nekateri članki v KMD (Praga, češko kraljevo mesto, 1873), LZ (Kočevarjeva »Slovenska mati«, 1883; Odlomki iz človeške tragikomedije, 1885; K zgodovini Wolfovega slov.-nem. slovarja, 1893) in Vedi (Ruske državne finance, Sibirska razstava, Tehniško izobraževanje na Ruskem - vse 1911).

V. se je uveljavil tudi v leposlovju. Dobro je poznal Shakespeara, nem. klasično in franc. poromantično slovstvo, zgodaj je v ori ginalu spoznaval tudi rusko. V Kranju je začel pisati tragedijo v verzih, a jo je po nasvetu L. Svetca opustil. Nekaj ljudskih pesmi iz slov. bistriške okolice je poslal SG (1865, 92, 155) in B (1869, 60, 115). V SN je pod psevd. J. Skalec obj. noveli Prvi poljub (1873, št. 65–74) in Na črni zemlji (1873, št. 79–97), ki ju kritično ocenjuje I. Gornik (Z 1877, 350–1). Iz življenja štaj. meščanstva je zajel snov za avtobiografski roman Pobratimi (1889; ocene: F. Celestin, LZ 1889, 181 8, 244–7; F. Lampe, DS 1889, 28–30; Dr. Ahasverus (P. Turner), SN 1888, št. 294–5; A. Mahnič, RK 1889, 416–24; prim. tudi V-ovo pojasnilo z nasl. Vedeževavka, LZ 1898, 63–4). Vzporedno s socialnim delom so nastajale ljudske povesti, ki jih je objavljal pri MD; v tej smeri je pod Tolstojevim vplivom hotel reformirati mohorsko povest, ki naj bi posegla v ljudsko življenje in pomagala z neposrednimi vzgojnimi nauki. Takšne so Troje angelsko češčenje (SV 1886, zv. 40), Navzgor-navzdol (SV 1909, zv. 62; ocena: L. Lenard, DS 1909, 523) in nekatere v KMD, npr.: Dva soseda (1888), Obsojen (1889), Ti očeta do praga, sin tebe čez prag (1890; ocena: F. Lampe, DS 1889, 239), Blagor usmiljenim (1891, psevd. J. M. Dravinjski; ocena: F. Lampe, DS 1890, 349–50), Blagor žalostnim (1894), Blagor mirnim (1902).

Kot dramatik je pisal domoljubne in socialne komedije, npr.: izvirna igra v 3 dej. Pene (upriz. 10. marca 1889 v Lj.; ocena: SN 1889, št. 62), veseloigra v 1 dej. Svoji k svojim (KMD 1889, upriz. 29. jun. 1889 ob odkritju Vodnikovega spomenika v Lj.), veseloigra v 2 dej. Ministrovo pismo (upriz. 20. okt. 1889 v Lj.), veseloigra v 3 dej. Ženska zmaga (1889), veseloigra v 1 dej. Resnica oči kolje (napisana 1893, upriz. 1959 v Lj.) in drame: Pred sto leti, slovesna igra za praznovanje stoletnice Linhartove Županove Micke (napisana 1889, obj. 1905 v predelavi F. Govekarja, upriz. 12. dec. 1905), narodnovzgojna enodejanka Oreh (SV 1896, zv. 45), psihol. v 5 dej. Lepa Vida, 1893 (upriz. 23. marca 1893 v Lj.; ocene: F. Celestin, Vienac, Zgb, 1893, 531–4; LZ 1893, 249; SN 1893, št. 68), polit. v 5. dej. Doktor Dragan (1894), za katero je uporabil biograf. snov o L. Tomanu (ocena: F. Lampe, DS 1894, 446; prvič upriz. 1983 v Kranju, prim. Delo, 1983, št. 35), socialni igrokaz s petjem v 4 dejanjih Premogar (upriz. 13. jan. 1894 v Lj.; ocena: S 1894, št. 11). Nekatere dramske tekste mu je pred uprizoritvijo ali natisom pregledal J. Cimperman, še posebej pa mu je predelal pevske vložke v Premogarju. V-ova dramatika je odigrala pozitivno vlogo pred nastopom naturalizma in moderne, ker je uvedla nove dram. značaje, novo življ. okolje (iz 60-ih let 19. stol.) in novo občutje sveta, še posebej v Lepi Vidi, ki »je prva naša resnično psihološka drama, prvi korak v moderno dramatiko, čeprav čutimo, da V. še ni bil tisti umetnik, ki bi po dotedanjih pripravah in dejanskih pogojih moral priti« (prim. F. Koblar, Slov. dramatika, I, 1972, 141).

V okviru Nar. knjižnice so izšli 3 zv.: 1. roman Pobratimi (1889), 2. drama Lepa Vida (1893, uvod P. Turner), 3. drama Doktor Dragan (1894); zadnja zv. sta imela še posebno oznako: Dr. J. V-a zbrani dramatični in pripovedni spisi. Od ISp dr. J. V-a je izšel samo zv. 1: Troje angelskih češčenj (1914).

Najpomembnejši V-ov spis so Spomini I (1905) – II (1906), ki segajo do 1873 (ocene: J. Tominšek, Sn 1905/6, 65–6; isti, LZ 1907, 632–3; K. Verstovšek, LZ 1906, 442–5; F. Ilešič, Sn 1906/7, 286; J. Glonar, Domovina 1907, št. 83; I. Prijatelj, Veda 1915, 43). V. je prvi vidnejši slov. politik, ki je napisal spomine na svoje življenje in delo; upošteval je razl. vire, npr. dnevniške zapiske, pisma (dopisoval si je skoraj z vsemi slov. politiki in drugimi osebnostmi svoje dobe) in časopisno gradivo (predvsem v SN). V 2. izd. Spominov (1982, razširil, ur. in napisal spremno študijo V. Melik) so vključeni še Dodatki k »Spominom« (Veda 1911) in Južnoslovanski spomini (ib. 1912) ter spominski članki: O prikaznih in duhovih (LZ 1882), Na Silvestrov večer 1883. leta (LZ 1884), Usodni dan (LZ 1885), Spomini o Josipu Jurčiču (LZ 1889–90), Še nekaj spominov na J. Jurčiča (Sn 1911), Ljubljana po potresu in sedaj (Sn 1903/4), Moj rojstni kraj (Sn 1903/4) in Pri proštu Lovru Serajniku v Tinjah (KMD 1905). Spomini so napisani z veliko mero objektivnosti do sodobnikov in samokritičnosti, saj je V. skušal kar najbolj umirjeno in iz določene razdalje orisati razgibano polit. dogajanje v 2. pol. 19. stol. Ob izidu so bili ocenjeni različno, npr. da so zanimivi v podrobnostih in pomanjkljivi, kar zadeva splošno oceno dobe (I. Prijatelj), zdi pa se, da V. »ni hotel popisovati ne strankarskih ne osebnih sporov«, ker »ni hotel bralcem prikazovati grših strani naše polit. zgodovine« (V. Melik v spremni študiji).

Prim.: r. matice (ž. urad Šoštanj); zapuščina (Univ. knjižnica Mrb, gl. Katalog rkp Univ. knjižnice Mrb, 1978); rkp dram (SGM); korespondenca (DAS in NUK, gl. Katalog rkp NUK); D. Omahen, Mihael Vošnjak (1978, razmn. rkp; hrani Lj. banka v Lj.); Bibl JLZ; Bibl LZ; EJ; Glaser IV, 82, 149; Hribar I; Lončar; Pirc, Bibl 151; Prijatelj, Borba 72; isti, Kersnik; isti, KPZS; isti, SKPZ; Repertoar; SGL III; Simonič; Šlebinger; Šuklje I; Šuklje, Sodobniki 160; Slodnjak, Zssl III; Trstenjak 82; Wollman; Wurzbach; P. Radics, Zgod. dež. civilne bolnice v Lj., 1887, 74; SN 1895, št. 274–5 (A. Trstenjak); 1911, št. 247 (opis pogreba); D. Lončar, Iz polit. korespondence dr. J. Bleiweisa, NZ 1910, 24–5; isti, Iz lit. in polit. korespondence dr. J. Vošnjaka, NZ 1912; B. Vošnjak, Dr. J. Vošnjak, KMD 1913, 50–6; J. Šlebinger, LZ 1911, 615; Slovanski spomini in jubileji, 1911, 134–8; S 1911, št. 243; B. Vošnjak, Veda 1911, 533–42; KCD 1912, 49–53; F. K. Meško, KMD 1914, 93–6; F. Mohorič, Iz zapuščine dr. J. Vošnjaka in dr. B. Ipavca, ND 1924, št. 132, 136; P. Strmšek, V-ova pisma J. Sernecu, ČZN 1926, 117–30; Styriacus (= F. Baš), Mrb večernik Jutra 1934, št. 10; F. Koblar, Starejša slov. drama, 1951, 164–8; J. Lavtižar, Naši zaslužni možje, 1942, 81–5; D. Moravec, Meščani v slov. drami, 1960, 96–148; Franjo Baš, ČZN 1967, 215, 218–9; Jože Pogačnik, Zgod. slov. slovstva IV, 1970; isti, Dialogi 1971, 445–52 in 1978, 443–9; E. Kardelj, Razvoj slov. narodnega vprašanja, 1970³; Večer 1971, št. 246 (J. Cundrič), št. 268 (A. Reisman), 1972, št. 86–7 (D. Ževart); P. Borisov, Od ranocelništva do zač. znanstvene kirurgije na Slov., 1977, 254; D. Moravec, Dokumenti SGM 1984, 185–93 (s sliko). — Slike: IS 1925, št. 52; 1929, 275; J. Vošnjak, Spomini, 1982. Kr.+Melik