Volčič, Janez (1825–1887)

Volčič Janez, nabožni pisec, r. 27. apr. 1825 v Gabrovem pri Škofji Loki kmetu Lovrencu in Mici r. Pogačnik, u. 14. dec. 1887 v Šmarjeti na Dol. Po osn. šoli v Šk. Loki je obiskoval gimn. 1837–9 v Nov. mestu, 1840–2 v Lj. in 1843 spet v Nov. mestu, 1844–5 štud. filozofijo in 1846–9 bogoslovje v Lj., 1849 bil ord. Prvim službam začasnega nadomestnega pomočnika 1849–50 so sledila kaplanska mesta: 1851–5 Horjul, 1855–8 Semič, 1858–63 Šmarjeta. Nato je bil 1863–70 župnik v Dragatušu, 1870–5 Podgradu in od 1875 Šmarjeti. - Z biv. sošolcem L. Vončino (gl. čl.) si je prizadeval za vzgojo in pomoč rokod. pomočnikom (gl. ZD 1855, 22) in bil med snovalci Cecilij. društva (gl. H. Sattner, CG 1892, 1–3, 9–12, 17–21). V Šmarjeti je poskrbel, da so arheol. in miner. najdbe tega kraja prišle v lj. NM.

Pisati je začel v Horjulu. Poleg dopisov, poročil in poučnih člankov v ZD (npr. 1858, 118–9) in N je v Horjulu napisal knjigo proti pijančevanju Žganju slovó, vojskó! (1853) in na željo MD po raznih virih knj. Domači zdravnik (1874). - Preproste nabožne pesmi so obj. ZD (1853–60), N (1854), Kol za Slovence (1856), Slov. romar (1858), antologija Svete pesmi III, 1856, 1874⁴ (tudi ur.) in IV, 1863 (ur. L. Jeran). Knjižno sta izšli: zgod. pesnitev Sveti Hermagora (1874; nad 1100 verzov) in zbirka 50 zdihljejev k Mariji Devici… (1875). Umetn. vrednosti pesmi nimajo, so pa nekatere ob napevih A. Hribarja, B. Ipavca in G. Riharja postale znane po vsej Sji.

Napisal, »nabral«, prev. ali prir. je od 1855 naprej štev. (21 !) in obsežne molitvenike ipd. nabožno branje (gl. Simonič 567–71; popravi: Živi roženkranc je napisal Jan. Stritar). Koliko je v njih samostojnega, še ni preiskano. Bili so zelo priljubljeni, saj so nekat. ponatiskovali še po V-evi smrti, npr. Getzemani in Golgota (1860, 1899⁷), Jezus in Marija moja ljubezen (1869, 1904¹⁰). Značilna je njegova usmeritev v spodbujanje Marijinega češčenja; za majniške »šmarnice« (1855 jih prvi tako poimenoval) je napisal 5 knjižic. Sistematično zasnovan spis Življenje prebl. Device in Matere Marije in… sv. Jožefa (1884–91, 5 delov v 10 snopičih, v zadnjem obj. F. Hrovat biogr. V-a) je nekakšen poljuden leksikon praznikov, romarskih cerkva (tujih in slov.), oblik pobožnosti ter biografij Marijinih in Jožefovih častilcev. Katehetsko slovstvo je obogatil z zadnjima poglavjema (liturgika, moralka) v knjigi Razlaganje keršan. katol. nauka (1871–6), ki bi zaradi smrti J. Škofica (SBL III, 640) ostala nedokončana. Delo na več kot 3600 straneh spada »med največja, kar jih je v sloven. tiskanih« (A. Medved, VBV 1907, 300). Pred konec življenja je spisal Zgodovino šmarješke fare pri Novem mestu (1887, samozal., objavljena tudi V-eva biografija, napisal Florentin Hrovat).

Delovanje na podežel. župnijah ni zaviralo V-eve volje do pisanja, saj je poprečno skoraj vsako leto obj. po eno knjigo. V tretji četrtini 19. stol. je bil verj. najplodovitejši slov. pisec, ki je prek MD idr. založnikov pomagal zlasti preprostemu človeku, da mu je branje postalo trajna potreba in navada. Čeprav ga liter. zgod. po večini ne omenja, mu Glaser (III, 115) prizna, da je »mnogostransko deloval«, A. Medved (1. c.) pa ponavlja Marnovo oceno katehet. Priročnika, ki da je »bogata zakladnica, iz katere more zajemati duhovnik za vse svoje potrebe na leci«, in to preden so začele izhajati slov. teol. knjige poznega 19. stol. Psevd.: duhoven ljubljanske škofije, J. V., Janez. - Prim.: r. in mrl. matice (ŠkALj); Juventus 1837–9, 1843 Novo mesto in 1840–2 Lj.; šematizmi lj. škofije; Bibl JLZ; Glaser III, 269; IV, 297–8; Marn XXVIII, 56–8; S 1887, št. 286; 1925, št. 88; J. Leban, LZ 1888, 248–9 (z avtobiogr.); ZD 1888, 3–4, 10–1; F. Hrovat, ib. 106–7, 114–5, 123–4 (z bibl); V. Kragl, Bg 1942, 92, 94, 135–6. - Slika: Zgod. šmarješke fare, 1887. Slk.