Volavšek, Branko (1913–1997)

Volavšek Branko, internist-kardiolog, r. 25. sept. 1913 v Roču (Istra) zdravniku Josipu in Dragici r. Čeh, živi v Ljubljani. Tu je 1919–23 obiskoval osn. šolo in 1923–31 II. drž. real. gimn. Medicino je študiral od 1931 v Zgbu in bil 1937 prom. Do 1938 je bil volonter na inter. odd. lj. bolnice, 1938–40 na specializaciji na I. med. kliniki na Dunaju in 1941 opravil v Lj. spec. izpit iz inter. med. 1940–3 in 1945–8 je bil asistent na inter. kliniki v Lj. (1943 v ital. zaporih, nato do osvoboditve v NOB), 1948 postal docent, 1955 izr. in 1968 redni prof. za interno med., 1978 upokojen. Sodeloval je na podipl. tečajih (vodil tečaj iz kardiologije), predaval v inter. sekciji Slov. zdravn. društva, na niž. in sred. med. šolah. 1956 je bil na Dunaju na I. in II. med. kliniki zaradi ogleda instrumentalnih preiskav srca, 1970 se je v Parizu udeležil mednar. tečaja za organ. intenzivnih koronarnih enot in opravil mdr. tečaj iz elektrokardiografije, torakokavstike. - Bil je član fak. sveta in upravnega odbora Med. fak., 1966/7 njen prodekan, član upr. odbora Udruženja internistov FLRJ in Udruženja kardiologov FLRJ, preds. inter. sekcije Slov. zdravn. društva, član evrop. mednar. združenja internistov in preds. Jsl kardiol. društva. Akt. se je udeleževal znanstv. in strok. sestankov in kongresov s področja interne med., posebno kardiologije, mdr.: Rab (1951, 1955), London (1952), Nikšić, Stockholm (1956), Opatija (1959, 1961), Rim (1960), Sarajevo (1963), Zrenjanin (1964), Lj. (1966, 1977 - ga s sodelavci tudi organiziral). - Odlikovanja: 1947 red zaslug za narod, 1951 red bratstva in enotnosti II. stopnje, 1974 red dela z zlatim vencem.

Napisal je knjigo: Klinična elektrokardiologija (1948, s H. Heferlom). Štev. članke je prispeval mdr. v: ZstV (Hepatalna punkcija 1946; Kardiopatija in delazmožnost 1949; Prirojene srčne hibe 1951; Stenokardija 1952; Revmatične kardiopatije 1956; Diabetes in miokardni infarkt 1964, z M. Mazovec), Med Glasnik (Hipadrenija 1949; Značaj diete u lečenju srčane insuficiencije 1952), Cardiologia (Sur la protection humorale de l'endocarde dans le coeur droit; z B. Vargazonom; habilit. delo; 1952), Jubil. zbornik Med. fak. Lj. (Arteriovenozna anevrizma pljuč pri Rendu-Osler-Weberjevem sindromu 1956), Pro Medico (Digitalis v kliniki 1958; Koronarni sindrom 1967), Tavčarjevi dnevi (Obolenja ožilja v starosti, Kronično pulmonalno srce 1960; Avskultacijska diagnostika srčnih obolenj 1961; Usmerjena polipragmazija v terapiji kardialnega bolnika 1963; Dispanzerska ocena fizične zmogljivosti oz. delovne sposobnosti ali invalidnosti kardiopata 1973), Prakt Arzt (Hypertonie bei corctatio aortae und hypertone Cardiopathie 1972), Klinični sindrom srčne insuficience (v: Anesteziologija in intenzivna terapija 1976). Za bibliofil. knjigo Syndroma Gerbezius-Morgagni-Adams-Stokes, 1977 (izd. ob VII. jsl kardiol. kongresu v Lj.) je napisal uvod. Poljudne članke je obj. zlasti v PČZ, recenzije v ZstV (1948) in Med Glasniku (1954).

Prim.: osebni podatki; ULj, II, III/2; Med bibl FNRJ 1944–53, Bgd 1955; Objave Univ. v Lj. 1955, št. 1, 22–3; št. 3, 24–6; Bibl ZstV 1929–76, 1980. - Slika: arhiv SBL. S. G.

VOLAVŠEK Branko, zdravnik, r. 25. sept. 1913 v Roču (Istra), živi v Lj. Oče dr. Josip, zdravnik, mati Dragica Čeh, gospodinja. Osn. š. v Lj. (1919–23), prav tam gimn. (1923–31), Medic. fak. v Zgbu (1931–37), kjer je bil promoviran. Od promocije do 1938 bil volonter na intern. odd. lj. bolnišnice. Specializiral je interno medicino na Dunaju (193840), specialistični izpit je opravil 1941 v Lj. Od 1941 dalje je bil zaposlen na inter. kliniki v Lj. V aktivno delo OF se je vključil takoj ob ustanovitvi odb. OF zdravnikov (1941). L. 1943 bil zaprt in odpuščen iz službe. 19. jun. 1944 je odšel v part. in bil v Gradnikovi brigadi do okt. 1944 sanitetni referent. Nato do dec. 1944 pomočnik sanitetnega referenta pri Vojni oblasti IX. korpusa, do mar. 1945 načelnik odseka PNOO SlovPrim, od mar. do apr. 1945 sanitetni referent Bazoviške brigade in uprav. pokretne bolnišnice divizije (apr.-maj 1945). Od 1945-48 je bil asistent na interni kliniki v Lj., nato izvoljen za docenta (1948), za izred. prof. (1955) in za rednega prof. (1968). Bil je namestnik predstojnika klinike. 1978 upokojen. – V letih 1966/67 je bil prodekan Medic. fak. v Lj., več let član fak. sveta. Bil je član uprav. odbora Udruženja internistov Jsle in Udruženja kardiologov Jsle, preds. sekcije internistov Slov. zdrav. društva, član evrop. mednar. združenja internistov in preds. kardiološkega društva Jsl. Udeleževal se je mnogih znanst. sestankov in kongresov in bil mnogim tudi organizator (Rab, London, Nikšić, Stockholm, Opatija, Rim, Sarajevo, Zrenjanin, Lj.). – Napisal je veliko število strok. člankov. Soavtor je knjige Klinična elektrokardiografija (1948, skupaj s prim. Heferletom); njegovo habilitacijsko delo je Sur la protection humorale de l'endocarde dans le coer droit (Cardiologija 21, 1952).

Prim.: Osebni podatki; SBL IV, 565 in tam navedena liter.

A. Pr.