Vogrinec, Anton (1873–1947)

Vogrinec Anton, teolog, r. 4. jun. 1873 v Zg. Pristavi pri Ptuju kmetu Antonu in Uršuli r. Skrbinšek, u. 10. jun. 1947 v Libeličah pri Dravogradu. Osn. šolo je obiskoval v Vidmu pri Ptuju, gimn. 1885–9 na Ptuju in 1889–93 v Mrbu, bogoslovje študiral 1893–7 v Clcu (sošolec F. Ks. Meška) in bil 1896 ord. Služboval je kot kaplan 1897–8 na Prevaljah, kot provizor 1898 v Grebinju (Griffen), 1898–900 v Šmarjeti pri Töllerbergu in v Voglah (Winklern), kot župnik pa 1900–2 v Belšaku (Weissenstein) pri Pliberku in 1902–47 v Libeličah. 1941 je bil izseljen na Hrvaško, od koder je prišel v Stično, 1945 se vrnil v Libeliče. Bil je 1936–7 tudi upravitelj dekanije Dravograd.

V versko mešanih nem. krajih (Vogle, Belšak) je V. imel dosti stikov tudi s protestanti in začutil potrebo po spremembah nekaterih struktur v lastni verski skupnosti. Plod teh premišljanj je obsežna knjiga Nostra maxima culpa! Die bedrängte Lage der kathol. Kirche, deren Ursachen u. Vorschläge zur Besserung (Dunaj—Leipzig 1904; gl. VBV 1904, 392; Štajerc 1904, št. 8), ki je v istem letu doživela 2 natisa. Zavzeto prikazuje šibkost verskega pouka v cerkvah in šolah, utemeljuje potrebno reformo v liturgiji (narodni jezik), cerkv. petju, nekaterih zakramentih, postu, celibatu; zavzema se za sodel. vernikov pri cerkv. opravilih, za odpravo raznih pobožnih razvad; poziva Cerkev, naj se poveže z brezpravnim delavskim slojem in pospešuje izobrazbo preprostega ljudstva ter se otrese konservativnosti; nakazuje tudi pot, po kateri bi reformno stremljenje moglo doseči uspeh. Delo je pisano umirjeno, brez izpadov, s čutom odgovornosti, vendar v dokaj ostrem tonu. Rimska kongregacija je knjigo (odlok 3. jun. 1904) uvrstila v Index librorum prohibitorum, ker je bila kritika cerkv. razmer za tedanji čas preostra; V. je 22. jun. 1904 podpisal v Clcu izjavo, s kat. se je podvrgel rimskemu odloku. To je bila edina knjiga iz novejše dobe na cerkv. indeksu, ki jo je napisal Slov.

Kot avtodidakt se je ukvarjal s fizikalnimi vprašanji in napisal knjigo Bewegungen (Mrb 1920); obravnava pojave gibanja in odpora ter zaključuje, da vse gibanje v naravi temelji na energijskih razlikah. Več fizik. del pa je ostalo v rkp, mdr. Zagonetke sveta, realna fizika za prirodoslovce, v kateri obširno razglablja o vesolju pod vidikom gravitacije in hoče »omajati vero v Galilei-Newtonove nauke«. Zapuščino hrani V. Horvat, Libeliče. Dopisoval je tudi v Linzer Quartalschrift.

Zaradi nar. zavednosti je po kor. plebiscitu mnogo pretrpel. Resigniral je na župnijo Libeliče (1920 bila v plebiscitni coni) in veliko pripomogel, da je 1922 pripadla Jsli. Ko so se polit. napetosti polegle, se je spet vrnil na Kor. Na njegovo pobudo so v Libeličah zgradili novo šolo in skrbel je, da so nadarjeni učenci lahko odhajali v višje šole. — Prim.: fasc. II. 1–2/A, I. 1–8 (ŠkAClc); A. U(šeničnik), KO 1904, 333–6; A. Odar, Cerkvene določbe o tisku, 1939, 266, 267, 269. Rhr.