Vogl, Johann Chrysostomus (1679–1748)

Vogl (Vogler) Johann Chrysostomus, slikar, krščen 5. febr. 1679 v opatiji Steingaden na Gornjem Bavarskem, u. 8. dec. 1748 v Gradcu. Ok. 1693 (večkrat napačno 1677!) se skupaj z bratom Bernhardom omenja med učenci cerkvene šole v Rušah (»Vogl Bernardus et Joannes Chrysostomus fratres Graec. Pictores«). Vsaj že 1706 je postal član slikar. ceha v Gradcu. 18. dec. 1716 se je poročil z Anno Rosino (vdova po slikarju Martinu Jannecku) in se vpisal v graško slikarsko bratovščino.

Prvo V-ovo v virih omenjeno delo je 1719 poslikava oboka in Antonove kapele franč. c. v Gradcu. 1726 je poslikal prezbiterij in ladjo v »Welsche Kirche« v Gradcu z motivi iz življenja sv. Frančiška Pav., s figurami kršč. kreposti, evangelistov in cerkv. očetov; te freske veljajo za V-ova najboljše delo. 1742 je freskiral (po smrti prej tamkaj delujočega slikarja Joh. Mayerja) kapelo Srca Jez. v c. usmiljenih bratov v Gradcu. — Največ V-ovih del se je ohranilo na Slov. V Marijini c. v Rušah je v 68 štukiranih medaljonih (napravil jih je štukater Pietro Zaar) upodobil prizore iz Marijinega in Jezusovega življ. ter spekulativne alegorične motive, ki predstavljajo kot celota enega najbogatejših slikarskih programov marijanske ikonografije in so gotovo nastali po programu naročnika. 1728 je poslikal kapelo sv. Frančiška Ks. v ž. c. v Laškem (kronogram: Ista taLIter nobIs DepInXIt Ioes ChrYsostoMVs VogL) s svetnikovo apoteozo in prizori iz njeg. življenja; oseba v sočasni noši pred kraljem je verj. slikarjev avtoportret. 1737 je v isti c. poslikal Križevo kapelo (danes Srca Jez.) s simboličnimi kompozicijami v zvezi z Evharistijo (kronogram: Ista atrIs fVLgIDa per Vngens ExpressIt Ioes ChrYsostoMVs VogL) ter za o. sv. Izidorja naslikal tega svetnika in sv. Notburgo, ki sta doslej edini V-ovi znani oljni sliki. — 1768 datirana in v lit. V-u pripisana slika sv. Angele v vel. o. uršulinske c. v Gradcu ne more biti njegova, ker je bil tedaj že mrtev, dasi se v pogodbi omenja slikar »Vogl«. Morda gre za delo brata Bernharda, ki ga ruška kronika častno imenuje »Vogl Joannes Bernardus Nobilis Graec. Pictor«. Ni pa verjetno, da bi bil ta Bernhard identičen z grafikom B. Voglom (Vogel), r. 1683 v Nürnbergu, u. 1737 v Augsburgu. Ob Bernhardu se vzbuja pomislek, v kakšnem razmerju sta bila brata slikarja do graškega mizarja Bernharda Voglerja, ki je 1728 s kiparjem Jakobom Schoyem izdelal vel. o. za c. v Rušah.

V-ovo delovanje na slov. tleh je najtesneje povezano z Rušami, kjer je kot nekdanji dijak imel gotovo dobra poznanstva. V Rušah je poslikal c., oba župnika v Laškem, ki sta oskrbela poslikavo kapel, sta bila ruška študenta v 90-ih letih, ko se je tam učil tudi V.; župnik Johann Georg Rainer je prišel v ruško šolo menda 1690, Adam Ignacij Marinc pa 1699. Pri V-u se je učil naš najvidnejši štajerski baročni slikar J. A. Lerchinger iz Rogatca, ki imenuje V-a v pismu reinskemu opatu »mein Lehrer«.

Stilno pripada V. prehodu iz zgodnjega v pozni barok, temelji pa bolj v tradiciji 17. kot v novih slogovnih smereh 18. stol. Koncept njegovih obočnih slikarij še ni enoten. Najraje si pomaga z medaljonskimi rešitvami — v Rušah s slikami v težkih, štukiranih okvirih po principu »quadri riportati«, v Laškem pa se skozi slikane okvire že odpirajo pogledi v prostor. Nadrobnosti so nekoliko trdo izpeljane, vendar je dosežena dekorativna učinkovitost. Ker je življenje in delo V-a (in prav tako brata Bernharda) še slabo raziskano, so zaključki o njeg. umetnostnem deležu še nepopolni in gotovo se bo odkrilo tudi več njegovih oljnih slik.

Prim.: J. A. Meznerič-Marian, ruška kronika Notata Rastensia (rkp v ž. arhivu v Rušah); ELU; Orožen I, 372; IV/2, 38–9, 142–3; Steska 128; Thieme-Becker; Wastler; M. Wurzer, Drobt. 1866, 191–3; A. Cestnik, VBV 1899, 244 6; A. Stegenšek, ČZN 1919, 111–3; R. Kohlbach, Die gotischen Kirchen von Graz, 1950, 101; isti, Die barocken Kirchen von Graz, 1951, 176; A. Cevc, Stari tuji slikarji 15.–19. stol. II, 1964, 37–8 (katalog); H. Schweigert, Dehio-Graz, 1979, 148, 185; R. List, Kunst und Künstler in der Steiermark, Gradec 1982, 1035; I. Mlinarič, v: Ruška kronika, 1985, 162, 181. ACc.