Vogelnik, Marija (1914–2008)

Vogelnik-Grafenauer Marija, slikarka in plesnobaletna vzgojiteljica, v Lj. r. 15. okt. 1914 lit. zgodovinarju Ivanu Grafenauerju in Ljudmili r. Dolžan ter tu živi; žena Dolfeta Vogelnika (gl. čl.). V r. mestu je obiskovala klas. gimn. (1925–33) in študirala arhitekturo pri J. Plečniku, diplom. 1939, obenem je bila 1933–9 gojenka plesne šole M. Vidmar. Od 1945 je študirala na AUU v Bgdu in 1950 diplom., do 1952 tu nadalj. študij v specialki za grafiko pri M. Petrovu. Redno zaposlena je bila le občasno v Lj.: 1955–7 v Pionir. domu (soustanoviteljica centra za baletno vzgojo otrok), 1961–4 direktorica šole za oblikovanje, 1968–71 ur. plesnobaletn. programa RTV Lj.; upokojena 1979. - Za mladin. ilustracije je prejela nagrado Mlado pokolenje (Bgd 1958) in plaketo Zlatno pero Bgda (1975).

V likovni umetnosti se je uveljavila predvsem kot ilustratorka za otroke, npr. knjig: F. Milčinski, Trdoglav in Marjetica (1939), Mojca Pokrajculja (1943), Mladi oder (1945, št. 1), Sirota Jerica (1945), Kresnice (1946, kor. nar. pesem), F. Levstik, Najdihojca (1948), Glejte jih, Mateje (1952), J. Ribičič, Palčki (1953), D. Kette, Pravljica o šivilji in škarjicah (1954), D. Maksimović, Vetrova uspavanka (Bgd 1953), J. Ribičič, Usodna igra (1956), H. Ch. Andersen, Palčica (1957), E. Peroci, Breskve (1959), Vida Brest-M. Peterlin, Popotovanje v Tunizijo (1967), D. Maksimović, Travniški zvonček (1968), J. Milčinski, Matiček in Maja… (1968), L. Novy, Pika-Poka (1968), O. Župančič, Kanglica (1972), Šlo je šlo medvedovo (1975), Krivopetnice in zlatorog (1985). Od 1957 sodeluje z zgodbicami, čl. in ilustracijami pri Cicibanu, Pionirju, Otroku in družini (oz. Mladem svetu) idr.

Nekatere knjige, ki jih je ilustr., je tudi sama napisala, npr. Ročne lutke (1958); O deklici, ki je prehitro rasla (1959); Babica je najmlajša (1960, ocena D. Ževart, NSd 1962, 277–8); Papirna plastika (1960). - Ilustr. in druge risbe je razstavila v Lj. (1952 samostojno, 1961 skupinsko v Jp) in v Bgdu (1952). V ilustr. na formalen način zavrača idealizacijo in uporablja odkritja sodobnega lik. jezika predvsem pri rešitvah prostora in figur ter z odnosom barve in linije.

Opremila je več knjig za otroke, predvsem glasb. učbenike (1953–7), in zasnovala gled. scene (največkrat tudi kostume), npr.: B. Adamič, Pomladno srečanje (1960), H. Delft, Hura soncu in dežju (1960), R. Strauss, Till Eulenspiegel (1960), S. S. Prokofjev, Peter in volk (1961), M. Mahnič, igrice Starec in živalca, Kobilica in konj, Veseli kužki (1963, vse Mladin. gled. Lj.), E. Ionesco, Stoli (1960, Slov. gled. Trst), S. Beckett, O, lepi dnevi (1964, Eksperiment. gled. Lj.), G. B. Pergolesi, Služabnica-gospodarica (1965, prav tam), F. Kafka, Proces (1965, SNG Lj.).

Predšolske otroke v Bgdu (1946–52) in v Lj. (1953–6) je uvajala v plesno umetnost, pisala scenarije za televiz. balete (npr. Oblike gibanja, 1968; Pisalni stroj, 1970, RTV Lj.), predvsem pa od 1953 redno poroča in polemizira o plesnih prireditvah, npr. v NRazgl, SPor, Delu, Dnevniku (mdr. Naš balet skozi 30 osvobojenih let, 1975, št. 315–8). 1975–9 je bila preds. amater. plesne skupine Kinetikon v Lj.

Prim.: ELU; SGL; SBibl; Naša žena 1953, 43; B. Pleničar: bibl listov Ciciban (1970), Pionir (1970), Otrok in družina (1972); Slov. slikanica in knjiž. ilustr. za mladino 1945–75, 1978, 68; T. Pregl, Slov. knjiž. ilustracija, 1979/80 (uvod N. Šumi); M. Idrizović, Otroška in mladin. književnost v Jsli, 1984, 266–7. - Slika v njeni knjigi Veliki človek (1980). Nbr.