Vodušek, Vital (1906–1973)

Vodušek Vital, pesnik in liturgični pisec, r. 25. apr. 1906 v Ljubljani (brat Boža, gl. čl.), u. 27. maja 1973 v San Franciscu (Kalifornija), kjer je pokopan na slov. pokopališču (skupaj z J. Trunkom). V Lj. je obiskoval klas. (1916–23) in II. drž. realno (1923/4) gimn. ter od 1924 študiral bogoslovje, posvečen 1929. Najprej je bil kaplan v Zagorju ob Savi, 1930–6 na bližnjih Lokah, dec. 1936 je odšel med slov. izseljence v ZDA in v župniji sv. Lovrenca (Cleveland, Ohio) vodil misijone po slov. naselbinah, 1939 prevzel slov.-hrv. župnijo v San Franciscu in jo vodil do smrti. Večkrat je obiskal domovino, zadnjič 1969.

Prve pesmi je obj. v Križu na gori (1925/6), nato pa v Bg (1927–8, 1933, 1935), DS (1928–30), M (1928, 1930–1) idr. Edino pesn. zbirko Pesmi (1928) je izdal v samozal. (ocene: F. Koblar, S 1928, št. 291; F. S. Finžgar, M 1929, 108; E. Kocbek, Križ 1929, 62–3; A. Ocvirk, LZ 1929, 123–4; J. Pogačnik, DS 1929, 52–3). Prevladujejo religiozne pesmi, npr. cikla Sveti Frančišek in Božič, v katerih je »v moderni obliki izrazil preprostost Frančiškovega duha ljubezni in dobrote ter lepote božjega stvarstva« (J. Gregorič). Rad je uporabljal impresion. pesniški pristop, lirične vtise iz narave, medtem ko tam, kjer se najbolj približa religiozni izraznosti, teži v ekspresijo (Večer na gori, Pričakovanje, Veter). Zanimala ga je tudi socialnost, ki se ji je neposredno približal med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju; nanjo opozarjajo zlasti Pesem moža, Pesem žene, Vračanje. Kritika mu je priznavala umetn. ambicijo, poudarjala idejno naravnanost v obče človeško in socialno pesem, opozarjala pa na neenotnost in formalne pomanjkljivosti zbirke. S cikloma Hrepenenje in Smrt (DS 1929–30) je napovedal nagel pesn. razvoj in novo zbirko. Ko je 1938 prvič obiskal domovino, je nameraval pri Zadružni tiskarni v Lj. izdati zbirko Beli galebi, vendar iz neznanih razlogov do izdaje ni prišlo; v krtačnih odtisih je ohranjenih 32 pesmi, razvrščenih v cikle S poti, Spomin na Zagorje in Pogovori. Po 1945 je ponovno mislil na natis pesmi in se glede tega obračal na pesnika C. Vipotnika. V lit. zapuščini, ki jo je po njeg. smrti pripeljala iz ZDA sestra Andrea, je še 24 na čisto pretipkanih pesmi, preostalih 22 pa je v rkp oz. dnevniških zapisih.

S člankom Nekaj misli o slov. misalu (S 1931, št. 248) je V. začel novo smer liturg. spisja, ki ga je strnil v knjigi Nedeljske misli (1933, samozal.). Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturg. besedila za ljud. sodelovanje: Naše poti in naši dnevi (1929), Svete maše za nedelje in praznike (1931), Sveta birma (1933). Njeg. največji prev. dosežek je: R. Guardini, Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929). Obj. je tudi odlomek iz misterija: R. J. Sorge, Metanoeite — Elizabeta gre za odhajajočo Marijo (Bg 1935).— Psevd.: V. V.—Prim.: r. matice (ž. Marijino oznanjenje, Lj.); družin. arhiv in zapuščina (hrani sestra Andrea Vodušek v Lj.); Bibl JLZ; Zssl VI; AD 1973, št. 110 (nekrolog); AS 1973, št. 23 (s sliko); št. 25 (s sliko); J. Gregorič, Znamenje 1973, 307–11; J. Zupan, Slov. kol 1976, 251–2; V. Grill, Med dvema svetovoma, 1979; F. Pibernik, Znamenje 1983, 209–13. Pibernik