Vodušek, Valens (1912–1989)

Vodušek Valens, etnomuzikolog, r. 29. jan. 1912 v Ljubljani in tu živi (brat Boža, gl. čl.). V Lj. je obiskoval 1922–30 klas. gimn., od 1930 študiral pravo, dipl. 1934 in bil promoviran 1938. Hkrati je 1930–7 študiral klavir in dirigiranje na drž. konservatoriju v Lj. Ker sprva ni mogel dobiti ustrezne zaposlitve, je bil do začetka druge vojne na brezplačni sodni praksi na okraj. sodišču v Lj., 1941–2 v nem. ujetništvu v Osnabrücku pri Hannovru (1941 ustanovil in vodil pevski zbor), 1943 v ital. taboriščih v Gonarsu in Padovi (vodil pev. zbor in oktet), nato do osvoboditve zasebni uslužbenec v Zgbu. 1945 je bil glasbeni referent pri komisiji za ugotavljanje vojne kulturne škode, 1946–51 šef glasb. odd. pri Min. za prosveto Sje, 1946–8 tudi dirigent zbora Radia Lj. in 1948–51 zbora Slov. filharmonije. 1951 - po smrti F. Marolta - je postal ravnatelj Glasbeno narodopisnega inštituta in ostal na tem mestu do 1972, poslej bil do upokojitve 1982 načelnik Sekcije za glasbeno narodopisje, kot se je inštitut preimenoval po priključitvi k SAZU. Vmes je bil 1951–5 direktor Opere SNG v Lj., 1956–72 umetniški vodja Slov. okteta, mu s premišljeno programsko politiko pripomogel k tolikšnemu uspehu doma in na tujem, da je postal zgled pevskega ansambla in tudi glasnik slov. ljudske pesmi v priredbah. - V. je bil 1960–8 predsednik Slov. etnograf. društva; 1965–6 Zveze društev jsl folkloristov; 1968–73 predstavnik Jsle v izvr. odboru mednar. organizacije IFMC (International folk music council), tu 1971–3 predsednik Mednar. študij. skupine za klasifikacijo in analizo ljudske glasbe. Prejel je red dela II (1956) in Prešernovo nagrado (1964) za delo s Slov. oktetom.

Pisal je glasbene kritike za S 1936–8, Slov. dom 1939–41, SPor 1948–51, NRazgl 1951–5. Znanstvene in strokovne članke ter referate s strok. srečanj obj. od 1950 (npr. Bistvo in pomen sloga v glasbi, NS 1950). Med poglavitna dela sodijo: Arhaični slovanski peterec-deseterec v slov. ljudski pesmi (SE 1959), The correlation between metrical verse structure, rhythmical and melodic structure in folk song (Journal of the IFMC, London, 1960), Neka zapažanja o baladnim napevima na području Sje (Rad 5. kongresa Saveza udruženja folklorista Jsle, Zaječar-Negotin 1958, Bgd 1960), Alpske poskočne pesmi v Sji (Rad 6. kongresa Saveza udruženja folklorista Jsle, Bled 1959, Lj. 1960), Značilnosti slov. ljudske pesmi in njenega razvoja (Tretji seminar slov. jezika, literature in kulture, 1967), Anakruza v slov. ljudski pesmi (Zbornik 12. kongresa jsl folkloristov, Celje 1965, Lj. 1968), Über den Ursprung eines charakteristischen slow. Volksliedrhythmus (Alpes orientales, Lj. 1969), Slov. ljudska glasba v stiku s sosednjimi kulturami (Zbornik 18. kongresa jsl folkloristov, Bovec 1971, Lj. 1973), O sodobnih nalogah folkloristike (Zbornik 24. kongresa jsl folkloristov, Piran 1977, Lj. 1979), Folk music: Slovenia (The new grove dictionary of music and musicians, London 1980, vol. 20), O evropski etnomuzikologiji (Poglavja iz metodike etnol. raziskovanja l. 1981); Tridelni osmerec v slov. in drugih slovanskih ljudskih pesmih (Traditiones 1984). Samostojno je izšla V-ova brošura Uvod v razumevanje glasbe (1959).

Zaradi temeljitega poznanja slov. gradiva in razgledanosti po tujem je postal urednik glasb. dela celotne izdaje slov. pesemskega izročila Slov. ljudske pesmi, I (1970), II (1981). Bil je sourednik SE (1958–60) in zbirke Etnološka topografija slov. etničnega ozemlja (1975). V Glasbeno narodop. inštitutu je 1956 izdelal načrt za klasifikacijo ljudskih pesmi v šestih katalogih in 1962 še za tekstno katalogizacijo in klasifikacijo. S tem katalogom se je inštitutov pesemski arhiv uvrstil med najbolj urejene v sorodnih ustanovah. Kot etnomuzikolog raziskuje zlasti ritmična in metrična vprašanja slov. glasbenega izročila in jim posveča večino objavljenih del. Ovrgel je nekatere dotlej veljavne trditve in odločilno vplival na metodološka izhodišča pri raziskovanju verzov in kitičnih oblik slov. ljudske pesmi. Upoštevajoč medsebojno odvisnost besedila in melodije je mogel ugotoviti razvojno linijo slov. večglasja od najbolj arhaičnih oblik dvoglasnega petja do razvitega štiri- in petglasja.

Prim.: LDk 1951, št. 132 (s sliko); Biografije in bibl znanstvenih in strok. sodelavcev SAZU, 1976; LSAZU 1976—; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. Kumer