Vodušek, Matija (1802–1872)

Vodušek Matija, nabožni pisatelj in nar. buditelj, r. 13. jan. 1802 v Vodulah (pri Dramljah pri Celju) kmetu Simonu in Uršuli r. Zabukovšek, u. 11. dec. 1872 v Celju. Osn. šolo in 1815–20 gimn. je obiskoval v Celju, nadaljeval v Clcu s štud. na liceju 1820–2 in 1822–6 na bogoslovju, ord. 1825 v Št. Andražu. 1826–32 je bil kaplan in provizor v Slov. Konjicah, 1832–3 provizor v Pišecah, 1833 kaplan na Ponikvi ter provizor na Sladki Gori, 1833–8 župnik in provizor v Špitaliču pri Slov. Konjicah, 1838–47 nemški pridigar, katehet in ravnatelj glavne šole v Celju, od 1847 do smrti celjski opat. - Na V-a je močno vplival njegov rojak A. M. Slomšek; štev. viri, še najbolj pa korespondenca (94 Slomškovih pisem, AZN I), izpričujejo, da sta bila v prijateljskih stikih že od leta 1824, ko se je V. udeležil slov. tečaja v Clcu. Sodelovala sta na cerkvenem področju, pa tudi na literarnem, šolskem in gospodarskem, posebno 1838–46, ko sta oba službovala v Celju, in po 1847, ko je Slomšek izbral V-a za svojega naslednika. Prav tako mu je Slomšek že od začetka spodbujal narodno čustvovanje in delo.

Med V-ova literarna prizadevanja sodi pesem Prijaznost, žlahtna roža (obj. v Pesme po Kor. ino Štajarskim znane, 1833, izdal M. Ahacel), ki verjetno ni izvirna ali prevedena, temveč posneta po kaki izgubljeni ljudski pesmi, ker ima izredno lahkotno, tekočo dikcijo. Iz nemšč. je prevedel zgodbo Ch. Schmida Velikonočna pisanka ali pirh (obj. v Dve lepe reči za pridne otroke, 1838). Več izvirnih nabožnih zgodb je obj. v Drobt. 1846–61, mdr. Praznik sv. treh kraljev (1846), Martinovo (1861), življenjepis A. Sdouška (1855), ki ga je Slomšek temeljito predelal. Ni znano, kaj se je zgodilo s Pripovestmi, o katerih mu je pisal Slomšek, da so značilne slike tedanjega časa, in ga nagovarjal, naj jih pošlje Bleiweisu. - Kot dobremu govorniku je Slomšek objavil štev. govore; najprej nekaj anonimnih v svoji knjigi Hrana evangel. naukov (Gradec 1835), pozneje 16 z V-ovim podpisom, mdr. učitelju F. Rosarju, v katerem osvetljuje tedanje stanje šolstva (obj. Slomšek, Mnemosynon slavicum … 1840), Ž. Juvančiču (ib.), ob zlati poroki svojih staršev (Drobt. 1856). - Urednik Drobt. 1848–50 je bil V. bolj formalno kot dejansko; res mu je Slomšek zaradi svoje preobremenjenosti prepustil zbiranje gradiva, pisanje predgovorov in upravljanje tehničnih del, vsebinsko in jezikovno pa jih je še naprej vodil sam.

Smisel za šolstvo je V. pokazal že v Špitaliču, kjer je v župnišču 1836 osnoval zimsko šolo za fante in 1837 za dekleta (V-ov govor ob koncu šol. leta obj. v N 1846, 146), še bolj pa v Celju, ne le kot ravnatelj glavne šole in vzgojitelj preparandistov, temveč tudi kot opat in namestnik gimn. ravnatelja 1847–8. Sestavil je učno snov za Keršanski nauk po domače (Drobt. 1847) in pomagal Slomšku, npr. pri ustanavljanju podpornega društva za celjske dijake (1848) in dij. konvikta: V. je kupil Tappeinerjevo hišo, zbiral in delil podpore, vodil račune ter pošiljal ordinariatu poročila o vsem poslovanju in dogajanju (do 1864); tudi pozneje je še skrbel za dijake (prim. A. Kos-Cestnikov, SN 1880, št. 253–6).

Dolgoletno narodnobuditeljsko delovanje je bilo še najbolj potrjeno s tem, da so si Nemci 1848 prizadevali V-a izseliti iz Celja. D. Trstenjak je V-ovo nar. delovanje tako cenil, da mu je posvetil članek O boginji Celeji (N 1859, 90). Še bolj pa se je zavzemal za slovenstvo po otvoritvi celjske čitalnice (1862); redno se je udeleževal njenih prireditev kot govornik (prim. N 1862, 66, 276) ter sodeloval pri prodajanju knjig, mdr. Kratke slov. slovnice J. Muršca. Ustan. je prvo slov. izposojevalno knjižnico v Celju (1851), namenjeno predvsem dijakom, in bil član prvega začas. odbora MD (1852). - Na cerkvenem področju je kot opat uvedel pastoralne konference za duhovnike, priskrbel nekaterim celjskim cerkvam nove zvonove, v opatij. c. postavil novo prižnico, na njeg. pobudo je bila preurejena in preslikana c. sv. Maksimilijana (1869), sezidana grobnica za opate, v kateri je pokopan tudi sam.

Prim.: r. matice (ž. urad Dramlje); osebna mapa (ŠkAMrb); Pajkovo gradivo; Glaser; Kidrič, Zgod.; Macun; Marn XXIV; Marolt, Celje I, 81, 83; Orožen III, 121, 297–8; Zssl II; I. Orožen, Celska kronika, 1854, 201–3, 213, 238; N 1862, 67, 276; 1872, 408; SGp 1872, 266; 1892, 2–3; A. M. Slomšek, ZS I (1876), 232, 234, 237; III (1879), 230; IV (1885), 41–3; ZMS 1904–5 (koresp. V. - Muršec); F. Zwitter, ZČ 1964, 116; V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedagogike na Slov. III, 1966; J. Orožen, Zgod. Celja in okolice I (1971)–II (1974). - Portret: olje nezn. slikarja v opatiji Celje (reprod. v J. Orožen, Zgod. Celja … II, 173). Rhr.