Vodovnik, Jurij (1791–1858)

Vodovnik Jurij, bukovnik, ljudski pevec in igralec, na Skomarju r. 22. apr. 1791 tesarju in coklarju Mihi (p. d. Tomážiču) in Heleni r. Ostrožnik ter u. 17. dec. 1858 (za jetiko, 3 dni po smrti žene). Ker je bil od mladosti bolehav, se je 19-leten izučil tkalstva, tkal na domu in v »šteri« (po tujih hišah na Frankolovem, v Črešnjicah, Špitaliču, Vojniku, Strmcu, Mislinji); kot fantič je ministriral skomarskemu kuratu, pozneje bil organist (bržčas samo pevec, ne orglavec) in cerkovnik v domači ž. c. 1829 se je por. z vdovo Marijo r. Goričnik iz Vitanja, priženil 2 otroka, njegova 2 pa sta kmalu umrla. Zadnja leta je živel po več mesecev zdoma pri prijateljih in znancih, hodil naokrog oprtan s košem brez dna ter si s petjem svojih in drugih pesmi služil hrano, zlasti pijačo.

Brati in pisati ga je naučil oče (tudi samouk in vseznal). Pesniškega oblikovanja se je učil iz cerkva, posvetnih in ljud. pesmi, iz Drobt. in N; mentor mu je bil A. M. Slomšek, ko je kot kaplan v Strmcu pri Vojniku (prej Nova Cerkev) 1827–9 zbiral okrog sebe ljud. pesnike iz širše okolice. V. je upesnil pohorskega kmeta iz prve pol. 19. stol. (Od pohorskih kmetov) in sofarane (Blagor teb' Skomarska fara, Lepa nedelja pri sv. Jakobu v Resniku), povzdigoval kmečki praznik (koline) ter slast jedače in pijače (Svinjske koline) ipd. Opeval je lepoto kmečkega dela in narave (Kokičevi kopači v Mrakolski gorici, Pesem od Grmana, Ptičje petje), se posmehoval lovcem (O skomarskih jagrih) in rokodelcem (Pesem od rokodelcev), spesnil kar reklamni izdelek (Poglavitna oštarija v cerkovški fari), biografijo ljud. godbenika (Mihail Cvirn, muzikant), prigodnico (Slomšek, naš opat). Obsojal je goljufe (O vitanjskih in vojniških mesarjih), povzdigoval prijateljstvo, pivsko tovarištvo in dobrotljivost (Prijatelji Tomažičevi), izražal predmarčni kmetov odpor do grajske gospode (Od landeškega grada, Dolenjska zdravica), moraliziral (Sedanji čas), častil romarske cerkve, vpletal zgod. in hagiograf. podatke, jih povezal v pravi romarski vodič (Od Graške do šmarske doline, Sv. Jakob v Resníku, Pesem od novega oltarja M. B. pri sv. Kungoti v Gorenjah, Pesem od sv. Jakoba apostelna). Med najbolj znane in priljubljene sodi avtobiografska pesem Jaz sem Vodovnik Juri. V različicah in prepesnitvah (ok. 32) se je zanesla na Dolenj., Gorenj. in Notranjsko. K. Štrekelj jo je vzel v SNP IV (št. 8675–85), v Dostavku (ib. 744–9) registriral še 6 V-ovih, za katere je ugotovil, da niso ljudske.

V. je svoje pesmi (doslej jih poznamo ok. 30) sam zapisoval (baje tudi na les: mizo ali deske), jih v prepisih dajal ali prodajal ljudem, često jih tudi uglasbil (gl. V. Mirk, Naša pesem v Podravju, 1939); širile so se s prepisovanjem, zlasti pa s petjem. Nekatere so kar ponarodele in so danes žive na juž. Pohorju, okrog Oplotnice, Frankolovega in Strmca. V originalnem rkp sta se ohranili Jaz sem Vodovnik Juri (zapuščina Jož. Pajka, ŠkAMrb) in Pesem od Matere božje na Brinjovi gori (zapuščina K. štreklja, Univ. knjižn. Mrb), nekaj jih je po vsej verjetnosti V-ovih (zapuščina dr. F. Kotnika, Osrednja kor. knjižnica, Ravne; zbirka Janeza Borovnika, Lipa nad Frankolovim), druge so prepisi znanih ali neznanih rok in jih je gotovo še kaj po domačijah; jan. 1983 je prišlo v razvid 7 novih pesmi. Za V-ovega življenja so bile natisnjene 3 pesmi: Prevzetija kmetov (Drobt. 1846, 204–6, psevd. Poharski pevec), po posredovanju kurata J. Arliča pa Juri Vodovnik in Od pohorskih kmetov (N 1854, 304, 308). — V-ove pesmi so zbirali in obj. še A. Kramaršič, D. Vresnik in drugi, zlasti F. Mišič, ki je v samozal. izdal Izbrane pesmi (1941) in dopol. izdajo Jurij Vodovnik (1959). Novo zbirko je pripravil S. Gradišnik: J. V. in njegova ljudska pesniška zapuščina (1982). Tik pred 2. svet. vojno je MD pripravljala kritično izdajo. Več pesmi je F. Mišič prev. v nem. (Mariborer Zg 1937, št. 150; 1939, št. 82, 126, 294; 1940, št. 33; 1941, št. 27).

Kot dober poznavalec narave in zdravilnih zelišč ter ljudski živinozdravnik je bil V. priljubljen daleč naokoli, tudi proti Koroški (gl. Narodopisje Slovencev II, 1952, 95–7), kot igrc, pevec, pesnik in pripovednik pa zaželen na dom. slavjih (kolinah, domlatkih, godovanjih in ženitvah), pogrebih in pri bedenju ob mrliču; udeleževal se je cerkv. slavij in bil romarski vojvod. Bil je realist. opisovalec lastnega in ljud. življenja na Pohorju, ki je svojim stanovskim, zbadljivim, prigodnim in razpoloženjskim pesmim znal prilagoditi jezik in mero. Njegov razpon sega od stvarne, skoraj prozaične pesemske upodobitve okolja do moralističnega, v baročnem duhu uglajenega nabožnega pesnjenja. V. sodi med bukovnike iz sredine 19. stol., kot so bili Miha Andreaš, F. Leder-Lisičjak, Matevž Kračman in Andrej Kančnik. - 1859 so mu skomarski ofarji (gostači) postavili nagrobnik, 1900 so na ž. c. na Skomarju odkrili spominsko ploščo, 1955 pa sredi vasi spomenik, delo Milana Vojska.

Prim.: por. matice (ž. urad Zreče); m. matice Skomarje (DAS); Bibl JLZ; Cvetko II, 260; Kidrič, Dobrovský, 229 (popravi: pesem Kmetiški stan je Volkmerjeva, ne V-ova); Macun 172–3; Zssl I, 32; II, 40 (popravi: pesem Pokopač je Šrolova, ne V-ova); J. Arlič, Drobt. 1862, 141–7; N 1867, 61; LMS 1869, 92; Pajek, črtice iz duševnega žitka … 1884, 70–1, 146, 157–8; P 1887, 72, 86; A. Kramaršič, DS 1900, 545–7 in platnice št.: 7, 14, 16–9 (popravi avtorstvo pesmi Pokopač), 22, 23; F. Kotnik, Č 1911, 240; F. Mišič, ND 1932, št. 88; isti, V žaru in čaru šumovitega Pohorja, 1934, 113–8 in pass.; J. Glazer, ČZN 1932, 225 in 1939, 140; Janez Bitenc, Obz 1950, 373–6; F. Mišič, SPor 1951, št. 116; isti, Večer 1955, št. 142; D. Vresnik, ib. 1955, št. 109; isti, Tov 1956, 776 in 788; J. Glazer, Planine ob meji 1965/7, 33–7 (najbolj strnjen in pronicljiv prikaz); O. Hajnšek, Marijine božje poti, Clc 1971, 554–6; A. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva … I, 1978, 369–78, 408–15; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. Htn.