Vodopivec, Vinko (1878–1952)

Vodopivec Vinko, skladatelj, r. 16. jan. 1878 v Ročinju ob Soči učitelju in organistu Vincencu in Antoniji r. Makarovič, u. 29. jul. 1952 v vipavski bolnišnici, pokopan v Kromberku. Po osn. šoli v Podgori je v Gorici 1890–8 obiskoval gimn. in 1898–902 študiral teologijo (ordin. 1901). Kaplan je bil 1902–6 v Kamnjah pri Vipavi in 1906–7 v Črničah pri Ajdovščini, od 1907 vikar in od 1936 do smrti župnik v Kromberku, le med vojno 1916–8 je živel v Cerknici.

Zgodnje zanimanje za glasbo mu je spodbudilo predvsem družin. okolje, a je ostal v glavnem samouk, le deloma je študiral pri skladatelju Danilu Fajglju. Posvečal se je predvsem cerkveni glasbi. Širši javnosti se je predstavil najprej s skladbo O salutaris hostia (CG 1902). Odtlej je obj. v CG, Sv. Ceciliji (Zgb 1914) idr. listih, veliko pa izdal kot samostojni tisk (Gor. ali Lj., pogosto v samozaložbi). Maše: Missa in honorem nativitatis B. M. V. (CG 1914; samost. 1937), Missa in honorem s. Theresiae a Jesu infante (1930), Missa in honorem ss. Cordis Jesu (1933), Missa in honorem s. Vincentii martyris (1933), Missa in honorem s. Vincentii a Paulo (1935), Missa in honorem s. Catharinae (1941), Latinska maša v čast sv. F. Asiškemu (1952). Skladbe za moški zbor: 20 obhajilnih in blagoslovnih pesmi (1930); za mešani zbor: Kraljici Svetogorski (1926, 1937²), Kristusu Kralju (1926, 1936²), 4 božične pesmi (1936), Pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (1937), 4 adventne pesmi (1938), 10 pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (1938), 9 blagoslovnih pesmi (1939), 4 darovanjske pesmi (1939), 8 mašnih pesmi (1942) idr. Najbolj so uspele evharistične (npr. Ena hostija je zame, Moja sveta hostija, Najlepši trenutki, Čuj skrivnostno povabilo, Duša moja, poj veselje, Ti sam, Gospod, O gostija večnega življenja, V moji duši vlada mir, O preblaženi duhovi) in Marijine pesmi (npr. Imakulata, Ko pride majnik, Prošnja, Ti si večni praznik moj, Angelci v svetih nebesih, Glej, o Marija, O Gospa, o Mati moja, Stotisoč pozdravov, Vihar divja). Nekatere njeg. pesmi so ponarodele (npr. Božje milostno srce, Kristus Kralj vseh večnih časov, Najvišji vsemogočni Bog, Sam nas kličeš, Lepšega v nebesih ni, Zakaj si mi nad vse najdražja) in prišle v standardne cerkv. pesmarice, npr. Cerkvene ljudske pesmi (1978, partiture za organista) oz. isti izbor enoglasnih pesmi za ljud. petje v cerkvi Hvalimo gospoda (1979).

Svetne skladbe je obj. v NA (Sijaj, sijaj lunica, 1906), Pevčevi pesmarici, Zborih, Pevcu, Naših zborih. Uglasbil je spevoigre mdr.: Kovačev študent (1910, 1927², libreto I. Kovačič), Srce in denar (1928 in Pevčeva pesmarica 1928, libreto F. Terčelj), Snubači (1926, libreto F. Terčelj), Povodni mož (1936, libreto Dragotin Vodopivec). Zbori: Moški zbori (1909), Skladbe za moški in mešani zbor (1921), Mešani in moški zbori (1923), Poljske rože (1927) idr. Verjetno najboljša je zbirka 8 izbranih pesmi za moški zbor (1938), ki vsebuje: Na poljani (J. Murn), Jaz bi rad rudečih rož (J. Lovrenčič), O večerni uri in Pobratimija (S. Jenko), Fantovska pesem in Oj nikar, nikar ne hodi (J. Kersnik), Ob poti tam za vasjo (L. Šorli), Žabe (J. Stritar). Uglasbil je mdr. tudi Aškerčevega Mejnika in Župančičevo Žebljarsko (Pesem delu, I, 1945).

Instrumentalne skladbe je pisal za godbo na pihala (za razl. priložnosti) in za tamburaški orkester. Deloma so izvirne, deloma priredbe lastnih ali tujih del. Obj. jih je v Tamburici (Sisak) in Hrv. tamburici (Zgb).

Skladbam se vseskozi pozna, da V. ni imel temeljitejše glasb. izobrazbe. Bil je velik talent, a žal ni znal obvladati tehnike in izraziti, kar je čutil. To je očitno v glasb. oblikah (le-te so pesemske ali zreducirane na pesmi, ki mu same ponujajo obliko; v večjih oblikah se V. zgubi) in harmoniji, še najbolj pa v modulacijah, ko ga čustvo zapelje v stranske stopnje in ne zna logično pripeljati nazaj ali pa kar skoči v osnovno tonaliteto. Kljub temu pa je zaradi talenta včasih izredno svež, predvsem v melodiji, in bodo nekatere njeg. pesmi - cerkv. in svetne - ostale na železnem repertoarju zborov (Pod oljkami, Žabe). Ostal je zvest svojemu načelu: »Pisati razmeroma lahko in preprosto v duhu slov. nar. pesmi ter tako dajati podežel. pevskim zborom zdravo glasb. hrano ter počasi razširiti obzorje vaških pev. zborov zlasti na Gor.« (osebni podatki za SBL).

Morda je prav tako kot cerkv. skladatelj pomemben tudi kot urednik. Za cerkvene zbore je ur. štev. dobre zbirke (izšle v Gorici), iz katerih še vedno s pridom črpajo. Moški zbori: Jubilate Deo (1931, adventne in božične), Lauda Sion (1931), Cantate Domino (1931, postne in velikonočne), Ave Maria (1932), Laudate Dominum (1932, mašne), Novem tanturn ergo (1932), Sex ecce sacerdos magnus (1934); mešani zbori npr.: Božji spevi (1929, pesmi cerkv. leta), Gospodov dan (1930, mašne, obhajilne in blagoslovne pesmi), Svete pesmice (1932, 1940,2 1955), Zdrava Marija (1933), Gradualia et offertoria I–II (1933–4, za glavne cerkv. praznike), Laudes eucharisticae (1934, procesij.), Štiri velikonočne pesmi (1934), Viginti tantum ergo (1934, 1935 s slov. besedilom).

Napisal je veliko dobrih člankov o glasbi, predvsem v listih: M (1921–3, npr. o J. Ipavcu, 1921; V. Mirku, 1922; J. Kokošarju, 1923), Pevec (1922–37; npr. Odlomek iz glasb. zgod. na Primor. 1924–8, 1931), Prosveta (1922), Jadranski almanah (1923–30; pisal v rubriko Glasbeno življenje), Naš čolnič (1925–8; npr. Nabiratelji severnih-slovan. nar. pesmi, 1925), CG (občasno 1927–44, npr. o D. Fajglju, 1944). V listu Gorica je obj. svoje kratke šaloigre, npr. Izgubljena stava (1907, št. 20), Pred sodnikom (1908, št. 66) in Na Skalnici (1909, št. 8, 11). Iz nemš. je prev. knjižici: Dve igri za žen. mladino (Gor. 1905) in Na krivih potih (Trst 1910). Nekaj drobnih prevodov je izšlo v listu Gorica (1905–7), mdr. M. Twain, Avrelijin nesrečni ženin (1905, št. 102).

V. je bil tudi pomemben primor. narodni buditelj. V dobi fašis. raznarodovanja je kot duhovnik in skladatelj dvigal narodno zavest Slov., kar daje njeg. glasbeni dejavnosti novo in večjo širino. - 1953 je A. Nanut ustan. v Lj. akad. pevski zbor Vinko Vodopivec. V Kromberku so mu na župnišču odkrili spomin. ploščo (1966), v Ročinju pa na r. hiši (1968). Zapuščino hrani J. Kragelj, župnik v Podkraju; manjši del je tudi pri S. Kovač-Mlakar v Tolminu, medtem ko ima glasb. odd. NUK zbrano predvsem V-čevo tiskano gradivo. - Psevd.: V., V. V., Vinko, Ambrozij Sraka oz. Srakar.

Prim.: osebni podatki; r. matice (ž. urad Ročinj); m. matice (mat. urad Vipava) ; Bibl JLZ 13–14; Cvetko III; SGL; D. Doktorič, Pevec 1921, št. 9/10; J. Mantuani, Zbori 1928, 2–3; Professionisti e artisti delle tre Venezie, Milano 1938; S 1938, št. 12; Nova Gorica 1952, št. 31; A. Groebming, Slov. glasb. revija 1955/6, 19; V. Ukmar, NZb 1957, 13–4; Z. Harej, KGMD 1968, 118–20; R. Konjedic, V. V., 1967 (rkp. na Pedag. akad. v Lj., delno obj. v Srečanjih 1970, št. 23/4, 64–6); Vinko Vodopivec, 1972 (brošura, s sliko); J. K(ragelj), Družina 1972, št. 15 (s sliko); isti, KGMD 1972, 53–64; 1974, 113–8; 1975, 38–45 (obj. V-čeve beležnice); isti, 1977, 84–6; S. Trobina, Slov. cerkv. skladatelji, 1972, 189–92; T. Pavšič, Jadran. kol, Trst 1977, 116–22 (s slikami); D. Klemenčič, CG 1978, 2–9; E. Škulj, Bibl kazalo CG, 1978; Sv. Cecilija (Zgb) 1978, 133–40; M. Dušinc in M. Gobec, Katalog Naših zborov, 1979; S. Kovač-Mlakar, Gor. letnik 1979, 403–28; 1980, 211–2 (z bibl); I. Jelerčič, Pevsko izročilo Primorske, Trst 1980; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. Slike: glasb. odd. NUK. Škulj

VODOPIVEC Vinko, duhovnik, skladatelj in zborovodja, r. 16. jan. 1878 v Ročinju kot prvorojenec v družini desetih otrok, u. 29. jul. 1952 v bolnišnici v Vipavi, pokopan v Kromberku. Oče Vincenc, učitelj in organist iz Kamenj na Vipavskem, mati Antonija Makarovič pa s Svete Gore. Iz Ročinja se je družina selila v Podgoro, nato v Grgar. V. se je že zgodaj navduševal za glasbo. V ljud. šoli je občudoval očetovo igranje in poskusil tudi sam. Prve napotke mu je dajal prav oče. Z dvanajstimi leti je že spremljal cerkv. petje v Podgori. Po ljud. š. so ga poslali v gimn. v Gor. V deškem semenišču, kjer je stanoval, so gojenci imeli možnost, da so se aktivno uveljavljali na glasbenem področju. V. se je začel učiti violino pri Rudolfu Pensu. Ko je bil v drugem razr. gimn., je dr. A. Mahnič ustanovil mali orkester, v katerem je V. igral violino; tedaj je začel igrati tudi tamburico. Po maturi 1898 je stopil v bogoslovje, študiral je v letih 1898–1902, posvečen pa je bil 14. jul. 1901. Med njegovimi sošolci gre omeniti Josipa Ujčića, ki je bil kasneje dolgo let bgd. nadškof in z V. sta bila dobra prijatelja vse življenje. Ob ustoličenju za nadškofa (1936) mu je V. posvetil mogočno skladbo Sacerdos et Pontifex. Kot kaplan je služboval v Kamnjah (1902–06), Črničah (1906–07), nato so ga premestili za vikarja v Kromberk, kjer je ostal do konca življenja. V prva službena leta segajo tudi prve V-eve skladbe, iz katerih pa je razvidno zelo pomanjkljivo znanje harmonije in kontrapunkta. Skladatelj Danilo Fajgelj (gl. čl.), edini V-ev učitelj, ga je s svojim izredno širokim teoretskim znanjem opozarjal na napake in mu svetoval, kako naj jih popravlja. Po Fajgljevi smrti je V. izpopolnjeval svoje znanje o komponiranju s študijem strok. liter., dosti pa sta mu svetovala še skladatelj Emil Komel ter tenorist Jožko Bratuž. Med prvo svet. vojno se je ob evakuaciji 1916 za dve leti umaknil v Cerknico, kjer je nastala njegova najbolj popularna skladba za moški zbor Žabja svatba. Po vojni se je vrnil v Kromberk ter skupaj s farani delal pri obnovi porušenih domov. Nadškof Frančišek B. Sedej mu je 29. okt. 1918 izročil v dušno oskrbo tudi župnijo sv. Vida na Placuti v Gor., 1926 pa ga je nadškofija imenovala za kolavdatorja novih orgel in zvonov za Goriško. 1936 je bil kromberški vikariat povišan v župnijo in V. je postal tako prvi kromberški župnik. – Ob vseh teh obveznostih je V. neumorno ustvarjal, tudi v najhujših letih faš. raznarodovanja njegovo skladateljsko pero ni obstalo. Bil je pod stalnim nadzorstvom gor. kvesture oz. karabinjerske postaje v Solkanu. V tedanjih poročilih npr. beremo, da V. »pod pretvezo, da piše cerkveno glasbo, vrši učinkovito propagando privrženosti slovanstvu«. Poročilo tudi navaja, da »najde ob poučevanju verouka ugodne priložnosti, da otrokom vceplja protiit. čustva«. – V. je pomemben tudi kot zborovodja, saj je vzgojil številne pevce in jim s svojo sproščenostjo in neposrednostjo vcepil veselje do glasbe. – Tudi druga svet. vojna ni preprečila V-evega kult. delovanja. S spodbudno besedo in s skladbami je opogumljal tudi partizane. Ob petdesetletnici mašniškega posvečenja mu je čestital ter izrazil svoje spoštovanje tudi Fr. Bevk, takratni podpreds. prezidija Ljudske skupščine LRS. Še vedno je neutrudno skladal, čeprav mu je bolezen že načenjala zdravje, a jul. 1952 je moral odložiti pero. Zadnjega slovesa so se udeležili številni prijatelji, a tudi drugi, ki so ljubili njegove pesmi ter ga cenili kot človeka. Zapeli so mu združeni mešani zbori iz Kromberka in okolice, zbor GlasbM iz Lj. ter združena godba iz Kromberka in Vogrskega. V imenu Društva slov. skladateljev se je od V. poslovil Radovan Gobec, ki je med drugim poudaril, da si je V. »postavil trajni spomenik kot narodni buditelj v vseh težkih časih primor. ljudstva«. – V obdobju ob koncu 19. stol. ter v začetku 20., kamor segajo prva V-eva dela, se je na glasbenem področju pokazal polet novih ustvarjalnih misli; zaslugo za to na Slov. nosi revija Novi akordi, v kateri se je ur. Gojmir Krek neumorno trudil, da bi slov. glasba kot celota tudi stilno enakovredno stopila v evrop. umetnostni okvir. Do skladb, ki jih je objavljal, je bil tako silno kritičen, čeprav se je istočasno zavedal, da ne more naenkrat pretrgati s tradicijo, kamor je po svoje sodil tudi V. Tudi na Primor. je bilo v tem času živahno glasbeno življenje. V Gor. (1908) in Trstu (1909) so ustanovili glasbeni šoli. Z osnovanjem Pevske ter Prosvetne zveze pa je slov. glasba organizirano segla tudi v manjše kraje. Nastali so številni zbori in dramske skupine. V. je imel zbor že v Kamnjah, prav tako v Črničah, 1907 pa je v Kromberku ustanovil Slov. katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino, od 1908 pa še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil V. sam in za vse te sestave je tudi neumorno komponiral in objavljal v različnih zbirkah. Krek ga je ostro kritiziral, da je preveč enostaven, brez sleherne tendence po zahtevnejšem glasb. izrazu. In vendar so njegove skladbe povsod radi peli. – V. je vseskozi ostal preprost, razumljiv ljudem, za katere je njegovo delo nastajalo. Težišče njegovega ustvarjalnega opusa, ki obsega 1218 del, je v cerkv. glasbi, vendar pa ta seznam še zmeraj ni popoln, saj pogrešamo okoli tristo skladb, za katere so naslovi sicer znani. Skladbe je objavljal v samostojnih in drugih zbirkah, v Cerkvenem glasbeniku (CG), Sv. Ceciliji in drugih revijah. Prva tiskana skladba – moški zbor O salutaris hostia - je objavljena v CG 1902. Napisal je enajst maš: Missa in honorem nativitatis B. M. V, (CG 1914, 2. izd. 1937); Missa in honorem s. Theresiae a Iesu infante (1930); Missa in honorem ss. Cordis Iesu (1933); Missa in honorem s. Vincentii martyris (1933); Missa in honorem s. Vincentii a Paulo (1935); Missa in honorem s. Catharinae (1941); Latinska maša v čast sv. F. Asiškemu (1952); ostale pa niso bile natisnjene npr. Staroslovenska sv. maša v čast svetogorski Kraljici (1920). Njegovi mešani zbori so izšli v naslednjih zbirkah – zbirke skladb za mešani zbor: Kristusu Kralju (Gor. 1926, Lj. 1936); Kraljici Svetogorski (Gor. 1926, Lj. 1937); Pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (Lj. 1937); Štiri adventne pesmi (1938); Deset pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (Lj. 1938); Devet blagoslovnih pesmi (Lj. 1939); Štiri darovanjske (Zapuže 1939); Osem mašnih pesmi (Lj. 1942); Tri velikonočne (Trst 1947); Štiri pesmi za birmo (Lj. 1948). Zbirki za moški zbor: Dvajset obhajilnih in blagoslovnih pesmi (Gor. 1930); 4 antiphonae Marianae... (Gor. 1936). – Na področju svetne glasbe so bile med njegovimi spevoigrami najbolj priljubljene Kovačev študent (1910, besedilo I. Kovačič), Srce in denar (1931, besedilo F. Terčelj), Povodni mož (1932, besedilo D. Vodopivec). Zbore je objavljal v Novih akordih, Pevcu, Pevčevi pesmarici, Zborih, Naših zborih ter v samostojnih zbirkah: Moški zbori (Lj. 1909; iz te zbirke gre posebej omeniti Bratom Orlom, ki je v priredbi za godbo na pihala donela tudi na Češkem. Pod naslovom Mávnete orli so jo izdali 1921 v Brnu); Skladbe za moški in mešani zbor (Gor. 1921); Mešani in moški zbori (Gor. 1923); Poljske rože (za mešane zbore, Gor. 1927); Štiri vesele koračnice (za mešane zbore, Lj. 1938); Osem izbranih pesmi za moški zbor (Lj. 1938). Prav slednje sodijo med najlepše V-eve skladbe – Na poljani, Jaz bi rad rudečih rož, O večerni uri, Fantovska pesem, Pobratimija, Oj nikar, nikar ne hodi, Ob poti tam za vasjo ter Žabe. – Na področju instrumentalne glasbe so nastale številne koračnice za godbo na pihala, še pomembnejše pa so V-eve tamburaške skladbe, ki so v glavnem nastajale na pobudo Hrvaškega tamburaškega orkestra »Zajc« iz Zgba. Objavljal jih je v Tamburici (Sisak) in Hrvatski tamburici (Zgb). Med pomembnejše sodijo: U. sumračje, Večerna pesem. Svatba na Starem gradu, Veseli sportaši, Radni dan hrvatskog seljaka. – Poleg tega je V. uredil več zbirk za moške in ženske zbore na cerkv. področju, in to: mešani zbori: Božji spevi (Gor. 1929); Gospodov dan (Gor. 1930); Svete pesmice (Gor. 1932) itd.; Zdrava Marija (Gor. 1933); Gradualia et offertoria (Gor. 1933 in 1934); Laudes euharisticae (Gor. 1934); Štiri velikonočne pesmi (Gor. 1934); Viginti tantum ergo (Gor. 1934, 1935 s slov. besedilom); moški zbori: Jubilate Deo (Gor. 1931); Lauda Sion (Gor. 1931); Cantate Domino (Gor. 1932); Ave Maria (Gor. 1932); Laudate Dominum (Gor. 1932); IX Tantum ergo (Gor. 1932); 6 Ecce sacerdos magnus (Gor. 1934). – V-eve liter. prispevke zasledimo v revijah Naš čolnič (npr. Nabiratelji severnih-slovanskih nar. pesmi, 1925); Pevec (npr. Odlomek iz glasbene zgodovine na Primorskem, 1924–28, 1931; I. Laharnar, 1927); CG (npr. Slovanski violinisti, 1944; D. Fajgelj, 1944); JAlm (npr. Glasbeno življenje v letu 1923, 1924–30); Mladika (npr. Nove muzikalije, 1922; J. Ipavec, 1921; I. Kokošar, 1923; V. Mirk, 1922); Prosveta (Tamburaški zbor, 1922). Pogosto se je podpisal s psevdonimom Ambrozij Sraka oz. Srakar. – V. štejemo med tiste skladatelje, ki so postavili most med slov. posvetno in cerkv. zborovsko pesmijo; prva med njimi sta bila Foerster, Fajgelj, sledila pa je še cela vrsta, ki se je vlekla skoraj do sredine 20. stol. Vendar pa ima vsak izmed teh skladateljev določene svojstvene poteze, ki padajo izven postavljenega skupnega okvira. Nekaj samosvojega je v tej smeri V. Ukvarjal se je s cerkv. in svetno glasbo, pri tem pa je razvil svojevrsten stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil čisto cerkven, niti skrajno posveten. Bil je samouk, njegov naravni čut mu je pomagal, da je v oblikovanju premostil tehnične težave. Bil je nadarjen muzik. Ta nadarjenost se je kazala zlasti v smislu za izrazite in spevne melodične linije. Tesna povezanost s preprostim ljudstvom je neposredno vplivala tudi na značaj njegovih skladb. Vanje je vlil ljudska čustva in duha, zato so mnoge njegove pesmi ponarodele. S svojimi skladbami, napisanimi v romantičnem duhu, je bil odmaknjen od glasbenega razvoja svojega časa, vendar ne nepomemben. V. je treba obravnavati najprej kot ljudskega poeta, ki se je znal približati ljudskemu občutju in odigral pomembno vlogo zlasti v času faš. okupacije na Primor. 1953 je bil v Lj. ustanovljen akad. pev. zbor »Vinko Vodopivec«. Skladatelju so odkrili spomenik v Kromberku pri župnišču (1966) in v Ročinju na roj. hiši (1968). V-evo ime nosijo ulice (Koper, Solkan) in glasbena š. v Ajdovščini.

Prim.: Cvetko III, Lj. 1960, pass.; A. Groebming, Dva poljudna skladatelja, Slov. glasb. revija III, 1955, 19; Z. Harej, Gradivo za monografijo o V. Vodopivcu kot prispevek h kult. zgod. Primor. med dvema vojnama, KolGMD 1968, 118–20; Inštitut za novejšo zgod. v Lj., It. fondi, fasc. 7; Vinko Vodopivec, 1972 (brošura s sl.); J. Kragelj, Družina 1972, št. 15; Isti, KolGMD 1972, 53–64; 1974, 113–118; 1975, 38-45 (objavljene V-eve beležnice); Isti, KolGMD 1977, 84–86; G. Krek, V. Vodopivec, Moški zbori, NA 1910, št. 3; S. Kovač-Mlakar, Življenje in delo V. Vodopivca (s podrobno bibliografijo in slikami), GorLtk 6/1979, 403–28 in 7/1980, 211–52; V. Mutak, Tamburaški skladatelj V. Vodopivec, Hrvatska tamburica, III, 1938; V. Ukmar, Naša zborovska storitev, NZb 1957, 13–14; Trobina, 189–92; SBL IV, 534–36.

S. M.