Vodnik, France (1903–1986)

Vodnik France, pesnik, kritik, esejist in prevajalec, r. 5. marca 1903 v Podutiku pri Ljubljani, u. 14. avgusta 1986 v Ljubljani, pokopan v Dravljah; brat Antona (gl. čl.) in po materini strani bratranec slikarja S. Kregarja. Osn. šolo je obiskoval v Šentvidu, klasično gimn. v Lj. na Poljanah (1915–23), se vpisal na lj. Pravno, a po enem letu prepisal na Filoz. fak. (slavistika, primerjalna književnost) in 1928 diplomiral. Nasl. leto je študiral na Jagellonski univerzi v Krakovu kot štipendist Slovanskega študija. 1930–2 je bil profesor na 3. drž. gimn. v Lj., nato pod Živkovićevo diktaturo odpuščen zaradi demokrat. mišljenja in delovanja. Preživljal se je večidel s pisanjem, deloma s poučevanjem na zasebni uršul. gimn. in učiteljišču, deloma kot praktikant v Licejski knjižnici. 1936 je bil reaktiviran in učil na 1. drž. gimn. v Lj. do upokojitve 1965; 1941–4 je bil tudi predavatelj na visoki šoli za dramsko umetnost pri GA (dramaturgija in zgod. gledališča). Od jan. 1942 do jul. 1943 je bil v ital. internaciji (Gonars, Monigo).

V gimn. je bil član srednješolske organ. Razor in ilegalne Organizacije krščanske social. omladine Jsle (OKSOJ), na Univerzi najprej član Danice (nekaj časa predsednik), nato Borbe. 1930 je na pobudo Iz. Cankarja ustanovil slov. Mladi Penklub, mu bil preds. do 1933 in se udeležil znamenitega kongresa Penkluba v Dubrovniku 1933. Od 1934 je bil član slov. Penkluba, od 1938 Društva slov. pisateljev, Društva prevajalcev Sje, Slavističnega društva (od 1983 častni), od 1945 odbornik SM, MD idr. — Sodeloval je pri štev. slov. časopisju, mdr.: Zora oz. Zora-Luč, Mentor, DS (ob F. Koblarju in F. Steletu tudi sourednik 1933–7), LZ, Križ na gori, Križ, S, Oja, Dejanje (1939–41 tudi sourednik), MP, SJ, JiS, NOja, Prostor in čas, Znamenje (od 1971 tudi odg. urednik). Ur. je antologijo Slovenska religiozna lirika (1928, predelano 1980) in ji napisal uvodno razmišljanje Dialektika in metafizika slovenstva (oceni: T. Debeljak; DS 1928, 316–8; J. Vidmar, LZ 1928, 554–7).

S pesništvom se je začel uveljavljati v srednji šoli, prvo pesem (Gozdni motiv) obj. v Zori 1919/20, kot osmošolcu pa se mu odprejo vrata v DS in LZ (skupaj s Sr. Kosovelom, V. Košakom in I. Grahorjem). Zbirka Rastoči človek je ostala v rkp, zbirko Borivec z Bogom (samozaložba, 1932) pa je izdal, ko je s pesnikovanjem domala končal. V razdelkih Znamenje na nebu in Na beli poti združuje 21 pesmi. Zbirka je nedvomno najznačilnejši pesniški izraz slov. relig. ekspresionizma, duhovnega razpoloženja in čutenja križarskega rodu, ki je poskušal metafizično podobo sodobnega časa postaviti na nove temelje. V svojskih, biblijsko ritmiziranih dolgih verzih izpoveduje notranji boj za drugačno razmerje bistvenih stvari življenja na razdalji zemlja in nebo. Zaradi izjemnega pesniškega temperamenta je vzbudila zelo velik, a tudi zelo različen odmev. Tako ga je popolnoma odklonil del katoliške kritike in mu očital blasfemijo zaradi pesmi Borivec z Bogom (F. S. Finžgar, M 1932, 312), z druge strani ga je odklonila marksistična kritika, češ da gre za anahronističen pojav (I. Brnčić, Sd 1935, 415), medtem ko so nekateri V-ovo poezijo označevali kot spodbuden in značilen liter. pojav, ker izraža »metafizični konflikt med statiko materializma in duhovno dinamiko« (T. Debeljak, DS 1932, 339–403) in ker je V. »najbolj problemski pesnik religioznega modernizma« (A. Ocvirk, LZ 1933, 684–8). Literarna zgod. pa ugotavlja, da je v religiozni poeziji »izrazil skrajno stopnjo križarskega verskega čustvovanja« (Slodnjak, 410), da »se kdaj (npr. Na beli poti) religiozna erotičnost prav srečno ubira z občutjem in tonom pobožne ljudske pesmi« (Legiša, 213), da »je njegovo borilstvo z bogom stopnjevana osebna religija« (Zadravec, 7, 214). Po zbirki je nekaj pesmi obj. še v Dejanju (1938). Posamezne se javljajo v slov. in prevedenih antologijah (gl. Le livre slovène, 1971, pos. št.).

Poglavitno V-ovo delo je literarna publicistika, s katero se postavlja v vrsto najpomembnejših kritičnih peres svojega časa, kot sta J. Vidmar in I. Brnčić. Pisal je liter. in gled. kritike, teoretične članke in razprave o slovstvu, gledališču in umetnosti sploh, poleg tega pa tudi ideološke in literarne eseje, polemike in glose. Zrasel je iz mladinskega gibanja okrog Križa na gori, t. i. križarstva. To gibanje je bilo v bistvu upor mladostne vitalnosti zoper svet, ki je že davno pogrešal vsakršne življenjskosti. Povezan je bil s takratnim splošnim evropskim gibanjem, ko so se spiritualistične težnje pojavljale vsepovsod, v filozofiji, veri, v pojmovanju narodnosti in umetnosti. Bistvo pojava je bila težnja po premagovanju človekove osamljenosti in kaosa, težnja za celostnim dojemanjem življenja in sveta, za ravnotežjem človeka in sveta. To je bil poskus v umetnosti odkriti človeka, njegov notranji svet, njegovo povezanost z občestvom in kozmosom, zaradi česar je ta umetnostna smer poudarjala zlasti tudi etični in socialni značaj umetniškega poslanstva in je bila izrazito protilarpurlartistična. Zato V. zavrača enostransko kritiko, zgolj sociološko, zgolj tematsko ali formalno, ker ne zajame umetnine v celoti (O literarni kritiki, Oja 1938).

Prvi odmevnejši literarnokritični nastop je ocena Podbevškove zbirke Človek z bombami (DS 1925), ki jo je polemično zavrnil Vidmar (Kritika 1925/6). Odtlej je stalno spremljal literarna dogajanja in ocenjeval tako domače kot tuje avtorje. Največ je pisal o svoji generaciji (Sr. Kosovel, A. Vodnik, J. Pogačnik, B. Kreft, S. Grum, L. Mrzel, B. Magajna, R. Kresal, M. Kranjec, J. Kastelic, J. Dular, I. Čampa), dragoceni so literarni portreti ekspresionistov in sopotnikov (Magajna, Sr. Kosovel, E. Kocbek, M. Klopčič, B. Vodušek, S. Šali) pod naslovom Obrazi novega rodu (DS 1931, 1935; Dejanje 1940), vendar je cikel ostal torzo. Veliko se je posvečal tudi I. Cankarju. Daljše razprave je napisal o F. Koblarju (SR 1949), J. Mencingerju (v knj. Moja hoja na Triglav, 1956 in 1977), Magajni (v knj. Življenje in sanje, 1965, tudi ur.) in Kocbeku (v knj. Svoboda in nujnost, 1974). Objavil je s komentarjem Pisma M. Jarca Antonu in F. Vodniku (Znamenje 1981).

Gledališko kritiko je začel pisati redno šele v 30-ih letih. Lj. Dramo je v sezonah 1931/2–1935/6 ocenjeval v DS, sezono 1938/9 v Dejanju, nato pa na Koblarjevo željo prevzel mesto gled. poročevalca pri S (sezone 1939/40–1941/2). Sistematično ocenjevanje mu je pretrgala internacija, prav tako delo na področju teoretične dramaturgije, tako da ga je šele po vojni lahko strnil v razpravo Osnovni pojmi dramaturgije (NS 1946). V skladu s svojo kritično dramaturgijo, ki priznava tako avtonomnost literarnega ustvarjanja kakor samoniklost gled. umetnosti, je zagovarjal možnost različnih interpretacij istega literarnega dela. Pač pa je zavračal idejo t. i. »osvobojenega«, »čistega« ali »absolutnega« gledališča, ki naj bi bilo samemu sebi namen. Sicer je pa menil, da mora naše gledališče kot oblikovalec družbene in človečanske zavesti imeti izbran spored, ki mora biti sistematičen, umetniško kvaliteten, idejno sodoben ali vsaj idejno pomemben.

Esejistika obsega v glavnem ideološke oz. kulturnofilozofske, literarnoteoretične in polemične spise. V. namreč sodi med najizrazitejše ideologe križarskega gibanja, ki je z ene strani skušalo prelomiti z ozkosrčno katoliško tradicijo, z druge pa uveljaviti svoje idealistične poglede tudi nasproti prav tako enostransko usmerjenemu material. gledanju na življenje. Uprl se je tako staremu kot novemu mahničevstvu in se bojeval zoper strankarsko in ideološko ekskluzivnost za narodno sintezo, bil je proti istovetenju narodnosti in svetovnega nazora (Slovenstvo in katoličanstvo, Križ 1928 in Bohinjski teden 1939; Ideja in kvaliteta, DS 1930; Narodnost in svetovni nazor, DS 1933; Nekaj pripomb k slovenskemu vprašanju, DS 1934; Narodnost in religija, PiČ 1971). Posebej ga je zanimala estetika in sociologija umetnosti. Zagovarjal je avtonomnost umetnosti, a hkrati priznaval njeno povezanost z življenjem, pa zato branil umetnost tako pred tistimi, ki so jo oklepali v okvir nazora, miselnosti ali tendence, pa najsi so bili zagovorniki katoliške ali marksistične, t. i. »pozitivne ideje«, kakor tudi pred tistimi, ki so jo skušali ločevati od življenja. Tako stališče je zavzel že v zgodnji razpravi Umetnost in svetovni nazor (Križ na gori 1924/5), nadaljeval pa v razpravi Sodobni umetnostni nazor (DS 1933), pisal pa še o proletarski umetnosti (Ogenj 1929), demokraciji v umetnosti (Modra ptica 1937/8), krizi individualizma v umetnosti (Dejanje 1941) ipd. Mnogi članki imajo polemičen značaj, npr. uvod v Slov. relig. liriko (1928), Prešernov svetovni nazor (DS 1929), Kriterij in cenzura (Dejanje 1938), K pravdi za Cankarjevo podobo (ib. 1940). Večinoma so to miselni, estetski in načelni spori z Vidmarjem in Brnčićem. Zlasti se je bojeval zoper Vidmarjevo pojmovanje »duhovne svobode« in s tem v zvezi z njegovo tezo: ali kristjan ali umetnik, Brnčiću pa je očital, da povojno liriko na Slovenskem ne presoja z vidika estetske kvalitete, ampak s svojega apriorističnega ideološkega vidika.

Iz svoje obsežne publicistike je pripravil več knjižnih izborov: liter. in gled. kritike in eseji Ideja in kvaliteta (1964, uvod B. Kreft), gled. kritike in študije Kritična dramaturgija (1968), liter. kritike, eseji in polemike Prevrednotenja (1971), eseji in polemike Dialektika in metafizika slovenstva (1983, spr. beseda J. Mahnič), odlomki iz esejev in liter. kritik Misli in presoje (1983, spr. beseda J. Mahnič). Članke za mladino o kulturi je združil v knjigo Od obzorja do obzorja (1972).

Prevajal je največ iz poljščine. Knjižno je izšlo (večkrat dodal spremno besedo ali opombe) ali bilo uprizorjeno mdr.: J. Andrzejewski, Pepel in diamant (1958, 1975²); M. Dąbrowska, Noči in dnevi, I–III (1961–8); J. Iwaszkiewicz, Mlin na Lutynji in Stara opekarna (1951), Poletje v Nohantu (SNG Lj. 1958), Mati Ivana Angelska (1965); M. Jastrun, Mickiewicz (1952); J. Korczak, Kralj Matjažek Prvi (1958); Z. Kossak-Szczucka, Legniško bojišče (1933); S. Lem, Magellanov oblak (1959); V. Molè, Ruska umetnost do leta 1914 (1957) in Umetnost južnih Slovanov (1965); Poljske novele (1937, spremenjeno 1951, tudi ur.); H. Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1952, več ponatisov); S. Żeromski, Povest greha (1935), Pred pomladjo (1955), Zvesta reka (1955) in Prah in pepel, I–II (1965–6). Iz nemščine je prevedel: M. Bulgakov, Molière (SNG Lj. 1935); H. Dixelius, Sara Alelia (1937); S. Lagerlöf, Klara Gulleborg (1935). - Za prevode je dobil Sovretovo nagrado (1978) in več poljskih priznanj, mdr.: nagrado Penkluba (1964), odlikovanje min. za kulturo in umetnost (1975), nagrado Združenja avtorjev v Varšavi (1980). - Sestavil je tudi obsežen Poljsko-slovenski slovar (1977; oc. H. Orzechowska, JiS 1978/9, 26–30).

Psevd.: F. V., Fr. V., Lotyš, Janez Sila, Vdk. - Prim. (izbor): osebni podatki; EJ; Moder, SLNP; SGL; jt (J. Traven), F. V. - gled. kritik, GLLjD 1952/3, 153–6 (z bibl in sliko); L. Legiša, PDk 1953, št. 55; isti, Zssl 1969; A. Slodnjak, Zssl 1968; M. Dvořak, Poizkus orisa križarskega gibanja, Nova pot 1969; isti, Znamenje 1983, 1–6 (s sliko); F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva, 6–7, 1972; E. Bojc, Nova pot 1970, 476–81; Les laureats du Pen Club, Varšava, 1970, 93–5; J. Mahnič, Prostor in čas 1973, 377–8; isti, KMD 1983, 62–4; M. Zlobec, Delo 1978, št. 103 (s sliko); D. Moravec, Gled. od vojne do vojne, 1980; A. Capuder, Celovški zvon 1984, št. 2 (s sliko); Delo 1986, št. 195; J. Mahnič, NRazgl 1986, 489.— Intervjuji: S 1932, št. 101 (s sliko); Delo 1963, št. 67; Pogovori 1967/8, 59–68; Knjiga 1972, 428–31 (s sliko); Teleks 1983, št. 11 (s sliko). — Upodobitve: F. Gorše 1931 (mavec), I. Čargo 1932 (karikatura), V. Stoviček 1965 (plaketa). — Popolnejšo bibl gl. v knj. Ideja in kvaliteta, 1964, 353–83, sest. M. D(vořak). Pibernik